Švicar Markus Imhoof je scenarist in režiser odmevnega dokumentarca
More Than Honey (
Več kot med), v katerem je v želji po odgovoru na vprašanje, zakaj čebele po vsem svetu umirajo, spremljal ljudi, ki živijo s čebelami, od ZDA prek Kitajske do Avstralije. Zgodbo s platna je prelil v istoimensko knjigo, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu (zavod Medtem in društvo Urbani čebelar). Njegov zadnji dokumentarec
Eldorado govori o begunski tragediji v Sredozemlju. Zgodbi čebel in beguncev sta v marsičem podobni.
Čebelji svet je človeškemu očesu običajno skrit, podobno je z begunci. Njihove posamične usode so nam neznane, a za nas opravijo marsikatero delo.
Noro je, da so čebele bolj zdrave v mestih kot na podeželju. Z otroki pa gremo na sprehod med njivami.
V dokumentarcu
Eldorado sem spremljal pot beguncev od libijskih obal, s katerih jih je reševala italijanska mornarica v operaciji Mare Nostrum, do Italije in Švice. V Italiji delajo kot sužnji kmetijske industrije, vsi jemo paradižnik, ki ga pridelujejo. Sami pa zbirajo denar za svoje družine, da te lahko kupijo ta paradižnik v pločevinki. Enaka je zgodba s čebelami. Ljudje niti ne vedo, da delajo za nas in da bi brez njih ostali brez tretjine vse hrane, ki jo pridelamo. Strah jih je pikajočih insektov, zato jih na vse mogoče načine pobijajo. Pri obeh filmih me zanima ozadje, ki povezuje različne stvari, o čemer sicer ne razmišljamo. Čebele primerjam z orkestrom, v katerem ima vsak inštrument svojo vlogo. Najlepša melodija je takrat, ko vsi zaigrajo skupaj. Industrijsko kmetijstvo ne daje enake vrednosti vsem inštrumentom. Je zgolj trobenta, ki povzroča hrup, je diktatorstvo.
Ko se govori, da bi hrani morali postaviti pravo ceno, nihče ne omeni cene opraševanja, ki ga čebele opravljajo brezplačno, a za to plačujejo visok davek.
Hrana je vse bolj poceni. Na borzah špekulirajo s cenami živil, ki sploh še niso bila posajena. Nekdanji ameriški predsednik Barack Obama je hotel to prakso prepovedati, vendar mu ni uspelo. Pri izdatkih za hrano varčujemo, da bi imeli dovolj denarja za zabavo. A naše zdravje je odvisno od hrane – smo to, kar jemo. Že zaradi egoizma bi morali zaščititi svoje zdravje, hrano in njeno trajnostno pridelavo. Kmetijstvo, povezano z borzami, je nekakšen totalitarni sistem. Včasih so kmetje lahko živeli od svojega dela, danes pa morajo posaditi tisoče rastlin, imeti čez sto krav, veliko strojev, uporabljati veliko pesticidov, sicer ne zmorejo. V preteklosti smo imeli veleposestnike in tlačane. Današnje kmetijstvo se zopet giblje v to smer.
Temeljno vprašanje je, ali človek pripada naravi ali pa se z njo le igra.
Temeljno vprašanje je, ali človek pripada naravi ali pa se z njo le igra. Ali kot pravi stavek v Genezi: »Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Toda ta prevlada zahteva tudi odgovornost in izobraževanje.
To zavedanje žal raste prepočasi. V svetu, ki mu vladajo korporacije, ne vidim druge možnosti za spremembe kot temeljito premeno gospodarskega in družbenega modela razvoja.
Ko sem pripravljal dokumentarec o čebelah, sem se hotel sestati z ljudmi iz Monsanta v ZDA, a mi niso odgovorili. Hotel sem priti v stik z Bayerjem, vendar niso hoteli govoriti z mano. Moral sem kupiti delnico Bayerja, da sem se lahko udeležil letnega srečanja njegovih delničarjev, a tudi tam niso hoteli govoriti z mano. Ko je dokumentarec požel velik uspeh, pa so se hoteli slikati z mano. Noro je, da dokumentacijo za oceno tveganja pesticidov pripravljajo korporacije, ki te pesticide nameravajo prodajati.
Prepričanje, da ne moremo pridelati dovolj hrane brez industrijskega kmetijstva, je še vedno močno zakoreninjeno.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pravi nasprotno: hrana bi morala biti vredna več. Prepričanje, da mora biti vse večje, rasti hitreje … Ljudje se morajo zavedati, da je ta sistem napaka. Nekateri so debeli, drugi podhranjeni, veliko hrane se zavrže. Če bi jo pridelovali bolj lokalno, bi bili bolj zdravi in srečnejši. Noro je, da so čebele bolj zdrave v mestih kot na podeželju. Z otroki pa gremo na sprehod med njivami. Vendar je pomembno, da kmete dobimo na svojo stran, stran čebel. Jih prepričati, da je mogoče delati drugače in dobiti plačilo za to. Preživeti morajo tako oni kot čebele.
Ljudi, ki »izkoriščajo« čebele, denimo ameriškega čebelarja Johna Millerja, katerega čebele oprašujejo in umirajo v neskončnih nasadih mandljevcev, ne obsojate.
Pozorno sem gledal, kaj počnejo. Miller zelo odkrito govori o svojih napakah in tudi iskreno pove: sem kapitalist, hočem zaslužiti. Pri razmnoževanju družin po tekočem traku, pri katerem umre veliko čebel, pove, da bi mu ded, izumitelj prevoznega čebelarjenja v velikem slogu v ZDA, dejal, da je izgubil dušo. Ob premieri filma je pisal moji hčeri in dejal: »Videti je, da sem glavni hudič v dokumentarcu«. Vseeno pa je potem nekoliko spremenil čebelarjenje.
Bili ste tudi na Kitajskem, kjer ste videli, kako cvetove jablan oprašujejo ročno.
Bilo je strašljivo. Opravili smo veliko raziskav in našli štiri območja na severu, kjer je veliko tradicionalnih nasadov jablan, toda čebel ni več, postale so žrtev pesticidov, zato nasade oprašujejo ročno. Zanimivo je tudi, da zaradi hladnega podnebja in zelo kratkega obdobja cvetenja jablan kmetje kupujejo pelode iz province 2000 kilometrov južneje, kjer drevesa cvetijo mesec in pol prej. Kljub temu da so čebele iz teh območij izginile, še vedno na vsakem koraku vidite ljudi, ki škropijo pesticide.
