Uničevanje narave ogroža prehransko varnost
Negotove razmere na prehranskih trgih, ki so med drugim posledica ruske agresije na Ukrajino (in vse bolj tudi suše), so države članice EU spodbudile k ukrepom za povečanje proizvodnje hrane, pri čemer so si pri evropski komisiji zagotovile (začasno) zrahljanje okoljskih standardov. Mednarodna skupina raziskovalcev, med katerimi sta tudi slovenski, opozarja, da bo brez varstva narave ogrožena tudi proizvodnja hrane. Načrtovalcem skupne kmetijske politike (SKP) podajajo šest priporočil, kako zaustaviti izgubo biodiverzitete.
»Kljub negotovim razmeram na trgu ali pa prav zaradi njih, ki so med drugim posledica ukrajinske krize, je tako imenovani zeleni prehod v kmetijstvu nujen, saj brez stabilnih in odpornih ekosistemov tvegamo nastanek še večje nestabilnosti sistema in izpad pridelkov v prihodnosti,« poudarja Ilona Rac s katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani, ena od raziskovalcev, ki so v reviji Conservation Letters objavili prispevek s ključnimi usmeritvami za pripravo naravovarstvenih ukrepov v kmetijstvu (How can the European Common Agricultural Policy help halt biodiversity loss? Recommendations by over 300 experts).
Namen priporočil, ki so jih avtorji prispevka razvili na podlagi nacionalnih posvetov z več kot 300 raziskovalci in strokovnjaki iz 23 evropskih držav, je odločevalcem v državah članicah EU predstaviti, kako lahko dosežejo takšne spremembe in večjo ambicioznost pri zasnovi strateških načrtov SKP.
Raziskovalci s 6 priporočili načrtovalcem kmetijske politike.
Naravi je treba prepustiti 15–20 odstotkov površin na kmetiji.
Krajinski elementi skrbijo za biodiverziteto in imajo tudi druge koristi.
Potrebna bo kombinacija obveznih in prostovoljnih ukrepov.
Za evropske kmetijske ekosisteme je že razmeroma dobro raziskano, kaj bi bilo treba narediti, pravi raziskovalka Tanja Šumrada z iste katedre. »Ključno priporočilo je, da z ustrezno kombinacijo obveznih standardov in prostovoljnih ukrepov na ravni krajine in kmetij ohranimo ali (kjer je treba) obnovimo vsaj minimalen delež krajinskih značilnosti, kot so mejice in manjša vodna telesa, nič ali malo gnojenih in pozno košenih travnikov ter na njivskih površinah različnih oblik prahe. Ta delež naj bi glede na ekološke raziskave obsegal vsaj 15 do 20 odstotkov površin.«
Šumrada poudarja, da je to minimum, ki omogoča stabilno zagotavljanje ekosistemskih storitev, kot so opraševanje, preprečevanje erozije ter čistilno sposobnost tal in voda. Za ohranjanje ciljnih vrst, zlasti na območjih Natura 2000, ki potrebujejo večje sklenjene površine ustreznega habitata, pa mora biti odstotek bistveni večji.
Tudi prihodnja kmetijska politika narave ne ščiti dovolj
Okoli vprašanja, kolikšen obvezni delež površin v kmetijski krajini mora biti namenjen varstvu biotske pestrosti, so v okviru pogajanj o reformi SKP v prihodnjem programskem obdobju (2023–2027) potekale burne razprave. V trenutnem programskem obdobju, ki je podaljšano do konca tega leta, ta delež znaša pet odstotkov za kmetije, večje od 15 hektarov. Na koncu se je konsenz med komisijo in državami članicami EU ustavil pri štirih odstotkih površin ne glede na velikost kmetije. Kot pravi Šumrada, v znanstveni skupnosti prevladuje konsenz, da je z vidika doseganja naravovarstvenih ciljev ta delež prenizek. A bo zelo pomembno, kako bodo države definirale ukrepe, ki bodo šteli v obvezni odstotek.
Ena glavnih težav tega programskega obdobja in leta 2014 uvedenih ukrepov ozelenitve za izboljšanje okoljskih učinkov neposrednih plačil je bila, da so bili ukrepi prepuščeni državam članicam, pojasnjuje Šumrada. Te so se denimo same odločale, kako bodo definirale površine z ekološkim pomenom. Slovenija je bila med državami, ki mejic in klasičnih krajinskih značilnosti ni upoštevala v obveznem odstotku, kar pomeni, da kmetije, ki so krajinske značilnosti ohranjale, niso bile upravičene do subvencij zanje.
Šest ključnih priporočil za zasnovo prihodnje skupne kmetijske politike:
- ohranjati in obnoviti je treba krajinske značilnosti in ekstenzivne travnike,
- spodbujati je treba raznolikost in večfunkcionalnost, kar lahko poteka na primer s plačili, ki so sorazmerna okoljskim koristim, in s povezovanjem ukrepov, ki skupaj dosegajo več okoljskih ciljev,
- izboljšati je treba prostorsko načrtovanje in ciljnost ukrepanja, saj morajo ukrepi dosegati učinke tako na ravni kmetije kot tudi na ravni celotne krajine,
- podpira naj se skupno delovanje kmetov in usklajeno izvajanje SKP, s čimer se lahko okrepi sodelovanje med kmeti in pokrije večja območja,
- kjer je to smotrno, je treba uveljaviti rezultatske sheme, pri katerih je plačilo neposredno vezano na dosežen naravovarstveni rezultat, namesto upravljavskih shem, kjer se kmetom predpisuje določene kmetijske prakse, saj slednje pogosto onemogočajo prilagajanje lokalnim razmeram,
- spodbuditi je treba ciljni prenos znanja v kmetijstvu in sodelovanje med ključnim akterji, s čimer se lahko izboljša izvajanje obveznih ukrepov in sprejemanje prostovoljnih.
Kaj bo prinesla shema za okolje in podnebje?
Pomembni pri ustavljanju izgube biotske pestrosti bodo tudi prostovoljni ukrepi. Avtorji prispevka so poseben poudarek namenili novemu instrumentu SKP, shemi za okolje in podnebje (SOPO). Ta vključuje enoletne in prostovoljne ukrepe, ki državam omogočajo nagrajevanje kmetov za ohranjanje krajinskih značilnosti nad obvezno pogojenostjo. SOPO bi lahko skoraj podvojil proračun, ki je trenutno na voljo za naravovarstvene in okoljske ukrepe.
A kot opozarja Ilona Rac, uspešnost nove sheme še ni zagotovljena. »Ključno vprašanje« po njenem je, »ali bodo države članice, tudi Slovenija, pri njihovi zasnovi pokazale voljo do resničnih sprememb. Obstaja namreč nevarnost, da bo velik del teh sredstev v državah porabljen za ohranjanje obstoječe porazdelitve podpor brez večje okoljske ambicioznosti.«
Po besedah Tanje Šumrada je tudi Slovenija šla po tej poti. Shema krajinske značilnosti, ki je bila na seznamu možnosti v zgodnejših osnutkih strateškega načrta SKP, je bila izključena iz zadnje verzije, oddane na evropsko komisijo. To je izgubljena priložnost, ocenjuje Šumrada. S takšnimi ukrepi bi lahko zaustavili nadaljnji upad tistih elementov, ki so v krajini še ostali. Poleg učinka na biodiverziteto imajo krajinske značilnosti tudi številne druge koristi; mejice na nižinskih območjih na primer preprečujejo vetrno erozijo, ki je vse večja težava pozimi.
Ukrepa za varstvo ptic, ne pa tudi za cvetoče travnike
Dejstvo pa je, da bo na nekaterih področjih v Sloveniji krajinske značilnosti treba obnoviti. Slovenija je v strateški načrt SKP vključila nov instrument neproizvodne naložbe, ki ima potencial za to. Gre za naložbe za obnove krajinskih značilnosti, kot so vodna telesa, mejice in podobno.
Poleg neproizvodnih naložb strateški načrt SKP ustavitev izgube biodiverzitete nagovarja še z drugim novim instrumentom, plačili za kmetovanje na območjih Natura 2000. V okviru SOPO pa Slovenija uvaja nova ukrepa za varstvo ptic (poljskega škrjanca in pribo). Ukrepa sta rezultatsko usmerjena, kar pomeni, da kmetje ne bodo plačani za izvajanje predpisanih praks, ampak za rezultat – prisotnost ali gnezditev ene od teh dveh vrst ptic na kmetijskem zemljišču.
V okviru SOPO je bila predvidena tudi rezultatska shema za travinje (pisani cvetoči travniki), ki bi spodbujala ohranjanje biodiverzitetno bogatih travnikov tudi zunaj območij Natura 2000, vendar je bila iz zadnjega predloga strateškega načrta izločena, kar je po oceni Tanje Šumrada prav tako zamujena priložnost.
»Kljub negotovim razmeram na trgu ali pa prav zaradi njih, ki so med drugim posledica ukrajinske krize, je zeleni prehod v kmetijstvu nujen, saj brez stabilnih in odpornih ekosistemov tvegamo nastanek še večje nestabilnosti sistema in izpad pridelkov v prihodnosti.
Ilona Rac, Biotehniška fakulteta UL
Priporočila raziskovalcev so nastala na pobudo evropske komisije, ki jih je poleti 2020, torej še pred vojno v Ukrajini, povabila, da predložijo znanstveno podprta priporočila, kako bi lahko izboljšali uspešnost SKP na področju varstva narave. Vabilu je sledil »prostovoljen in neodvisen proces«, ki so ga koordinirale »tri vodilne« nemške raziskovalne organizacije (Nemški center za integrativne raziskave na področju biodiverzitete (iDiv), Helmholtzev center za okoljske raziskave (UFZ) in univerza v Rostocku). Pobudi se je pridružilo več evropskih inštitutov in univerz, med katerimi je bila tudi biotehniška fakulteta, kjer sta delo koordinirali Tanja Šumrada in Ilona Rac, pojasnjujejo na tej fakulteti.
Slovenija in druge države članice EU so v zadnjih mesecih evropski komisiji oddale svoje predloge nacionalnih strateških načrtov SKP, ki vključujejo potrebe, cilje in ukrepe kmetijske politike za programsko obdobje 2023–2027. Trenutno se države s komisijo pogajajo o vsebini in predvsem izboljšanju teh načrtov. Brez tega bi lahko aktualna sprememba kmetijske politike postala izgubljena priložnost za nujne spremembe, opominjajo raziskovalci.
