Več narave ali pa lažji posegi vanjo
Varuhi okolja bi okoljska merila v vseh politikah, gospodarstvo pa krajše postopke.
Odpri galerijo
Jure Leben je postal javnosti znan zlasti zaradi drugega tira.
Ministrstvo za okolje in prostor ima na vsaki seji vlade v obravnavi največ točk, saj segajo njegove pristojnosti od dovoljenj za posege v prostor, dimnikarjev, stanovanjske politike in rabe vode do odpadkov in varstva pred sevanji. To, se strinjajo vsi sogovorniki, zahteva pravega vodjo, kakršnega doslej še ni bilo, podobno kot ministrstvo ni bilo dovolj visoko v vladni hierarhiji.
Del okoljevarstvenikov in komunalcev upa, da bo to dosegel Jure Leben. Koalicijska pogodba predvideva razvoj take okoljske in prostorske zakonodaje, da bo Slovenija ostala zeleni biser v srcu Evrope, a bo še vedno prijazna do vseh, ki želijo pri nas investirati v trajnostno gospodarsko dejavnost. Leben, če bo prestal poslansko zaslišanje, bo moral okoljsko zakonodajo spremeniti tako, da bo »zagotovljena ničelna toleranca do onesnaževalcev«, poleg tega pa urediti normative za gradnjo sežigalnic.
Pri ničelni toleranci bo treba povečati učinkovitost inšpektorjev. V uradu varuha človekovih pravic so namreč opozorili, da že deset let prosijo ministrstvo za okolje, da bi se inšpektorji učinkoviteje in hitreje odzivali na pobude in prijave ljudi, ki so oškodovani zaradi onesnaževanja okolja. Inšpektorji se sploh ne odzovejo ali pa so postopki tako dolgi, da njihovo ravnanje že meji na kršitev človekovih pravic.
Direktor komunalne zbornice pri GZS Sebastijan Zupanc upa, da bo Leben znal poriniti stvari naprej. Ne bo sicer lahko, zapleta se praktično z vsemi vrstami odpadkov. Tako je s plastično embalažo, ki se kopiči na komunalah, enako s lahko gorljivo frakcijo mešanih odpadkov, ki jih je zdaj težko in drago pošiljati v sežig v tujino. »Bela tehnika gre mimo sistema, izrabljena vozila tudi, kljub temu, da ima vsak avto registrsko številko, preden ga lastnik odjavi iz prometa. Sistem odstranjevanja nevarnih odpadkov se je sesul s požarom v Kemisu, kar nekaj podjetij je moralo zato zmanjšati proizvodnjo. Deluje le sistem ravnanja z izrabljenimi gumami. A v nasprotju z embalažo in svečami imamo tu le eno shemo,« pravi Zupanc in dodaja, da Sloveniji manjka strategija za ravnanje z odpadki.
Infrastrukturo za ravnanje z odpadki mora imeti vsaka razvita država, podobno kot ceste in elektriko. Ta infrastruktura mora omogočiti, da je Slovenija pri odpadkih samozadostna, tako je druge države ne bi mogle izsiljevati. »Lahke frakcije mešanih odpadkov zdaj v Avstriji ne vzamejo za manj kot 200 evrov. To je naloga države. Če so lahko v manj kot letu uredili vse, da so postavili tovarno sredi koruznih polj, lahko uredijo tudi vse za postavitev sežigalnice,« je prepričan Zupanc.
Katja Huš iz Greenpeacea opozarja, da so okoljske težave res velike, po drugi strani pa so vedno na koncu prioritet vlade. Tudi z novo politiko Slovenija še naprej ruši podnebne zaveze in še vedno je podnebje zgolj stvar ministrstva za okolje in prostor. Razogljičenje bi morala biti prednostna naloga tudi pri prometu, energetiki, gospodarstvu in turizmu, vse pa bi moralo biti podprto s finančnimi zavezami.
Huševa pravi, da bo ura resnice prišla v dveh letih in da so naše zaveze preblage. Koalicija res napoveduje odpravo škodljivih subvencij za fosilna goriva in kmetijstvo, vendar pri financah to ni omenjeno, ravno tako ne pri gospodarstvu ali pri varnosti. Neprijetno vprašanje je zlasti opuščanje premoga. Če bo Teš prepuščen trgu, ne bo nihče mogel pravično poskrbeti za presežne delavce v termoelektrarni in rudniku lignita.
Za HSE pa je neprimerno, da bi načela v osnutku energetskega koncepta za projekta hidroelektrarn na srednji Savi in na Muri pomenilo veliko dodatno oviro pri načrtovanju in postopkih umeščanja v prostor, kar bi skorajda onemogočilo izvedbo teh dveh kot tudi morebitnih drugih hidroenergetskih projektov. »S tako oblikovanimi pogoji osnutek EKS samega sebe zavrača, saj brez
hidroenergetskih projektov, ki predstavljajo največji potencial obnovljivih virov energije in hkrati prispevajo k večji stopnji samozadostnosti oskrbe Slovenije z električno energijo, podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči,« pravijo v HSE. Zato skupina HSE predlaga, da Slovenija pogojev umeščanja hidroelektrarn v prostor ne zaostruje bolj kot to zahteva zakonodaja EU.
Koalicija bo po pogodbi popravljala tudi prostorsko zakonodajo in poenostavila umeščanje objektov v prostor. V gospodarstvu pravijo, da je nedopustno, da je treba za dovoljenje za širitev poslovne stavbe čakati tri leta. Tudi za obrtno zbornico je to večja težava. »Postopki za pridobitev okoljskih dovoljenj so predolgotrajni in zamudni. Na OZS si že vrsto let prizadevamo za to, da bi rešili tudi problem omrežnin. V uredbi o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je namreč določeno, da je cena omrežnine odvisna od zmogljivosti vodomera, ne od dejanske porabe vode. To pa za nekatere gospodarske subjekte, ki imajo vgrajene vodomere večjih velikosti pomeni, da so stroški omrežnin nerazumno visoki,« pravijo na obrtni zbornici.
Del okoljevarstvenikov in komunalcev upa, da bo to dosegel Jure Leben. Koalicijska pogodba predvideva razvoj take okoljske in prostorske zakonodaje, da bo Slovenija ostala zeleni biser v srcu Evrope, a bo še vedno prijazna do vseh, ki želijo pri nas investirati v trajnostno gospodarsko dejavnost. Leben, če bo prestal poslansko zaslišanje, bo moral okoljsko zakonodajo spremeniti tako, da bo »zagotovljena ničelna toleranca do onesnaževalcev«, poleg tega pa urediti normative za gradnjo sežigalnic.
Pri ničelni toleranci bo treba povečati učinkovitost inšpektorjev. V uradu varuha človekovih pravic so namreč opozorili, da že deset let prosijo ministrstvo za okolje, da bi se inšpektorji učinkoviteje in hitreje odzivali na pobude in prijave ljudi, ki so oškodovani zaradi onesnaževanja okolja. Inšpektorji se sploh ne odzovejo ali pa so postopki tako dolgi, da njihovo ravnanje že meji na kršitev človekovih pravic.
Pri odpadkih smo odpovedali
Direktor komunalne zbornice pri GZS Sebastijan Zupanc upa, da bo Leben znal poriniti stvari naprej. Ne bo sicer lahko, zapleta se praktično z vsemi vrstami odpadkov. Tako je s plastično embalažo, ki se kopiči na komunalah, enako s lahko gorljivo frakcijo mešanih odpadkov, ki jih je zdaj težko in drago pošiljati v sežig v tujino. »Bela tehnika gre mimo sistema, izrabljena vozila tudi, kljub temu, da ima vsak avto registrsko številko, preden ga lastnik odjavi iz prometa. Sistem odstranjevanja nevarnih odpadkov se je sesul s požarom v Kemisu, kar nekaj podjetij je moralo zato zmanjšati proizvodnjo. Deluje le sistem ravnanja z izrabljenimi gumami. A v nasprotju z embalažo in svečami imamo tu le eno shemo,« pravi Zupanc in dodaja, da Sloveniji manjka strategija za ravnanje z odpadki.
Sistem ravnanja z odpadki je padel na več področjih. FOTO: Jure Eržen/Delo
Infrastrukturo za ravnanje z odpadki mora imeti vsaka razvita država, podobno kot ceste in elektriko. Ta infrastruktura mora omogočiti, da je Slovenija pri odpadkih samozadostna, tako je druge države ne bi mogle izsiljevati. »Lahke frakcije mešanih odpadkov zdaj v Avstriji ne vzamejo za manj kot 200 evrov. To je naloga države. Če so lahko v manj kot letu uredili vse, da so postavili tovarno sredi koruznih polj, lahko uredijo tudi vse za postavitev sežigalnice,« je prepričan Zupanc.
Katja Huš iz Greenpeacea opozarja, da so okoljske težave res velike, po drugi strani pa so vedno na koncu prioritet vlade. Tudi z novo politiko Slovenija še naprej ruši podnebne zaveze in še vedno je podnebje zgolj stvar ministrstva za okolje in prostor. Razogljičenje bi morala biti prednostna naloga tudi pri prometu, energetiki, gospodarstvu in turizmu, vse pa bi moralo biti podprto s finančnimi zavezami.
Kdo bo poskrbel za rudarje
Huševa pravi, da bo ura resnice prišla v dveh letih in da so naše zaveze preblage. Koalicija res napoveduje odpravo škodljivih subvencij za fosilna goriva in kmetijstvo, vendar pri financah to ni omenjeno, ravno tako ne pri gospodarstvu ali pri varnosti. Neprijetno vprašanje je zlasti opuščanje premoga. Če bo Teš prepuščen trgu, ne bo nihče mogel pravično poskrbeti za presežne delavce v termoelektrarni in rudniku lignita.
Lahke frakcije mešanih odpadkov ne morejo v sežig, je predrag. FOTO: Leon Vidic/Delo
Za HSE pa je neprimerno, da bi načela v osnutku energetskega koncepta za projekta hidroelektrarn na srednji Savi in na Muri pomenilo veliko dodatno oviro pri načrtovanju in postopkih umeščanja v prostor, kar bi skorajda onemogočilo izvedbo teh dveh kot tudi morebitnih drugih hidroenergetskih projektov. »S tako oblikovanimi pogoji osnutek EKS samega sebe zavrača, saj brez
hidroenergetskih projektov, ki predstavljajo največji potencial obnovljivih virov energije in hkrati prispevajo k večji stopnji samozadostnosti oskrbe Slovenije z električno energijo, podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči,« pravijo v HSE. Zato skupina HSE predlaga, da Slovenija pogojev umeščanja hidroelektrarn v prostor ne zaostruje bolj kot to zahteva zakonodaja EU.
Manj birokracije
Koalicija bo po pogodbi popravljala tudi prostorsko zakonodajo in poenostavila umeščanje objektov v prostor. V gospodarstvu pravijo, da je nedopustno, da je treba za dovoljenje za širitev poslovne stavbe čakati tri leta. Tudi za obrtno zbornico je to večja težava. »Postopki za pridobitev okoljskih dovoljenj so predolgotrajni in zamudni. Na OZS si že vrsto let prizadevamo za to, da bi rešili tudi problem omrežnin. V uredbi o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je namreč določeno, da je cena omrežnine odvisna od zmogljivosti vodomera, ne od dejanske porabe vode. To pa za nekatere gospodarske subjekte, ki imajo vgrajene vodomere večjih velikosti pomeni, da so stroški omrežnin nerazumno visoki,« pravijo na obrtni zbornici.
