Astronomske cene elektrike
Preskrba z električno energijo in še bolj njena cena bosta tudi letos zaposlovali medije, politiko in porabnike. V zadnjih mesecih ne mine dan, da ne bi brali izjav gospodarstvenikov, kako so že lani plačevali bistveno več za porabljeno elektriko, po prejetih in sklenjenih pogodbah pa naj bi zanjo letos plačevali 400 evrov in več za MWh, torej tudi desetkrat več kot pred letom dni. Zaradi tega vlada sprejema ukrepe za pomoč porabnikom energije, obseg pomoči naj bi presegal milijardo evrov. Vzporedno pa beremo še o izgubah v elektrogospodarstvu, zaradi česar je vlada namenila več kot pol milijarde za dokapitalizacijo Holdinga Slovenske elektrarne in pomoč Elesu.
Takšna gibanja, visoki stroški energije in državna pomoč prizadetim so zadnji čas stalnica v vseh državah Evropske unije, a številke vseeno odpirajo kar nekaj dilem, na katere ne dobivamo odgovorov. Povečane izdatke in izgube imajo torej porabniki pa tudi proizvajalci električne energije, na drugi strani pa vemo, da se stroški njene proizvodnje v Sloveniji v zadnjih dveh, treh letih niso pretirano povečali. Število zaposlenih v vseh energetskih obratih je približno enako, njihove plače so se povišale za kakih deset odstotkov. Prav tako ni bilo razlogov za pretirano višjo rast stroškov storitev pa tudi vhodnih energentov niso porabili bistveno več kot nekdaj. Pomembno višji je edino strošek porabe plina, a s tem energentom prispevamo manj kot tri odstotke k proizvodnji domače elektrike. Izstopajo še stroški plačila emisijskih kuponov v Tešu, vendar ta izdatek predstavlja le približno desetino vseh stroškov proizvodnje električne energije v Sloveniji. Med stroški Teša se sicer pojavlja tudi prevrednotenje vložka v elektrarno (torej dodaten odpis vrednosti investicije zaradi načrtovanega predčasnega zaprtja), a to je le računovodski podatek in ne vpliva na denarne tokove družbe.
Od kod milijardne izgube?
Celotni stroški proizvodnje električne energije so torej v Sloveniji v zadnjem letu objektivno narasli za največ kakih deset odstotkov, in zato se postavlja logično vprašanje, od kod zdaj milijardne izgube tako na strani proizvodnje kot potrošnje. Eden izmed odgovorov se nedvomno skriva v lanski manjši proizvodnji hidroenergije in manjši proizvodnji Termoelektrarne Šoštanj kot posledici manjšega izkopa lignita. Zaradi sušnega leta so hidroelektrarne lani do oktobra proizvedle 1,6 TWh električne energije manj kot lani, zaradi česar je bila proizvodnja elektrike iz tega vira 38 odstotkov manjša. Pri tem je sicer treba dodati, da izpad vseeno ni bil tako izjemno velik ali nepričakovan. Glede na leto 2019 je bila proizvodnja hidroelektrarn v prvih desetih mesecih lani manjša le za 0,7 TWh ali za 20 odstotkov. Nihanja v vodnatosti rek so vedno bila in zato morajo biti del dolgoročnega načrtovanja obsega proizvodnje elektrike v Sloveniji.
Smo v situaciji, ko so stroški proizvodnje elektrike v nekaterih elektrarnah samo 40 €/MWh, manjkajočo elektriko pa je treba včasih zaradi pomanjkanja kupovati tudi po 500 evrov in več.
Upoštevaje še izpad proizvodnje v Tešu, je bila skupna proizvodnja elektrike v Sloveniji lani okoli 16 odstotkov ali približno 2,5 TWh manjša kot leto prej. V letu 2021 smo je namreč v vseh elektrarnah proizvedli dobrih 12 TWh, lani pa smo do konca leta mogoče dosegli deset teravatnih ur proizvodnje. Ob predpostavki, da so kljub manjši proizvodnji zaradi slabe vodnatosti rek in manjšega izkopa lignita stroški v navedenih elektrarnah še nekoliko narasli, je bila proizvodna cena domače elektrike višja za slabo tretjino. Kakorkoli obračamo bilančne podatke, je bila po oceni stroškovna cena proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah lani višja »le« za tretjino, tako da nam še vedno ostaja zelo veliko vprašanje, zakaj so računi za elektriko višji tudi za petkrat ali celo več.
So mogoče v proizvodnem delu našega energetskega sistema za letos napovedane kakšne pomembnejše spremembe, ki bi nakazovale tako močna povišanja cen proizvodnje in s tem potrebo po povišanju prodajnih cen? Objektivno lahko vseeno pričakujemo, da tako velikega izpada v vodnatosti rek ne bo, tudi jedrska elektrarna remonta letos ne načrtuje, bo pa najbrž manjši obseg proizvodnje v Tešu. Upoštevaje navedena realna pričakovanja glede obsega proizvodnje, izračuni pokažejo, da bi povprečna stroškovna cena doma proizvedene elektrike letos kljub nadaljnji rasti skupnih stroškov zaradi povečane proizvodnje pravzaprav upadla. Stroškovna cena proizvodnje električne energije vseh elektrarn je v letu 2021 znašala 58 €/MWh, lani je narasla na kakih 76 evrov, letos pa bo verjetno celo nekaj evrov nižja.
To so torej nesporna gibanja v segmentu stroškov proizvodnje domače elektrike, ki pa so samo del končne povprečne nabavne in posledično prodajne cene. Ključen vpliv na stroške preskrbe z elektriko ima še njen uvoz, s katerim pokrivamo razliko do celotne domače porabe. Pri tem je treba dodati, da vsi navedeni podatki upoštevajo le polovico proizvodnje v jedrski elektrarni, ker druga polovica pripada Hrvaški. Ta del se uradno sicer vodi kot domača proizvodnja, prodaja na Hrvaško pa kot izvoz, a za realno oceno slovenske energetske pozicije ju je smiselno izločiti iz bilančnih podatkov. Z navedeno korekcijo podatkov Slovenija dolgoročno porabi kakih 15 odstotkov več elektrike, kot ji jo uspeva sami proizvesti. V zadnjih 25 letih nam je sicer uspelo proizvodnjo v povprečju povečati z 10 na okoli 12 TWh, a sorazmerno se je ves čas povečevala tudi poraba, ki se trenutno giblje okoli 14 TWh (od tega gospodinjstva blizu 30 odstotkov). Pri tem izstopa lansko leto, ko smo predvsem zaradi izpada hidroenergije morali uvoziti kar 28 odstotkov potrebne elektrike in se s tem uvrstili med energetsko najbolj odvisne države v EU.
Ta povečana odvisnost od uvoza je prišla ravno v cenovno najbolj neugodnem trenutku. Če pogledamo statistične podatke o mednarodni blagovni menjavi, smo primanjkljaj domače proizvodnje električne energije v letu 2020 pokrivali še po 40 evrov za MWh, v letu 2021 je povprečna neto uvozna cena znašala 106 evrov, lani pa smo za uvoženi del v povprečju plačali že 203 evre za MWh (podatki za prvih devet mesecev). V medijih sicer običajno berem informacije o trenutni borzni ceni elektrike, o dolgoročnih pogodbah – a uradni statistični podatki o blagovni menjavi naj bi pokazali dejansko plačano ceno za elektriko v mednarodni menjavi v določenem obdobju in ni razlogov, da tem podatkom ne bi zaupali in jih razumeli kot povprečni strošek neto uvožene elektrike.
Upoštevaje vse navedene podatke, naj bi se lanska povprečna stroškovna cena celotne porabljene elektrike v Sloveniji (proizvedene doma in iz uvoza) gibala okoli 120 €/MWh. Primerljiva predlanska je znašala 71 evrov, leta 2020 56 evrov, prihodnje leto pa naj bi bila ob pričakovano boljši vodnatosti rek celo nekoliko nižja, pod 110 evrov za megavatno uro. Takšen izračun temelji tudi na predpostavki, da bo cena iz uvoza približno enaka zadnjim razpoložljivim podatkom s konca lanskega leta (okoli 200 €/MWh).
Govorimo seveda o povprečni ceni celotne razpoložljive elektrike, kot da bi imeli v Sloveniji samo eno energetsko podjetje, ki bi proizvedlo vso domačo elektriko, primanjkljaj pokrilo z izvozom in oblikovalo neko mešanico vseh teh vhodnih cen. To na svoj način delamo že zdaj, čeprav imamo več proizvodnih in distribucijskih podjetij. Imamo namreč zelo različne proizvodne agregate z razlikami v stroških proizvodnje. Pri nekaterih je stroškovna cena pod 40 evrov za MWh (na primer jedrska in tudi hidroelektrarne ob ugodnih vodnih razmerah), pri Tešu se giblje nad 100 evrov, v TE Brestanica tudi okoli 500 evrov, ker se pač vključi samo ob izpadih elektrike, pri omenjenem uvozu pa so nihanja največja. Kdo kupuje in prodaja vso to stroškovno različno elektriko, kdo dela s tem dobičke in kdo izgube, ne vemo. A s stališča celotnega elektroenergetskega sistema Slovenije in položaja porabnikov bi vseeno morali govoriti o nekem povprečnem miksu stroškovnih cen, ki bi jim dodali še plačilo distribucije in dobili korektno, upravičljivo in sprejemljivo povprečno prodajno ceno.
To so torej objektivno izračunani stroški proizvodnje in nakupa manjkajoče elektrike v tujini za pokritje celotne domače porabe. In kje je potem vzrok, da se prodajne cene gibljejo na ravni 400 evrov ali celo več za megavatno uro na trgu? Ali drugače, kdo ima potem dobiček pri takih prodajnih cenah ali pa takšna visoka cena velja samo za ožji krog porabnikov, veliko porabnikov pa plačuje bistveno nižjo?
Vprašanje je, zakaj se raje pogovarjamo samo o državni pomoči, o izgubah v Tešu in podobnem, namesto da bi pripravili celovito sliko dogajanja na trgu električne energije.
Zanimivo je, da prebiramo samo izjave o izjemno visokih nakupnih cenah elektrike v prodajnih pogodbah za letos ter vzporedno o tem, kolikšen delež tega porasta bo pokrila država iz proračuna. A nesporno je, da bomo tudi letos več kot polovico potrebne električne energije proizvedli v jedrski elektrarni Krško in hidroelektrarnah, katerih stroškovna cena ne bo presegla 40 evrov za MWh. Bodo te elektrarne prodajale elektriko po 300 €/MWH in ustvarile dve milijardi evrov dobička (tolikšna je razlika med stroški teh agregatov in prihodki po 300 evrov za megavatno uro)? Najbrž ne. Verjetno bodo elektriko prodajali enako kot doslej po proizvodni ceni, torej po, denimo, 40 evrov. In kdo bo kupec tega, cenovno zelo ugodnega vira elektrike ter kako pridemo potem do 300 evrov prodajne cene? Ali pa ta visoka cena velja samo za ožji krog porabnikov, ki niso pravi čas sklenili pogodb, na drugi strani pa imamo veliko porabnikov, ki elektriko še vedno kupujejo po bistveno nižji ceni? In so seveda tiho v primerjavi s tistimi, ki imajo na mizi pogodbe po 400 €/MWh.
Lani smo predvsem zaradi izpada hidroenergije morali uvoziti kar 28 odstotkov potrebne elektrike in se s tem uvrstili v energetsko najbolj odvisne države v EU.
Ali pa je vzrok ta, da se elektrika prodaja z dolgoročnimi pogodbami in da smo velik del domače proizvodnje prodali že vnaprej, po nižjih cenah, kar moramo zdaj dokupovati po višjih uvoznih cenah? Tako se da namreč razumeti nekatera pojasnila in razlage. A če smo vnaprej prodali domačo proizvodnjo po zelo nizkih cenah domačim porabnikom ali trgovcem, od kod potem ponudbe za 300 in več evrov za MWh? Če pa smo jo prodali v tujino, bi pričakovali najmanj realno sliko teh nerazumljivih gibanj. Več kot polovico domače proizvodnje bomo proizvedli po manj kot 40 €/MWh!
Seveda imamo tržno gospodarstvo, kjer so cene pač rezultat ponudbe in povpraševanja. A tudi te tržne cene elektrike so se še ne dolgo nazaj gibale v razmeroma ozkem razponu. Zdaj pa smo v situaciji, ko so stroški proizvodnje elektrike v nekaterih elektrarnah samo 40 €/MWh, manjkajočo elektriko pa je treba včasih zaradi pomanjkanja kupovati tudi po 500 evrov in več. Ker je v Sloveniji pretežni del proizvodnje elektrike (k sreči) še vedno v rokah države, je ta nihanja smiselno izravnavati na ravni celotne države in porabnikom ponuditi neko povprečno, enotno ceno. Kot izhaja iz strukture proizvodnih in nakupnih cen, bi v tem primeru težko našli argumente za cene električne energije po 300, 400 in več evrov za MWh. Omenjeni izračun nabavnih virov pač kaže, da takšna povprečna cena na vhodu ne bi smela biti bistveno višja od 100 €/MWh – ali pa nekdo v celotni verigi od proizvodnje do potrošnje močno služi (a tudi trgovci so pretežno v državnih rokah).
Takšno razmišljanje bi poznavalci energetike verjetno takoj zavrnili, najbrž tudi ne bi bilo v skladu s pravili EU. A za porabnike je verjetno še manj sprejemljivo, da imamo danes na trgu tako različne cene električne energije. In to za popolnoma enak produkt, ki se ne razlikuje po kakovosti ali uporabnosti. Glede na to, da velik del elektrike proizvajamo po le okoli 40 evrov za MWh in da tudi s kombinacijo dražje elektrike iz Teša in posebej uvoza povprečna cena ne presega omenjenih 120 evrov, morajo nekateri kupovati elektriko po bistveno nižjih cenah, kot so ponudbe, o katerih vsak dan beremo v medijih. Če bi država v enem podjetju povezala vse te cenovne razlike proizvodnje in nabave električne energije, se nam sploh ne bi bilo treba veliko ukvarjati z državno pomočjo zaradi nenormalno visokih cen elektrike.
Bolj enotno oblikovanje prodajnih cen
Vsekakor bi bilo smiselno postaviti na mizo celotno dogajanje na področju cen električne energije, spremljati, kakšna je dejanska povprečna nabavna cena elektrike in po kakšnih pogojih se potem prodaja. Država bi takšen pregled lahko brez večjih težav pripravila vsak mesec, saj ima na voljo vse podatke. Iz razpoložljivih, javno dostopnih podatkov je vsekakor težko najti argumente, da se elektrika prodaja tudi po 300, 400 in več evrov za MWh – razen če jo pomemben del porabnikov kupuje bistveno ceneje. Tudi v tržnem gospodarstvu takšne razlike niso upravičene in država bi morala poseči z bolj enotnim oblikovanjem prodajnih cen. Zakaj se raje pogovarjamo samo o državni pomoči, o izgubah v Tešu in podobnem, namesto da bi pripravili celovito sliko dogajanja na trgu električne energije, pa je že drugo vprašanje. Zagovorniki zarot imajo seveda na dlani zelo preprost odgovor.
***
Bine Kordež, ekonomist
