Bolnišnice in zdravstveni domovi nimajo več od kod jemati
Ne moremo sklepati dogovorov, če ne vemo, kakšne bodo posledice za zavode in kje bomo vzeli denar, svarijo v društvu ekonomistov.
Odpri galerijo
Na zavodu za zdravstveno zavarovanje za bolj gospodarno porabo javnih sredstev predlagajo še opolnomočenje menedžmenta za prevzem odgovornosti za izgube in nagrajevanje za ustvarjanje presežka. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ljubljana – V teh dneh, ko se vladna stran pogaja s sindikati zdravstvene nege, v društvu ekonomistov v zdravstvu opozarjajo, da bi morala država dodatne obremenitve, ki jih bo povzročilo povišanje plač, kriti iz proračuna, ne pa da sredstva obeša na pleča že tako skrhanim javnim zdravstvenim zavodom.
»Med letoma 2015 in 2017 so morale bolnišnice zaradi sklenjenih aneksov h kolektivnim pogodbam izplačati za 95 milijonov evrov napredovanj, poleg tega prihajata sprostitev Zujfa in dvig osnovnih plač. Plača je element, ki se mora vračunati v ceno zdravstvene storitve. Tega do zdaj ni bilo, ker je denarja za zdravstvo primanjkovalo. Ta sistem je izjema, če se, denimo, v šolstvu izpogajajo za višje plače, zanje dobijo dodatni denar,« razlaga predsednica društva Helena Ulčar Šumčić, sicer zaposlena v združenju zdravstvenih zavodov. Zato predlaga dvig prispevne stopnje za zdravstvo ali prevetritev košarice pravic.
Bolnišnice si namreč še niso opomogle od recesije, med katero jim država ni plačala kar 580 milijonov evrov opravljenega programa. Čeprav so veliko izgubile, niso opravile manj storitev, tudi kakovost ni padla. »Težko bi znotraj zavodov še kaj racionalizirali, morda v posamezni ustanovi, vendar so sistemski ukrepi tisti, ki morajo rešiti zdravstvo,« meni.
En korak so skupna javna naročila medicinskih materialov, vendar ne na račun kakovosti, poleg tega morata minister in vlada stati za direktorji in z njimi usmerjati zdravstvo. »Zlasti direktorji bolnišnic to pogrešajo. Morali bi biti najožji sodelavci ministra, ki bi tako svoje odločitve sprejemal neposredno na podlagi podatkov iz 'baze',« še poudarja ekonomistka, ki omenja tudi nagrajevanje bolj uspešnih sodelavcev, za kar menedžerji trenutno niso pristojni, s čimer se strinjajo na zavodu za zdravstveno zavarovanje.
»Treba je preseči sistem plačne uravnilovke v javnem sektorju. Namesto ur prisotnosti bi morali nagraditi rezultate dela, uvesti variabilno nagrajevanje ter razmisliti o tem, da zdravnik izjemoma izstopi iz sistema javnih uslužbencev, postane 'svobodni zdravnik', plačan po učinku,« pojasnjuje Damjan Kos, direktor komuniciranja pri zdravstveni blagajni.
Učinkovitejše upravljanje bi zagotovili s prenovo zakona o zavodih, ki je ena od koalicijskih zavez. To podpirajo v društvu ekonomistov, kjer si zamišljajo, da bi, vsaj testno, izbrali dve ustanovi, ki bi delovali po principu gospodarskih družb.
Na zavodu za zdravstveno zavarovanje pa za bolj gospodarno porabo javnih sredstev predlagajo še opolnomočenje menedžmenta za prevzem odgovornosti za izgube in nagrajevanje za ustvarjanje presežka. Predlagajo boljše obvladovanje stroškov dela, od zaposlovanja do nagrajevanja, predvsem gospodarnejšo nabavo zdravil in materiala prek skupnih javnih naročil, kjer naj škarje in platno prevzamejo bolnišnične nabavne službe.
Kot pojasnjujejo, je treba »posodobiti in optimizirati mrežo javne zdravstvene službe, saj je bila postavljena pred več kot 50 leti in kot taka ne ustreza več sodobnim pristopom k visoki specializaciji in koncentraciji znanja in bolnikov«.
Kako si racionalizacijo predstavljajo na pristojnem ministrstvu, nam bodo odgovorili v prihodnjih dneh.
»Med letoma 2015 in 2017 so morale bolnišnice zaradi sklenjenih aneksov h kolektivnim pogodbam izplačati za 95 milijonov evrov napredovanj, poleg tega prihajata sprostitev Zujfa in dvig osnovnih plač. Plača je element, ki se mora vračunati v ceno zdravstvene storitve. Tega do zdaj ni bilo, ker je denarja za zdravstvo primanjkovalo. Ta sistem je izjema, če se, denimo, v šolstvu izpogajajo za višje plače, zanje dobijo dodatni denar,« razlaga predsednica društva Helena Ulčar Šumčić, sicer zaposlena v združenju zdravstvenih zavodov. Zato predlaga dvig prispevne stopnje za zdravstvo ali prevetritev košarice pravic.
Ne čas, podpora
Bolnišnice si namreč še niso opomogle od recesije, med katero jim država ni plačala kar 580 milijonov evrov opravljenega programa. Čeprav so veliko izgubile, niso opravile manj storitev, tudi kakovost ni padla. »Težko bi znotraj zavodov še kaj racionalizirali, morda v posamezni ustanovi, vendar so sistemski ukrepi tisti, ki morajo rešiti zdravstvo,« meni.
Helena Ulčar Šumčić, ekonomistka: Bolnišnicam je bilo med recesijo vzetih 979 milijonov evrov.
En korak so skupna javna naročila medicinskih materialov, vendar ne na račun kakovosti, poleg tega morata minister in vlada stati za direktorji in z njimi usmerjati zdravstvo. »Zlasti direktorji bolnišnic to pogrešajo. Morali bi biti najožji sodelavci ministra, ki bi tako svoje odločitve sprejemal neposredno na podlagi podatkov iz 'baze',« še poudarja ekonomistka, ki omenja tudi nagrajevanje bolj uspešnih sodelavcev, za kar menedžerji trenutno niso pristojni, s čimer se strinjajo na zavodu za zdravstveno zavarovanje.
Manj zaposlenih, a več stroškov zanje, saj so se plače v zadnjih letih zvišale. FOTO: Združenje zdravstvenih zavodov
Helena Ulčar Šumčić, ekonomistka:
Javnosti je treba povedati, da so zaradi nepriznavanja sredstev za stroške plač bolnišnice v minusih in da gre zato toliko več denarja za plače iz žaklja za zdravstvene storitve. Kako lahko kdo reče, da so direktorji - ne pozabimo, da jim imenuje vlada - nesposobni. Prav tako ne držijo navedbe, da je zaposlenih več ljudi, ki pa opravijo manj programa. Problematično je le, da direktorji zdravnikom, ki dogovorjenega programa za skrajševanje čakalnih dob niso opravili, ne morejo prepovedati popoldanskega dela pri zasebnikih.
Javnosti je treba povedati, da so zaradi nepriznavanja sredstev za stroške plač bolnišnice v minusih in da gre zato toliko več denarja za plače iz žaklja za zdravstvene storitve. Kako lahko kdo reče, da so direktorji - ne pozabimo, da jim imenuje vlada - nesposobni. Prav tako ne držijo navedbe, da je zaposlenih več ljudi, ki pa opravijo manj programa. Problematično je le, da direktorji zdravnikom, ki dogovorjenega programa za skrajševanje čakalnih dob niso opravili, ne morejo prepovedati popoldanskega dela pri zasebnikih.
»Treba je preseči sistem plačne uravnilovke v javnem sektorju. Namesto ur prisotnosti bi morali nagraditi rezultate dela, uvesti variabilno nagrajevanje ter razmisliti o tem, da zdravnik izjemoma izstopi iz sistema javnih uslužbencev, postane 'svobodni zdravnik', plačan po učinku,« pojasnjuje Damjan Kos, direktor komuniciranja pri zdravstveni blagajni.
Odgovornost za izgube, nagrada za presežek
Učinkovitejše upravljanje bi zagotovili s prenovo zakona o zavodih, ki je ena od koalicijskih zavez. To podpirajo v društvu ekonomistov, kjer si zamišljajo, da bi, vsaj testno, izbrali dve ustanovi, ki bi delovali po principu gospodarskih družb.
Na zavodu za zdravstveno zavarovanje pa za bolj gospodarno porabo javnih sredstev predlagajo še opolnomočenje menedžmenta za prevzem odgovornosti za izgube in nagrajevanje za ustvarjanje presežka. Predlagajo boljše obvladovanje stroškov dela, od zaposlovanja do nagrajevanja, predvsem gospodarnejšo nabavo zdravil in materiala prek skupnih javnih naročil, kjer naj škarje in platno prevzamejo bolnišnične nabavne službe.
Kot pojasnjujejo, je treba »posodobiti in optimizirati mrežo javne zdravstvene službe, saj je bila postavljena pred več kot 50 leti in kot taka ne ustreza več sodobnim pristopom k visoki specializaciji in koncentraciji znanja in bolnikov«.
Kako si racionalizacijo predstavljajo na pristojnem ministrstvu, nam bodo odgovorili v prihodnjih dneh.
