Irak: prihodnost proti preteklosti

Jutri bodo Iračani na četrtih parlamentarnih volitvah po padcu režima Sadama Huseina glasovali o svoji prihodnosti. Možnosti, ki jih imajo na voljo volivci, sta pravzaprav le dve – ali nadaljevati sektaško politiko ozorima logiko državljanske vojne in »identitetne« politike ali pa iskati možnost, ki razbiti državi lahko omogoči skupno prihodnost.

Dobrih petnajst let po ameriško-koalicijski invaziji in okupaciji, ki je v Iraku sprožila državljansko vojno, razkosala državo, vzela sto tisoče življenj, vnela regijo, razplamtela sunitsko-šiitski spopad in, med drugim, »rodila« Islamsko državo (IS), je v Iraku mogoče slišati glasove, ki jasno in glasno, brez ideološke in sektaške navlake, razpravljajo o prihodnosti, gospodarstvu, usodi mladih, izobraževanju, posledicah podnebnih sprememb in boju proti vseobsegajoči korupciji. Za državo, ki je v zadnjih sedemintridesetih letih pretrpela neopisljive grozote, je to pomembna novica. Zato je toliko bolj pomembno, komu bo 18,2 milijona iraških volilnih upravičencev na današnjih volitvah v 329-članski parlament podelilo svoj glas.

Nekaj mesecev po končanju večjih vojaških operacij proti Islamski državi, v kateri so bila številna mesta v srednjem in severnem Iraku – z Mosulom na čelu – dobesedno zravnana z zemljo, je pred današnjimi volitvami najbolje kazalo dosedanjemu predsedniku vlade Haiderju al Abadiju, ki je vodenje vlade prevzel v drugi polovici leta 2014. Tedaj je bila IS, ki je spretno izkoristila (upravičen) bes ponižanega in marginaliziranega sunitskega prebivalstva, na vrhuncu moči, iraška vojska pa razbita na prafaktorje. Skrajna sunitska milica je glasno trkala na mestna vrata Bagdada. Država je bila pred (še enim) kolapsom. Toda Abadiju je s pomočjo mednarodne koalicije, Irana, šiitskih prostovoljcev in paravojaških enot (denimo Hašd al Šabi) ter kurdskih pešmerg uspelo popolnoma obrniti tok vojne in v dobrih dveh letih nenehnih in brutalnih bojev, katerih vrhunec je bila »stalingradizacija« Mosula, vojaško v celoti poraziti Islamsko državo.

Sektaštvo ali enotnost?

To je – doma in tudi v tujini – močno okrepilo Abadijev politični položaj. Dosedanji in najverjetneje tudi bodoči iraški premier na današnjih volitvah nastopa s pisanim Zavezništvom zmage (Al Nasr), njegova zmaga pa tudi zaradi izjemno zapletenega volilnega sistema nikakor ni zagotovljena vnaprej. Abadi lahko kljub razdeljenosti šiitskih glasov, pri kateri ključno vlogo igra sosednji Iran, lahko upa na veliko podporo znotraj večinskega šiitskega prebivalstva, kjer bosta njegova največja tekmeca prekaljeni poveljnik šiitskih paravojaških enot in heroj šiitskih ulic Hadi al Amiri z Listo Fatah in Nuri al Maliki (Pravna država), nekdanji predsednik vlade ter zaradi sistematičnega zatiranja sunitskega prebivalstva in abotno nekompetentnega vodenja države največji krivec za širitev Islamske države, za katerim stojijo močne religiozne strukture. Amiri, ki se mu je uspelo povezati tudi z delom političnih predstavnikov sunitskega prebivalstva, bo pri sestavljanju naslednje iraške vlade gotovo odigral izjemno pomembno vlogo. Od vloge Malikija (in njegovih volivcev) pa bo, na drugi strani, odvisno, ali se bo Irak usmeril v prihodnost ali pa obtičal v krvavi, s sektaštvom, maščevanjem in globoko travmatiziranostjo prežeti preteklosti.  

Iračani na parlamentarnih volitvah lahko volijo za več list hkrati, zaradi demografske sestave in volilnega zakona pa je vnaprej jasno, da bo vlado še naprej vodil šiit. A to bo – tudi za Haiderja al Abadija, ki ga podpirata tako Teheran kot Washington – nemogoče sestaviti brez podpore nekaj sunitskih in tudi kurdskih list. Ravno kurdska podpora je bila pri sestavljanju dosedanjih iraških vlad ključna, tokrat pa bodo zaradi političnega in vojaškega fiaska, ki je sledil lanskemu referendumu o neodvisnosti in iraški zasedbi spornih območij (s Kirkukom na čelu), kurdski glasovi raztreščeni in, nedvomno, tudi manj številni.

Ključna je vrnitev sunitov v političen proces

Za iraško prihodnost bo ključno, da bo prihodnja vlada čim bolj vključujoča; da bodo sektaške črte čim bolj zabrisane. V sedanjih razmerah in razmerjih na Bližnjemu vzhodu, ki mu zaradi zaostrovanja med Iranom in Izraelom grozi nova velika vojna, bo to izjemno težko doseči. Toda vrnitev sunitov v politiko je za državo – in celotno regijo – življenjskega pomena. »Po porazu Islamske države se politične razmere v Iraku umirjajo. Nastajajo nova zavezništva. Suniti so dolgo časa verjeli, da je rešitev v orožju. Zdaj so se obrnili k politiki, dialogom in odnosom s tujino,« je bil dan pred volitvami optimističen nekdanji svetovalec za varnost v iraškem parlamentu Hišam al Hašemi. »Če bo prevladala vizija Haiderja al Abadija, šiitskega predsednika vlade s sunitskimi partnerji, bi to močno oslabilo naracijo Islamske države, ki je ves čas ponavljala, da to vlado usmerja Iran z namenom podjarmljenja sunitov.«