Kdo drug bo govoril o alkoholizmu, če ne Slovenci
Odrasli Slovenec na leto v povprečju spije 38 litrov vina, 93 litrov piva in tri litre žganja, kar nas uvršča med najbolj »mokre narode« Evrope. Čezmerno pije skoraj vsak drugi Slovenec, četrtina 17-letnikov se opija vsak teden, epidemija covida-19 pa je čezmerno pitje alkohola in kršitve v prometu ter na področju javnega reda in miru še poslabšala. Le da so se pitje in kršitve preselili za vrata domov.
Evropska raziskava sredi epidemije covida-19, med aprilom in julijem lani, je pokazala, da se je v 19 državah od 21, vključno s Slovenijo, v povprečju poraba alkoholnih pijač zmanjšala, medtem ko se je pri nas glede na nacionalno raziskavo zlasti v ranljivih skupinah povečala in pilo se je celo več kot pred epidemijo.
Po podatkih Agencije za varnost v prometu (AVP) je delež opitih povzročiteljev prometnih nesreč v času covida-19 pri nas višji za 60 odstotkov, tudi nasilja v družini je več za skoraj 13 odstotkov.
Lani je na naših cestah zaradi alkohola umrlo 27 oseb, letos že 25. Alkohol je še vedno »stabilni problem« slovenske družbe in eden od treh največjih problemov našega javnega zdravstva. Vsaka deseta prometna nesreča in vsaka tretja s smrtnim izidom je posledica alkoholiziranosti povzročitelja. Tipične prometne nesreče, povezane z alkoholom, povzročijo moški med 25. in 54. letom. Alkohol v prometu je le izraz širše kulture in odnosa do pitja alkohola, pravi psihologinja na AVP dr. Mateja Markl.
Alkohol je tudi glavno gonilo nasilnih prekrškov s področja javnega reda in miru. Vsak tretji prekršek je te vrste, tipični kršitelj pa je spet moški, star od 34 do 64 let.
Pivci in nasilneži so se poskrili
Posnetek stanja na področju alkoholizma v Sloveniji je porazen: lani so neposredni stroški zdravljenja pitja alkohola znašali skoraj 50 milijonov evrov. Slovenija je še daleč od rešitve problema. Čez dva meseca se bo iztekel projekt Sopa, Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola, ki je potekal v osemnajstih lokalnih okoljih in v katerem je pitje opustilo okoli tisoč oseb. Toda če želimo zlo po imenu alkohol izkoreniniti, potrebujemo intenzivno sodelovanje, veliko prostovoljcev in služb za pomoč, predvsem pa razumevanje za odvisnike od alkohola namesto povečane represije.
Tako je pokazala razprava, ki jo je na temo alkoholne problematike med epidemijo covida-19 in projekta Sopa s skupino strokovnjakov pripravil NIJZ. Projekt Sopa vodi psihologinja Tadeja Hočevar, ki napoveduje sistemsko implementacijo ukrepa svetovanja za opustitev čezmernega pitja alkohola. »Če bo po sreči, bomo začeli prihodnje leto po vsej Sloveniji.«
Policisti bi lahko veliko povedali o tem, čemu vse so bili priče v času epidemije, ko so jih klicali na pomoč svojci alkoholiziranih. Alojz Sladič, vodja oddelka za splošno varnost in varnostno načrtovanje na generalni policijski upravi, pripoveduje: »Lokali so bili zaprti, a ljudje so se kljub temu na polno zasebno zabavali, se zbirali v zidanicah … Skupni imenovalec jim je bilo skrivanje. Iznajdljivost ne pozna meja ne pri ljudeh ne pri gostincih. V gosto naseljenih soseskah so ljudje sicer prijavljali 'poslovne sestanke v gostinskih lokalih' …« Policisti so bili celo priče velikih zabav z rave glasbo in z več sto udeleženci ter celotno organizacijo in ponudbo. »Če smo zanje izvedeli vnaprej, smo se poskušali z organizatorjem pogovoriti. Saj vemo, da represija ni najučinkovitejši ukrep. Enako ravnamo zdaj v primeru protestov, če seveda izvemo za organizatorja,« dodaja Sladič, ki se boji predvsem »sivega polja«, ki ga predstavlja delež o nasilju med štirimi stenami, ki ga svojci ne prijavijo. Res je, da je večina prekrškarjev in nasilnežev moških, a tudi primerov, ko moški prijavljajo svoje partnerice zaradi nasilja, niso redki ...
V arhivih GPU so se iz časa epidemije znašle tudi takšne prijave zaradi nasilja v družini: »Nasilni fant je svoji punci predrl gume in je popolnoma pijan. Nastavlja se pred avto, hoče, da ga povozijo. Svojo mamo je prijel za lase, punci je vzel ključe, prijaviteljico pa je lovil okrog avta. Sedaj pa vpije še na očeta.« To se je dogajalo v večernih urah, še pred deseto zjutraj pa je nastal tale zapis: »Prijavlja, da je njegova partnerica pod vplivom alkohola in da meče njegove stvari z balkona …«
Žalostne zgodbe telefona za pomoč v stiski in društva Abstinent
Psihologinja NIJZ Tatjana Novak Šubara pravi, da so v prvem valu epidemije psihološko podporo na telefonu vzpostavili »bolj na lokalni ravni v centrih za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojnih centrov ter služb zdravstvenih domov«. Enotne številke takrat še niso imeli. Da bi povečali dostopnost do podpore, so v času preklica epidemije posodobili državni načrt zaščite in reševanja ter ob drugi razglasitvi epidemije vzpostavili enotno brezplačno številko za prebivalce: 041 443 443. V prvem valu je telefon deloval tri mesece, v drugem in tretjem neprekinjeno kar osem mesecev. V prvem valu so imeli že več kot 1500 klicev, v drugih dveh štirikrat več. Primerov alkoholiziranosti niso posebej beležili, so ga pa kot težavo zaznali v 0,5 odstotka primerov v prvem in v 0,3 odstotka primerov v drugih dveh valih. »Alkoholna problematika se je pojavljala v klicih zaradi osamljenosti, zaradi težav v odnosih, ukrepov za omejitev epidemije …,« našteva Šubara.
Ob drugi razglasitvi epidemije so na NIJZ vzpostavili enotno brezplačno številko za prebivalce v stiski: 041 443 443.
»Z odvisniki v humanitarnih društvih delajo prostovoljci – med njimi tudi sami zdravljeni alkoholiki, ki trdijo, kdo drug bo v družbi govoril o alkoholizmu, če ne mi?« pravi Štefan Lepoša, predsednik društva Abstinent: »Alkoholizem je družinska bolezen, v zdravljenje so vpete cele družine. Hop čez jarek je program za vključitev otrok v zdravljenje alkoholiziranosti staršev. Ti vidijo, da je program za otroke koristen, a je težko doseči soglasje, da jih pripeljejo na delavnice.«
Epidemija, pravi Lepoša, je bila poseben preizkus za društvo, saj se je obisk uporabnikov v svetovalnico, na individualno delo, zelo povečal. Delovali so neprekinjeno, za kar niso bili deležni nobenih dodatkov ... Tudi usode nesrečnikov, ki so iskali pomoč pri njih, se niso končale srečno, pravi in pove dve zgodbi: prvo o članu društva, ki je po 19 letih abstinence prišel v svetovalnico. Nekoč je bil odvisen od neprimerne uporabe alkohola in tablet. Stiske v času covida-19 so ga pripeljale tako daleč, da je spet vzel tableto, od katere je bil nekoč odvisen. In samo v nekaj dneh je bil »v stari praksi tudi glede alkohola«. In so mu družno pomagali. »Gospod po nekaj mescih intenzivnega pitja zdaj spet aktivno dela v naši skupini,« pravi Lepoša. Druga zgodba se ni končala srečno. Moški je zaradi odvisnosti želel v bolnišnico, pri tem ni bil uspešen in rezultat je bila – smrt.
Kaj pa delo od doma?
»Alkohol je v naši družbi zelo sprejemljiv. Dokler ni hujših posledic, imamo do njega zelo toleranten odnos. Zgodba ni črno-bela. Tisti, ki imajo z alkoholom problem, in postanejo odvisni, sami tega ne vidijo.«
Mateja Markl
Kršitve javnega reda in miru ter promet so končne posledice, kjer se odraža celotna problematika alkoholizma v naši družbi, je prepričana psihologinja Mateja Markl: »Saj sem bil s kolesom, pogosto pravijo prekrškarji, ko jim dokažejo vožnjo pod vplivom maliganov. Alkohol je zelo sprejemljiv v naši družbi. Dokler ni hujših posledic, imamo zelo toleranten odnos do njega. Zgodba ni črno-bela. Tisti, ki imajo problem z alkoholom in postanejo odvisni, sami tega ne vidijo. Promet je le ena od priložnosti za spremembo vedenja in razumevanja posledic uživanja alkohola.« Marklova opozarja na še eno tabu temo: na področje dela in delodajalcev. »Med epidemijo smo veliko delali od doma in zelo malo vemo, kaj se je z uživanjem alkohola dogajalo za zaprtimi vrati.«
Specialistka psihiatrije Mirjana Radovanović opozarja, da je alkohol legalna droga in sindrom odvisnosti od njega pa motnja z največ stigme. »Pomembno je ločiti bolezen od stigme, da bodo zdravstveni delavci pacienta z odvisnostjo obravnavali profesionalno.«
Odvisniki so po njenih podatkih v kar 15 do 70 odstotkih sposobni samoozdravitve. Toda tiste, ki se odločijo za ambulantno zdravljenje, na poti do ozdravitve čaka zelo intenzivno delo. Žal je pandemija prilagodila način dela v bolnišnicah. »Imamo skupino zaprtega tipa brez sodelovanja svojcev. Toda takoj ko bo mogoče, se je treba vrniti k čistim, neposrednim stikom z odvisniki,« pravi Radovanovićeva. Teh namreč ne more nadomestiti nobena digitalizacija.
