V nadaljevanju preberite:

Kustos Muzeja tiska in urednik Delove Sobotne priloge Ali Žerdin se je z dr. Jožetom Pirjevcem, akademikom, profesorjem in avtorjem monumentalnih knjig Tito in tovariši (2011) ter Partizani (2020) sprehodil skozi zgodbe, ki jih pripovedujejo naslovnice skrbno izbranih časopisov iz obdobja 1938–1945.

»Italijanske čete v Ljubljani so, ko so vstopile, organizirale velik marš. Ampak ta marš ni naredil na Ljubljančane nobenega posebnega vtisa oziroma so se mu pravzaprav smejali, ker videti te Italijane s kokošjimi perutmi na čeladah in majhne tanke, ki so jih peljali, je bilo videti zelo klavrno in smešno,« razpoloženje zavojevanih ob začetku italijanske okupacije v Ljubljani oriše akademik Pirjevec. Volja Ljubljančanov do upora je bila že tisti trenutek zelo velika, pri čemer dodaja, da so se sami Italijani zavedali, da prihajajo v tujo deželo.

General Mario Robotti, ki je prišel na čelu teh čet, je izjavil, Slovenija ni Italija, to je nekaj povsem drugega. »Oni so torej razumeli, da morajo s Slovenci ravnati drugače, da jim je vendarle treba dopustiti določeno kulturno avtonomijo.« Vsekakor je hotela Italija voditi drugačno okupacijsko politiko od tiste, ki jo je vodila Nemčija na Štajerskem. Zakaj? »Na Štajerskem so se takoj začele aretacije, deportacije in tako dalje. Italija pa je izbrala previdno politiko, ker je računala, da si bo pridobila simpatije Slovencev in da bo razširila svoj vpliv vse do Drave. Imela je veliko idejo, da bo šla vse do Drave.«