Krotite svoje slone

Naklonjenost medijev je treba pridobivati s korektnim odnosom do novinarstva, spoštovanjem njegove avtonomnosti in zlasti s prepričljivostjo svoje politike
Fotografija: Janez Stanič
Fotodokumentacija Dela
Odpri galerijo
Janez Stanič Fotodokumentacija Dela

Ko v teh dneh poslušamo in beremo razprave o pritiskih na novinarje v Sloveniji, o vladnem onemogočanju in napadanju Slovenske tiskovne agencije, je približno tako, kot da se čas v treh desetletjih samostojne države sploh ni ustavil. V nenehnih poskusih oblasti za nadzor nad mediji, namreč. Sredi marca 1991 ni bilo nič drugače.

Takrat je predsednik slovenske skupščine France Bučar namreč zahteval zamenjavo takratne šefinje parlamentarne službe za informiranje Alenke Leskovic, ker ni na njegovo zahtevo odvzela novinarske akreditacije Delovi novinarki Majdi Vukelić zaradi njenega poročanja z ustavne komisije in njene objave v tistem trenutku še tajne skupščinske resolucije o razdružitvi Slovenije z Jugoslavijo. Pa čeprav za kaj takega ni imela zakonske podlage.

A zakon je bil takrat, kot tudi danes v primeru STA, samo nepomembna in nepotrebna ovira, na katero se oblast lahko tudi požvižga. V skupščini in tudi pozneje se je zaradi tega vnela razprava o vlogi medijev v demokratični družbi, v katero smo takrat v Sloveniji šele dobro vstopili. To je bil še eden od, kot so pred tremi desetletji komentirali, rokohitrskih posegov oblasti v medije. V tej razpravi se je v Sobotni prilogi 23. marca 1991 oglasil v javnosti nadvse spoštovani in ugledni novinar in dolgoletni dopisnik Janez Stanič. Med drugim je napisal nekaj »večnih« resnic o odnosu med oblastjo in mediji:

Janez Stanič<br />
Fotodokumentacija Dela
Janez Stanič
Fotodokumentacija Dela


»Zadnje tedne so se znova močno zaostrili spori in polemike okrog novinarstva, pri čemer gre, vsaj za moj okus, v veliki meri za nekakšne realsocialistične recidive. Tako je predvsem osnovno vprašanje o tem, kdo naj ima odločilni vpliv ali kar oblast nad mediji. Vprašanje je seveda zelo pomembno, vendar je v taki obliki napačno zastavljeno. Če gre za to — in pogosto očitno gre — kdo bo medijem poveljeval, je to v bistvu samo nadaljevanje starega stanja, s tem da se mu pač skuša vsiliti nov politični predznak. V resnici pa bi moralo iti zato, da se doseže novo medijsko stanje, ki bi normalno odražalo nova politična razmerja in seveda bilo prilagojeno novemu politične­mu sistemu. Z drugimi besedami: ni dovolj spremeniti 'barvo' medijev ali posameznih novinarjev, hkrati pa celoten medijski sistem ohraniti tak, kakršen je bil …

… Sploh pa je huda realsocialistična zabloda misliti, da oblast nad mediji res lahko zagotovi zaželen izid volitev. Ljudje vendarle niso to­likšni bedaki, da bi jih bilo mogoče trajno obvladovati zgolj s propagando. Sicer so res vsi totalitarni režimi pripisovali propagandi izjemen pomen in skušali z njo 'graditi nove­ga človeka', sebi primernega, a so kljub po­polnemu propagandnemu monopolu živeli, dokler so, v resnici le s pomočjo sile in nasilja.

Skratka, menim, da bi v ne tako veliki Slove­niji kazalo spraviti slona ven iz trgovine s por­celanom in se sprijazniti z dejstvom, da v par­lamentarni demokraciji novinarstvo ­– razen v izrazito strankarskih medijih, ki pa so red­kost, in še tam ne v celoti — nikoli ni slepo trobilo katerekoli oblasti. Lahko ji je bolj ali manj naklonjeno, vendar si je to naklonjenost treba pridobivati s korektnim, dobronamer­nim odnosom do novinarstva, spoštovanjem njegove avtonomnosti, s sodelovanjem z njim, predvsem pa seveda s prepričljivostjo svoje politike. Prisila, arogantnost, žaljivost, podce­njevanje — vse to so ostanki realsocialistične civilizacije. Politika se seveda lahko in se celo mora boriti za svoj vpliv v medijih. Toda ne tako, da med sabo in novinarstvom koplje prepad strahu in nezaupanja, ampak tako, da gradi mostove razumevanja in sodelovanja. Zato svetujem politikom — krotite svoje slo­ne, kajti na črepinjah tudi vi ne boste dobro spali.«

Komentarji: