Lubadar in ujme lani uničile 2,4 milijona kubikov lesa
V petih letih je nastalo toliko škode, kot je ne pomnijo v stoletju.
Odpri galerijo
Pred desetletjem si posekov v naših gozdovih nismo mogli predstavljati, zdaj so pogosti. FOTO: Simona Fajfar/Delo
Ljubljana – V naših gozdovih, kjer na leto posekamo okoli šest milijonov kubičnih metrov lesa, je bilo lani skoraj polovica oziroma 2,44 milijona kubičnih metrov sanitarne sečnje. Izredne razmere se nadaljujejo od leta 2014, ko so se zaradi katastrofalnega žledoloma spet množično pojavili podlubniki. »Vseh razsežnosti sprememb, ki bodo zaradi vpliva podnebnih sprememb nastale v gozdovih, ne moremo napovedati. Moralo pa bi nas skrbeti,« pravi dr. Andrej Bončina, prodekan oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski biotehniški fakulteti.
Po letu 2014, ko so se zaradi katastrofalnega žledoloma spet množično pojavili podlubniki, ni bilo leta, ko se zaradi novih ujm nevarnost podlubnikov ne bi nadaljevala. Strokovnjaki opozarjajo, da katastrofe tako velikih razsežnosti – največji žledolom, največji vetrolomov in največji napad podlubnikov – ni bilo v zadnjih stotih letih oziroma v vsej zgodovini slovenskega gozdarstva. Približno polovica celotnega letnega poseka v Sloveniji – ta znaša v zadnjih letih šest milijonov kubičnih metrov – predstavlja sanitarna sečnja.
Lani je bilo zaradi podlubnikov posekanih 1,34 milijona kubičnih metrov lesa, zaradi posledic vetra 980.000 kubičnih metrov lesa in zaradi žleda 120.000 kubičnih metrov lesa. Od leta 2014 smo v naših gozdovih imeli 19,12 milijona kubičnih metrov sanitarne sečnje. To pomeni, da je prizadet ves gozd oziroma večji del Slovenije, saj se gozd razteza na 60 odstotkih ozemlja.
Lanske poškodbe gozda so bile največje na območju Kočevja, Zgornje Gorenjske, Koroške ter v dolini reke Drave, pravijo na Zavodu za gozdove Slovenije: »Letošnje suho zimsko vreme brez obilnih snežnih padavin je zelo ugodno za delo v gozdovih, zato posek ne zaostaja za količino označenega drevja za posek zaradi poškodb, ki so jih povzročili podlubniki.« Težava pa je, da so mile zime, tako kot letos, ko ni bilo mraza in velikih količin padavin, odlične za rojenje prve generacije lubadarja, saj za to potrebuje povprečno dnevno temperaturo 17 stopinj Celzija. Vsaka nova generacija podlubnikov pa je nova množična nevarnost za drevje.
Napovedi, kako bo s podlubniki letos – pustošita osmerozobi in šesterozobi smrekov lubadar –, zato niso spodbudne: »Pričakujemo nadaljevanje prenamnožitve smrekovih podlubnikov iz leta 2019, saj prevelika namnožitev praviloma traja najmanj dve leti, lahko pa tudi do pet let.« Na zavodu še pravijo, da ukrepe gospodarjenja z gozdovi aktivno prilagajajo podnebnim spremembam: »To vključuje predvsem prilagajanje drevesne sestave gozdov, prilagajanje ciljev gojenja gozdov za večjo odpornost in stabilnost gozdnih sestojev ter ozaveščanje lastnikov o posledicah podnebnih sprememb za gozdove.«
Za Slovenijo, ki je med tremi najbolj gozdnatimi državami Evrope – za Švedsko in Finsko – in gozd prekriva več kot polovico površine države oziroma 1.180.281 hektarov, imajo spremembe v gozdu ogromen vpliv, ker funkcije gozda niso samo proizvodne, ampak tudi okoljske in socialne. Kljub številnim raziskavam odgovora, kako ukrepati, da bodo naši gozdovi tudi čez 50 ali sto let stabilni, ni, pravi Andrej Bončina: »Pomembno je, da gozdove prilagajamo pričakovanim podnebnim razmeram in razmislimo – stroka in družba –, kako zmanjševati tveganja pri gospodarjenju z gozdovi in tudi sicer. V primeru ujm pa je nujno učinkovito in racionalno saniranje.« In dodaja: »Mislim, da se vseh razsežnosti podnebnih sprememb ne zavedamo, in žal se uresničujejo scenariji, ki so bili pred leti manj verjetni in so veljali za črnoglede.«
Po letu 2014, ko so se zaradi katastrofalnega žledoloma spet množično pojavili podlubniki, ni bilo leta, ko se zaradi novih ujm nevarnost podlubnikov ne bi nadaljevala. Strokovnjaki opozarjajo, da katastrofe tako velikih razsežnosti – največji žledolom, največji vetrolomov in največji napad podlubnikov – ni bilo v zadnjih stotih letih oziroma v vsej zgodovini slovenskega gozdarstva. Približno polovica celotnega letnega poseka v Sloveniji – ta znaša v zadnjih letih šest milijonov kubičnih metrov – predstavlja sanitarna sečnja.
Prizadet ves gozd
Lani je bilo zaradi podlubnikov posekanih 1,34 milijona kubičnih metrov lesa, zaradi posledic vetra 980.000 kubičnih metrov lesa in zaradi žleda 120.000 kubičnih metrov lesa. Od leta 2014 smo v naših gozdovih imeli 19,12 milijona kubičnih metrov sanitarne sečnje. To pomeni, da je prizadet ves gozd oziroma večji del Slovenije, saj se gozd razteza na 60 odstotkih ozemlja.
Sečnja smrekovih gozdov v okolici Pernikov zaradu lubadarja. FOTO: Blaž Samec/Delo
Lanske poškodbe gozda so bile največje na območju Kočevja, Zgornje Gorenjske, Koroške ter v dolini reke Drave, pravijo na Zavodu za gozdove Slovenije: »Letošnje suho zimsko vreme brez obilnih snežnih padavin je zelo ugodno za delo v gozdovih, zato posek ne zaostaja za količino označenega drevja za posek zaradi poškodb, ki so jih povzročili podlubniki.« Težava pa je, da so mile zime, tako kot letos, ko ni bilo mraza in velikih količin padavin, odlične za rojenje prve generacije lubadarja, saj za to potrebuje povprečno dnevno temperaturo 17 stopinj Celzija. Vsaka nova generacija podlubnikov pa je nova množična nevarnost za drevje.
Napovedi niso spodbudne
Napovedi, kako bo s podlubniki letos – pustošita osmerozobi in šesterozobi smrekov lubadar –, zato niso spodbudne: »Pričakujemo nadaljevanje prenamnožitve smrekovih podlubnikov iz leta 2019, saj prevelika namnožitev praviloma traja najmanj dve leti, lahko pa tudi do pet let.« Na zavodu še pravijo, da ukrepe gospodarjenja z gozdovi aktivno prilagajajo podnebnim spremembam: »To vključuje predvsem prilagajanje drevesne sestave gozdov, prilagajanje ciljev gojenja gozdov za večjo odpornost in stabilnost gozdnih sestojev ter ozaveščanje lastnikov o posledicah podnebnih sprememb za gozdove.«
Za Slovenijo, ki je med tremi najbolj gozdnatimi državami Evrope – za Švedsko in Finsko – in gozd prekriva več kot polovico površine države oziroma 1.180.281 hektarov, imajo spremembe v gozdu ogromen vpliv, ker funkcije gozda niso samo proizvodne, ampak tudi okoljske in socialne. Kljub številnim raziskavam odgovora, kako ukrepati, da bodo naši gozdovi tudi čez 50 ali sto let stabilni, ni, pravi Andrej Bončina: »Pomembno je, da gozdove prilagajamo pričakovanim podnebnim razmeram in razmislimo – stroka in družba –, kako zmanjševati tveganja pri gospodarjenju z gozdovi in tudi sicer. V primeru ujm pa je nujno učinkovito in racionalno saniranje.« In dodaja: »Mislim, da se vseh razsežnosti podnebnih sprememb ne zavedamo, in žal se uresničujejo scenariji, ki so bili pred leti manj verjetni in so veljali za črnoglede.«
