Od kletarskega delavca do vinskega viteza
Jani Gönc: človek, ki mu je vino v krvi.
Odpri galerijo
»Takšnega bisera, kot je arhivska klet na Ptuju, nima nihče, razen morda kakšne francoske kleti. Še lani sem prosil župana, naj občinska oblast nekako uredi, da bo ta arhivska klet neodtujljiva; to ne sme iti niti v Moskvo niti v Pariz,« opozarja Jani Gönc. FOTO: Tadej Regent
»Kdor ni bil vajenec, ne more biti pomočnik; kdor ni bil pomočnik, ne more biti mojster,« je prepričan 89-letni Jani Gönc, v praksi pa je to tudi odlično dokazal.
V ptujsko vinsko klet je kot mladenič vstopil v gumijastih škornjih že skoraj davnega leta 1952, po štirih desetletjih pa odšel kot direktor, ki je za seboj pustil dolgo vrsto neizbrisnih sledi in novosti. Vmes je prehodil vse stopnice – od kletnega delavca do polnilca vina, bil je vodja polnilcev, pa glavni kletar in po opravljeni takrat redki specializaciji že po treh letih enolog. Po desetih letih dela je imel v žepu še diplomo višje agronomske šole in za polnih 27 let je prevzel direktorovanje Vinarstva Slovenske gorice-Haloze. To je na Ptuju nadaljevalo dolgo in bogato ptujsko vinsko in vinarsko zgodovino. Po njegovem odhodu se je prekrstilo v Vinsko klet Ptuj.
Ko sta se končno združila vinogradništvo in vinarstvo znotraj Kmetijskega kombinata Ptuj, smo pred 35 leti lahko začeli enotno skrbeti za celotno panogo. Sam sem s sodelavci poskušal združitev speljati že desetletje prej, a smo naleteli na nerazumevanje in odpor. V kombinatu niso hoteli, da bi bila vinska trgovina močna, čeprav smo že takrat z našim izkupičkom pomagali drugim delom kombinata. Okrog 400 hektarov vinogradov smo imeli in po letu 1983 smo jih v osmih letih obnovili polovico. Le nekaj let prej smo, kljub vsem oviram, ki nam jih je povzročalo vodstvo kombinata, zgradili lastno predelovalnico grozdja in novo klet. Do takrat smo še vedno od kmetov kupovali mošt.
Na Ptuju smo dobro obiskane vinske sejme organizirali že okoli leta 1953 in na njih številnim obiskovalcem vsak dan prodali po tri tisoč litrov vina. Po 300 vagonov smo ga izvozili na Češko, Poljsko in v Rusijo. Postali smo največji izvoznik vina v Avstrijo z milijonom litrov na leto. V Belgijo smo prodajali mašna vina.
Tega je bilo treba vedno preskrbovati. Enolog ne sme vsiljevati svojega okusa, ampak prisluhniti, kaj hočejo piti ljudje.
Haložan je bil leta 1963 prvo deželno vino v Sloveniji. To idejo sem dobil ob obisku vinogradnika v Alzaciji, ki je imel zasajen traminec, v kleti pa je prodajal alzačana. Ko mi je pojasnil, da imajo traminec v steklenicah povsod, od Nemčije do Slovenije, a njegovega alzačana nimajo nikjer drugje, sem vedel, da moramo tudi mi nekaj narediti, in zakaj to ne bi bil haložan? Ob petdesetletnici še vedno zelo uspešne prodaje haložana so me povabili na praznovanje, a so pozabili povedati kaj o dejanskem rojstvu tega suhega vina z malenkostnim ostankom sladkorja. Šele pozneje so za haložanom prihajali jeruzalemčan, mariborčan, bizeljčan, pa tudi janževec ... Ko sem odhajal iz kleti, je ta še vedno prodala kar šest desetin haložana med vsemi svojimi vini.
»Skovala« sva jo skupaj s Fedorjem Pirkmajerjem. On je bil predsednik poslovne skupnosti za vinogradništvo in vinarstvo, po stroki pravnik, jaz sem pomagal po strokovni plati. Ogromno dela je bilo, da smo sploh prišli do nje. Iskali smo ime in naš komercialist Marjan Dostal je predlagal ime Rimljan, dodali pa smo mu še zgodovinsko osnovo Anno 69, saj je Ptuj takrat praznoval 1900-letnico prvega zapisa o mestu. Imeli smo dva soda sauvignona letnika 1968 pripravljena za izvoz, a smo ju ustekleničili prav za prvo zaščitno znamko. Za sortna vina je bila takrat najvišja cena 350 dinarjev, mi pa smo to dvignili na 850 dinarjev. In v treh mesecih smo prodali vse, kar smo napolnili. Potem smo imeli velike probleme, ker tega vina nismo imeli več. To se vinski trgovini ne sme zgoditi, a kdo bi lahko pričakoval tolikšno zanimanje in prodajo.
To je bilo za druge zelo moteče. Iz Slovenijavina so hoteli znamko zrušiti. A se je namesto tega zgodilo, da so tudi drugi za nami prevzeli znamko, najprej Vinag, potem Ormožanci ...
Fedor je tesno povezan s Ptujem. Rodil se je v tem mestu, v stavbi današnje upravne enote. Njegov oče je bil izjemen pravnik in finančnik, postal je celo podban Dravske banovine in finančni minister medvojne Šubašićeve vlade. On je podpisal sporazum Šubašića s Titom. Po vojni je bil v Nemčiji izredni profesor, zasluženi denar je pošiljal družini, ki je ostala na Ptuju. Fedor je kljub nekaj težavam s preteklostjo očeta postal direktor pomembne poslovne skupnosti.
Vse je bilo v okviru poslovne skupnosti. V mariborskem kmetijskem zavodu smo ocenjevali vina, nadzorovane so bile tudi količine. Še danes ne vem, zakaj so kar nekaj let z uporabo te znamke odlašali Primorci.
Bil sem osebno prizadet, ko so nekateri rekli, da imajo dovolj diktata poslovne skupnosti. Poskušali so nekaj po svoje in ne vem, kdaj točno so znamko povsem izničili in opustili.
Skupaj smo asfaltirali 17 kilometrov, čeprav to ni bila naša naloga. A smo se znašli. Z vinom je mogoče marsikaj narediti. Politik Ivan Maček je hodil naokoli z velikimi gradbenimi direktorji in redno so pot sklenili na Ptuju. Pokazal sem mu našo arhivsko klet in povedal, da bi bila v njej vina od začetka stoletja, a so z njimi po drugi vojni nazdravljali zmagi. V klepetu sem mu izdal našo željo, da bi asfaltirali cesto od Podlehnika na Gorco. Naslednjega dne je poslal Milana Krajnca, da je zmeril traso, dodal še 200 metrov k dogovorjenim trem kilometrom. Takrat so ravno popravljali cesto proti Gruškovju in nam so mimogrede uredili še našo cesto.
Če je mala vinska klet nekdanjega župana Ornika lahko imela vilo v Halozah, zakaj je ne bi mogel imeti velik kombinat? Da lahko tja povabiš poslovne partnerje. Gostišče smo povsem uredili, imelo je izjemno teraso in v sobah 13 postelj. Povabili smo poslovne partnerje, jim kupili nekaj ribiških palic, da so spodaj v ribniku lovili ribe, potem pa jih pogostili na Gorci. Zato nam vse leto ni bilo treba kaj posebej skrbeti za prodajo našega vina, saj smo se tam vse dogovorili. No, mene pa so potem privijali v kombinatu, zakaj smo kupili ribiške palice, če pa to ni bila naša dejavnost. Za takšno malenkost te je vodstvo lahko celo spravilo za zapahe; direktorja enega poljedelskih tozdov ali enot je tudi v resnici samo zato, ker je neko odvečno krožno brano zamenjal s kmetom za hlevski gnoj.
Dr. Štefka Cobljeva je v ptujsko grajsko žitnico postavila vinarsko zbirko. Pa so eksponate skurili, njo pa v muzeju degradirali. Mi smo ji dve leti dajali skromno plačo, da je zasnovala in sodelovala pri ureditvi muzeja na prostem sredi mesta na Bakhusovem trgu. Postavili smo staro viničarijo, prešo, vinske sode. Tudi to je v dveh še vedno neraziskanih požigih uničil ogenj. Viničarsko zbirko smo uredili na Gorci, v Turškem vrhu na vzhodnem delu Haloz pa smo nameravali postaviti spomenik turški babici. Imeli smo že vse pripravljeno, a je nekdo v krajevni skupnosti neumno nasprotoval.
Takšnega bisera nima nihče, razen morda kakšne francoske kleti. Še lani sem prosil župana, naj občinska oblast nekako uredi, da bo ta arhivska klet neodtujljiva; to ne sme iti niti v Moskvo niti v Pariz. Po združitvi s kombinatom je postala last Perutnine, ta pa spet menjuje svoje lastništvo. A v kleti so neprecenljive vrednosti, mnoga arhivska vina izmed obeh vojn, po drugi vojni pa so shranjeni vsi letniki. Tam je najstarejše slovensko vino, zlata trta 1917. Zbirka je trud mnogih kletarjev. Jaz zase iz nje v vsem svojem delovnem veku nisem odnesel niti ene steklenice. Takšen je bil pred menoj Ornik, pa Fürst, pa moj predhodnik Krivec ... Vsi smo skrbeli za to dragocenost.
Oba naša vinska reda imata sedež na Ptuju. Panonsko-gradiščanskemu redu vitezov vina iz Železnega smo se priključili, vendar nam vrsta stvari v njem ni bila všeč. Nekako so hoteli biti nad nami, čeprav smo nosili enake nazive. Nekaj smo dosegli, a enakosti v vseh pogledih ne, pa se je prekmursko omizje, ki sem ga takrat vodil, odločilo, da bo izstopilo in ustanovilo slovenski viteški red vina. Medtem se je panonsko-gradiščanski preimenoval v evropski red, slovenski vitezi so v enem in drugem. Bil pa je cel halo, ko smo nekateri odpovedali poslušnost prvemu, kakšna polovica članov omizij pa je ostala v evropskem redu; celo mnogi tisti, ki so se prvotno že opredelili za samostojen slovenski red.
O sorodstveni povezavi z Árpádom nisem vedel ničesar. Ko je leta 1989 postal madžarski predsednik, je v svoji knjigi povedal, da ima sorodnika na Ptuju, ki je direktor vinskega podjetja. Naši poslovni partnerji iz Čakovca so me poklicali in me oštevali, zakaj skrivam tako pomembno žlahto. Kučan me je poklical, da me hoče Árpád spoznati in ob njunem srečanju na Ptuju sva se prvič videla v županovi pisarni. Da sem takšen kot njegov stari oče, je rekel takoj, ko me je zagledal. Ugotovila sva, da imava skupnega pradeda. Árpádov oče je bil lekarnar v Čakovcu. Po prvi vojni so premožnejši odšli, njegov oče je lekarno odprl v Budimpešti in Árpád se je 1922. rodil tam. On je raziskoval svoje korenine in je tako prišel do mene, jaz ga nisem iskal. Bil pa sem pozneje pri njem doma in na našem veleposlaništvu sva se tudi srečala, pa v moj rojstni Dobrovnik je prišel dvakrat. Na Ptuju smo ga celo okronali za častnega člana viteškega omizja.
Na nekdanjem državnem posestvu v Vidmu sem nekoč prevzemal vino za našo klet, ko mi je oskrbnik natočil nekaj zelo dobrega, česar sploh nisem poznal. Pa se je le nasmehnil, ko je spoznal, da ne vem, kaj mi je ponudil. Poslej sem stalno nagovarjal strokovnjake, naj ranfol vendarle uvrstijo v priporočeno sorto samo za Haloze. Večinoma niso bili za to. V nekdanjih kombinatovih vinogradih ranfola ni, je pa zasajen v nekaj zasebnih vinogradih. A bi ga morali v Halozah zelo priporočati. Včasih so gospodje pili šipon in rizling, vsi drugi pa ranfol. Ne vemo, kakšne želje bodo imeli zanamci, a v trendu so lahka in suha vina. Za to pa je ranfol izjemna sorta, nima preveč sladkorja, in ko ta povre, je alkohola manj kot v slajših sortah. Ranfol ima fantastičen grozd, trs je lep, nabere pa samo od 14 do 15 odstotkov sladkorja.
Na žalost je propagiranje vsega drugega tako močno, da o vinu neke posebne razprave skoraj več ni. Mi smo bili narod vinopivcev, vsemogočih drugih pijač ni bilo. Ljudem smo se trudili razlagati, da te vino ne spravi v grob. Slavica Šikovec je dokazala, da je alkoholikov od vina le tri odstotke, 97 pa od drugih pijač. Alkoholik vino celo odklanja. Nikoli nisem bil pijanec, a še danes vsak dan spijem pol litra. Jaz vem, kaj je vino, vem, česa je moje telo navajeno.
V lendavski zadrugi, kjer sem začel delati, me je direktor opozoril, naj se izognem sitnostim in nekam odidem. Takratni čas je bil poseben, jaz pa sem bil problematične madžarske narodnosti in nekdanji nemški mobiliziranec. Samo 15 let in 20 dni sem imel, ko sem bil mobiliziran kot eden od pet tisoč fantov v županiji. Vtaknili so me samega v neko luknjo proti ameriškim tankom, pa sem na srečo z drugimi pobegnil in kmalu pristal v ameriškem ujetništvu. Še ameriškemu črnopoltemu vojaku sem se zasmilil, ko je prišel do mene, pa mi je iz žepa potegnil čokolado, zraven pa zamrmral »baby«. Živa priča sem, v Regensburgu nas je bilo okoli 80.000 vsemogočih narodnosti. Na tisoče mrtvih so vsako jutro vozili iz lagerja. Dejansko nam osem ali devet dni niso imeli kaj dati jesti. Po treh mesecih smo šli, pri Rogaševcih čez mejo, kjer so vojaki imeli ukaz streljati na vsakega, ki bo prečkal to črto. Iz Lendave sem torej raje odšel, kot bi imel sitnosti. Po naključju sem na Ptuju srečal direktorja ptujske kleti Francija Krivca, mu povedal, da sem vojsko že odslužil in končal šolanje v Mariboru. Dejal je: »Jutri ob sedmih se javi v tajništvu, potem pa lahko začneš delati.«
Jani Gönc
V ptujsko vinsko klet je kot mladenič vstopil v gumijastih škornjih že skoraj davnega leta 1952, po štirih desetletjih pa odšel kot direktor, ki je za seboj pustil dolgo vrsto neizbrisnih sledi in novosti. Vmes je prehodil vse stopnice – od kletnega delavca do polnilca vina, bil je vodja polnilcev, pa glavni kletar in po opravljeni takrat redki specializaciji že po treh letih enolog. Po desetih letih dela je imel v žepu še diplomo višje agronomske šole in za polnih 27 let je prevzel direktorovanje Vinarstva Slovenske gorice-Haloze. To je na Ptuju nadaljevalo dolgo in bogato ptujsko vinsko in vinarsko zgodovino. Po njegovem odhodu se je prekrstilo v Vinsko klet Ptuj.
V Halozah in na obrobju Slovenskih goric še bogato rodijo vinogradi, posajeni v vašem času vodenja vinogradništva in kletarstva. Kako to, da tako obsežnih obnov danes več ni?
Ko sta se končno združila vinogradništvo in vinarstvo znotraj Kmetijskega kombinata Ptuj, smo pred 35 leti lahko začeli enotno skrbeti za celotno panogo. Sam sem s sodelavci poskušal združitev speljati že desetletje prej, a smo naleteli na nerazumevanje in odpor. V kombinatu niso hoteli, da bi bila vinska trgovina močna, čeprav smo že takrat z našim izkupičkom pomagali drugim delom kombinata. Okrog 400 hektarov vinogradov smo imeli in po letu 1983 smo jih v osmih letih obnovili polovico. Le nekaj let prej smo, kljub vsem oviram, ki nam jih je povzročalo vodstvo kombinata, zgradili lastno predelovalnico grozdja in novo klet. Do takrat smo še vedno od kmetov kupovali mošt.
Pa saj ste imeli za seboj že uspešna poslovna leta ...
Na Ptuju smo dobro obiskane vinske sejme organizirali že okoli leta 1953 in na njih številnim obiskovalcem vsak dan prodali po tri tisoč litrov vina. Po 300 vagonov smo ga izvozili na Češko, Poljsko in v Rusijo. Postali smo največji izvoznik vina v Avstrijo z milijonom litrov na leto. V Belgijo smo prodajali mašna vina.
Pa domači trg?
Tega je bilo treba vedno preskrbovati. Enolog ne sme vsiljevati svojega okusa, ampak prisluhniti, kaj hočejo piti ljudje.
Ste zato kot rojeni Prekmurec in ptujski enolog postali oče haložana?
Haložan je bil leta 1963 prvo deželno vino v Sloveniji. To idejo sem dobil ob obisku vinogradnika v Alzaciji, ki je imel zasajen traminec, v kleti pa je prodajal alzačana. Ko mi je pojasnil, da imajo traminec v steklenicah povsod, od Nemčije do Slovenije, a njegovega alzačana nimajo nikjer drugje, sem vedel, da moramo tudi mi nekaj narediti, in zakaj to ne bi bil haložan? Ob petdesetletnici še vedno zelo uspešne prodaje haložana so me povabili na praznovanje, a so pozabili povedati kaj o dejanskem rojstvu tega suhega vina z malenkostnim ostankom sladkorja. Šele pozneje so za haložanom prihajali jeruzalemčan, mariborčan, bizeljčan, pa tudi janževec ... Ko sem odhajal iz kleti, je ta še vedno prodala kar šest desetin haložana med vsemi svojimi vini.
»Haložan je bil leta 1963 prvo deželno vino v Sloveniji. To idejo sem dobil ob obisku vinogradnika v Alzaciji, ki je imel zasajen traminec, v kleti pa je prodajal alzačana. Vedel sem, da moramo tudi mi nekaj narediti – in zakaj to ne bi bil haložan?«
V ptujski kleti ste pripravili tudi prvo slovensko vino, ki je nosilo posebno zaščitno znamko.
»Skovala« sva jo skupaj s Fedorjem Pirkmajerjem. On je bil predsednik poslovne skupnosti za vinogradništvo in vinarstvo, po stroki pravnik, jaz sem pomagal po strokovni plati. Ogromno dela je bilo, da smo sploh prišli do nje. Iskali smo ime in naš komercialist Marjan Dostal je predlagal ime Rimljan, dodali pa smo mu še zgodovinsko osnovo Anno 69, saj je Ptuj takrat praznoval 1900-letnico prvega zapisa o mestu. Imeli smo dva soda sauvignona letnika 1968 pripravljena za izvoz, a smo ju ustekleničili prav za prvo zaščitno znamko. Za sortna vina je bila takrat najvišja cena 350 dinarjev, mi pa smo to dvignili na 850 dinarjev. In v treh mesecih smo prodali vse, kar smo napolnili. Potem smo imeli velike probleme, ker tega vina nismo imeli več. To se vinski trgovini ne sme zgoditi, a kdo bi lahko pričakoval tolikšno zanimanje in prodajo.
Ste s tem razburili druge vinarje?
To je bilo za druge zelo moteče. Iz Slovenijavina so hoteli znamko zrušiti. A se je namesto tega zgodilo, da so tudi drugi za nami prevzeli znamko, najprej Vinag, potem Ormožanci ...
Torej sta s Pirkmajerjem uresničila donosen in dober projekt.
Fedor je tesno povezan s Ptujem. Rodil se je v tem mestu, v stavbi današnje upravne enote. Njegov oče je bil izjemen pravnik in finančnik, postal je celo podban Dravske banovine in finančni minister medvojne Šubašićeve vlade. On je podpisal sporazum Šubašića s Titom. Po vojni je bil v Nemčiji izredni profesor, zasluženi denar je pošiljal družini, ki je ostala na Ptuju. Fedor je kljub nekaj težavam s preteklostjo očeta postal direktor pomembne poslovne skupnosti.
Kdo pa je nadziral prodajanje z znamko zaščitenega slovenskega vina?
Vse je bilo v okviru poslovne skupnosti. V mariborskem kmetijskem zavodu smo ocenjevali vina, nadzorovane so bile tudi količine. Še danes ne vem, zakaj so kar nekaj let z uporabo te znamke odlašali Primorci.
Danes znamke ni več?
Bil sem osebno prizadet, ko so nekateri rekli, da imajo dovolj diktata poslovne skupnosti. Poskušali so nekaj po svoje in ne vem, kdaj točno so znamko povsem izničili in opustili.
Za vino ste skrbeli od ceste, ki pelje do vinograda, pa do prostora za pokušnjo in muzejskih predstavitev. Skozi Haloze je ostalo precej »Gönčevih cest«.
Skupaj smo asfaltirali 17 kilometrov, čeprav to ni bila naša naloga. A smo se znašli. Z vinom je mogoče marsikaj narediti. Politik Ivan Maček je hodil naokoli z velikimi gradbenimi direktorji in redno so pot sklenili na Ptuju. Pokazal sem mu našo arhivsko klet in povedal, da bi bila v njej vina od začetka stoletja, a so z njimi po drugi vojni nazdravljali zmagi. V klepetu sem mu izdal našo željo, da bi asfaltirali cesto od Podlehnika na Gorco. Naslednjega dne je poslal Milana Krajnca, da je zmeril traso, dodal še 200 metrov k dogovorjenim trem kilometrom. Takrat so ravno popravljali cesto proti Gruškovju in nam so mimogrede uredili še našo cesto.
Vi pa potem ob njej nekdanjo Ornikovo vilo na Gorci in povrhu odkupili še staro viničarijo in jo preuredili v viničarski muzej?
Če je mala vinska klet nekdanjega župana Ornika lahko imela vilo v Halozah, zakaj je ne bi mogel imeti velik kombinat? Da lahko tja povabiš poslovne partnerje. Gostišče smo povsem uredili, imelo je izjemno teraso in v sobah 13 postelj. Povabili smo poslovne partnerje, jim kupili nekaj ribiških palic, da so spodaj v ribniku lovili ribe, potem pa jih pogostili na Gorci. Zato nam vse leto ni bilo treba kaj posebej skrbeti za prodajo našega vina, saj smo se tam vse dogovorili. No, mene pa so potem privijali v kombinatu, zakaj smo kupili ribiške palice, če pa to ni bila naša dejavnost. Za takšno malenkost te je vodstvo lahko celo spravilo za zapahe; direktorja enega poljedelskih tozdov ali enot je tudi v resnici samo zato, ker je neko odvečno krožno brano zamenjal s kmetom za hlevski gnoj.
Kljub vašim stalnim prizadevanjem pa mesto vinske in vinarske zbirke še vedno nima.
Dr. Štefka Cobljeva je v ptujsko grajsko žitnico postavila vinarsko zbirko. Pa so eksponate skurili, njo pa v muzeju degradirali. Mi smo ji dve leti dajali skromno plačo, da je zasnovala in sodelovala pri ureditvi muzeja na prostem sredi mesta na Bakhusovem trgu. Postavili smo staro viničarijo, prešo, vinske sode. Tudi to je v dveh še vedno neraziskanih požigih uničil ogenj. Viničarsko zbirko smo uredili na Gorci, v Turškem vrhu na vzhodnem delu Haloz pa smo nameravali postaviti spomenik turški babici. Imeli smo že vse pripravljeno, a je nekdo v krajevni skupnosti neumno nasprotoval.
Dragocena arhivska klet v mestu še je, a čigava?
Takšnega bisera nima nihče, razen morda kakšne francoske kleti. Še lani sem prosil župana, naj občinska oblast nekako uredi, da bo ta arhivska klet neodtujljiva; to ne sme iti niti v Moskvo niti v Pariz. Po združitvi s kombinatom je postala last Perutnine, ta pa spet menjuje svoje lastništvo. A v kleti so neprecenljive vrednosti, mnoga arhivska vina izmed obeh vojn, po drugi vojni pa so shranjeni vsi letniki. Tam je najstarejše slovensko vino, zlata trta 1917. Zbirka je trud mnogih kletarjev. Jaz zase iz nje v vsem svojem delovnem veku nisem odnesel niti ene steklenice. Takšen je bil pred menoj Ornik, pa Fürst, pa moj predhodnik Krivec ... Vsi smo skrbeli za to dragocenost.
Nekaj viteškega je v tem povedanem o arhivski kleti. Pa saj ste vinski vitez. Tisti, ki je v Slovenijo pripeljal ta red in mu na Ptuju uredil sedež.
Oba naša vinska reda imata sedež na Ptuju. Panonsko-gradiščanskemu redu vitezov vina iz Železnega smo se priključili, vendar nam vrsta stvari v njem ni bila všeč. Nekako so hoteli biti nad nami, čeprav smo nosili enake nazive. Nekaj smo dosegli, a enakosti v vseh pogledih ne, pa se je prekmursko omizje, ki sem ga takrat vodil, odločilo, da bo izstopilo in ustanovilo slovenski viteški red vina. Medtem se je panonsko-gradiščanski preimenoval v evropski red, slovenski vitezi so v enem in drugem. Bil pa je cel halo, ko smo nekateri odpovedali poslušnost prvemu, kakšna polovica članov omizij pa je ostala v evropskem redu; celo mnogi tisti, ki so se prvotno že opredelili za samostojen slovenski red.
Za vašim prekmurskim omizjem sta sedla celo dva predsednika države – Milan Kučan in madžarski Árpád Gönc. Je zadnji celo vaš sorodnik?
O sorodstveni povezavi z Árpádom nisem vedel ničesar. Ko je leta 1989 postal madžarski predsednik, je v svoji knjigi povedal, da ima sorodnika na Ptuju, ki je direktor vinskega podjetja. Naši poslovni partnerji iz Čakovca so me poklicali in me oštevali, zakaj skrivam tako pomembno žlahto. Kučan me je poklical, da me hoče Árpád spoznati in ob njunem srečanju na Ptuju sva se prvič videla v županovi pisarni. Da sem takšen kot njegov stari oče, je rekel takoj, ko me je zagledal. Ugotovila sva, da imava skupnega pradeda. Árpádov oče je bil lekarnar v Čakovcu. Po prvi vojni so premožnejši odšli, njegov oče je lekarno odprl v Budimpešti in Árpád se je 1922. rodil tam. On je raziskoval svoje korenine in je tako prišel do mene, jaz ga nisem iskal. Bil pa sem pozneje pri njem doma in na našem veleposlaništvu sva se tudi srečala, pa v moj rojstni Dobrovnik je prišel dvakrat. Na Ptuju smo ga celo okronali za častnega člana viteškega omizja.
»V arhivski kleti so neprecenljive vrednosti, mnoga arhivska vina izmed obeh vojn, po drugi vojni pa so shranjeni vsi letniki. Tam je najstarejše slovensko vino, zlata trta 1917,« pripoveduje Jani Gönc. FOTO: Tadej Regent
V Halozah ste prav vi odkrili in se navdušili nad posebno sorto ranfol ali štajerska belina, eno od sedmih slovenskih avtohtonih sort.
Na nekdanjem državnem posestvu v Vidmu sem nekoč prevzemal vino za našo klet, ko mi je oskrbnik natočil nekaj zelo dobrega, česar sploh nisem poznal. Pa se je le nasmehnil, ko je spoznal, da ne vem, kaj mi je ponudil. Poslej sem stalno nagovarjal strokovnjake, naj ranfol vendarle uvrstijo v priporočeno sorto samo za Haloze. Večinoma niso bili za to. V nekdanjih kombinatovih vinogradih ranfola ni, je pa zasajen v nekaj zasebnih vinogradih. A bi ga morali v Halozah zelo priporočati. Včasih so gospodje pili šipon in rizling, vsi drugi pa ranfol. Ne vemo, kakšne želje bodo imeli zanamci, a v trendu so lahka in suha vina. Za to pa je ranfol izjemna sorta, nima preveč sladkorja, in ko ta povre, je alkohola manj kot v slajših sortah. Ranfol ima fantastičen grozd, trs je lep, nabere pa samo od 14 do 15 odstotkov sladkorja.
»Na žalost je propagiranje vsemogočih drugih pijač tako močno, da o vinu posebne razprave skoraj več ni. Mi smo bili narod vinopivcev. Ljudem smo se trudili razlagati, da te vino ne spravi v grob. Slavica Šikovec je dokazala, da je alkoholikov od vina le tri odstotke, 97 pa od drugih pijač.«
Kako pa ocenjujete današnjo vinsko kulturo, o kateri je bilo še pred leti toliko govorjenja in ki se je tudi zares zelo spremenila?
Na žalost je propagiranje vsega drugega tako močno, da o vinu neke posebne razprave skoraj več ni. Mi smo bili narod vinopivcev, vsemogočih drugih pijač ni bilo. Ljudem smo se trudili razlagati, da te vino ne spravi v grob. Slavica Šikovec je dokazala, da je alkoholikov od vina le tri odstotke, 97 pa od drugih pijač. Alkoholik vino celo odklanja. Nikoli nisem bil pijanec, a še danes vsak dan spijem pol litra. Jaz vem, kaj je vino, vem, česa je moje telo navajeno.
Zakaj je mladenič Jani Gönc odšel iz rojstnega Prekmurja? Samo zaradi izvoljenke, ki je na Ptuju imela službo in ki je še danes vaša žena?
V lendavski zadrugi, kjer sem začel delati, me je direktor opozoril, naj se izognem sitnostim in nekam odidem. Takratni čas je bil poseben, jaz pa sem bil problematične madžarske narodnosti in nekdanji nemški mobiliziranec. Samo 15 let in 20 dni sem imel, ko sem bil mobiliziran kot eden od pet tisoč fantov v županiji. Vtaknili so me samega v neko luknjo proti ameriškim tankom, pa sem na srečo z drugimi pobegnil in kmalu pristal v ameriškem ujetništvu. Še ameriškemu črnopoltemu vojaku sem se zasmilil, ko je prišel do mene, pa mi je iz žepa potegnil čokolado, zraven pa zamrmral »baby«. Živa priča sem, v Regensburgu nas je bilo okoli 80.000 vsemogočih narodnosti. Na tisoče mrtvih so vsako jutro vozili iz lagerja. Dejansko nam osem ali devet dni niso imeli kaj dati jesti. Po treh mesecih smo šli, pri Rogaševcih čez mejo, kjer so vojaki imeli ukaz streljati na vsakega, ki bo prečkal to črto. Iz Lendave sem torej raje odšel, kot bi imel sitnosti. Po naključju sem na Ptuju srečal direktorja ptujske kleti Francija Krivca, mu povedal, da sem vojsko že odslužil in končal šolanje v Mariboru. Dejal je: »Jutri ob sedmih se javi v tajništvu, potem pa lahko začneš delati.«
