Piran v pričakovanju nadangela Mihaela
Iz restavratorske delavnice: Tako prenovljen bo kip lahko zdržal na vrhu zvonika več kot 110 let
Odpri galerijo
Obnovljeni kip nadangela Mihaela iz piranske cerkve in Jožef Drešar vodja projekta obnove kipa v restavratorski delavnici Gnom. Foto Jože Suhadolnik
Pirančani so pripravili vse, da lahko jutri v mestu spodobno pričakajo prenovljenega nadangela Mihaela. In ker je vremenska napoved lepa, bodo pripadniki helikopterske enote Slovenske vojske verjetno že v ponedeljek (ravno na občinski praznik) Mihaela vrnili tja, kjer je doslej z »božjim prstom« varoval mesto že 249 let. Prišel bo polepšan in okrepljen, saj so zanj temeljito poskrbeli v ljubljanski restavratorski delavnici Gnom.
Zadnja podrobnost, ki jo bodo zadnji dan pred odhodom dodali v delavnici Gnom, bo manjša tablica z napisom: »Restavrirano v Ljubljani, v restavratorski delavnici Gnom, od avgusta do oktobra 2018. Župnija Piran, občina Piran, ministrstvo za kulturo in Slovenska vojska.« Nekoliko drugače zveni star zapis s tablice na nadangelovem hrbtu: »Restavrirano v Piranu, 15. julija 1908, s strani nagrajenega umetnika Antonia Ballisa, pod vodstvom tovarnarja g. Lorenza Zarottija (sin pokojnega Antonia) in gradbenika g. Marca Mossa.« Včeraj so v delavnici opravljali še zadnje podrobnosti. Na novo dodane bakrene površine, teh ni prav veliko, so premazali s kislino, da so na hitro pridobili zeleno patino, ki je v obliki zelenega volka (bakrove soli) značilna za bakrene površine, izpostavljene zraku ali soli.
»Pri našem dva meseca trajajočem posegu smo si prizadevali ohraniti čim več izvirnih površin, skupaj s patino,« je povedal restavrator Jožef Drešar, ki se je prvič spopadel s prenovo takega kipa, saj nobena druga slovenska cerkev ali objekt nima česa podobnega na konici zvonika. »Najhujše so bile poškodbe železne skeletne konstrukcije, in to najbolj na mestih, kjer je zaradi stika med bakrom in železom nastajala galvanska korozija,« je pojasnil mojster Drešar. Zato so navpičnih pet, močno poškodovanih železnih palic nadomestili s palicami iz nerjavečega jekla. Te so na podkonstrukciji pripojene na železne obroče, ki niso hudo poškodovani in so jih ohranili. Restavrator Drešar je povedal, da so na povsem podoben način leta 1886 zgradili tudi newyorški Kip svobode, kjer pa so bakrene površinske plošče z izolacijo ločili od železne konstrukcije.
Na Mihaelu je bilo več deset lukenj, ki so jih podlepili (zakrpali) z manjšimi ploščicami bakra. Morali so na novo rekonstruirati prste leve roke. Vzeli so macesnov les, iz katerega so s 3D-skeniranjem preslikali prste desne roke in naredili model ter ga preoblekli z bakrom. Novi sta tudi angelovi krili, lenta, ki sega čez ramena do bokov, in desno oko, ki je bilo pred 110 leti malce grobo zakrpano.
»Naredili smo neke vrste lepotno, plastično operacijo, lifting obraza,« se je pošalil Jožef Drešar in povedal, da so tudi v tem primeru natančno posneli in sledili obstoječi obliki levega očesa. Večina nastalih poškodb je povsem logična, pravi restavratorski mojster, saj Mihael že 249 let kljubuje soli, hudim vetrovom, strelam, toči ... Bolj agresivnih klimatskih razmer v Sloveniji pravzaprav ni. Upoštevati pa je tudi treba, da je kip dvakrat starejši od Aljaževega stolpa na Triglavu. Toda vrača se skoraj nov in zdrav in mojstri pravijo, da bo lažje prenesel prihodnjih 110 let.
V teh dneh je plezalec Robert Grilc Chewap poskrbel za popravilo in utrditev zvonikove konice. To in železno nasadilo so začasno učvrstili z injiciranjem primernih veziv in jeklenimi obroči. Protikorozijsko so premazali strelovod. Mihaelove obroče v notranjosti pa so opremili s posebnimi stožci, da bodo vojaki s helikopterja in na zvoniku lažje nasadili kip nazaj na vrh. Kot nam je potrdil Simon Korez iz Slovenske vojske, bosta helikoptersko ekipo spet vodila poveljnik 151. helikopterske eskadrilje Matej Hajdinjak in sopilot Miha Vencelj. Tokrat bodo imeli vsi skupaj težje delo, ker bodo morali biti še precej bolj natančni kot pri odvozu nadangela z zvonika. Zato bo še posebej pomembno, da bodo vremenske razmere dobre.
Vremenska napoved za ponedeljek zjutraj je za zdaj primerna. Ni še odločeno, od kod bodo kip dvignili. S Tartinijevega trga, kjer bo na ogled od sobotnega popoldneva do ponedeljkovega jutra, ga ne bodo mogli. Piranski župnik se zavzema, da bi dvig opravili s piranskega pomola, kar bi omogočilo najbolj fascinantne posnetke. Očitno ima dogodek tudi promocijski učinek. Prevoz nadangela Mihaela dodobra spominja na sceno iz Fellinijevega filma Sladko življenje, v katerem helikopter papežu prevaža Jezusov kip. Seveda je takšno popravilo edinstvenega kipa s cerkvenega zvonika svojevrstna posebnost. To sta končno razumeli tudi državna in občinska blagajna. Zato je piranskemu župniku Zorku Bajcu uspelo prepričati obe in zbrati potreben denar za nujno prenovo. Ministrstvo za kulturo je po sedmih letih suše pri prenovi piranske sakralne dediščine iz interventnih sredstev namenilo 12.000 evrov, občina Piran 9000 evrov, župnija jih bo prispevala 4000. Poleg tega je odločilen delež prispevala tudi Slovenska vojska. Podoben in še nekoliko višji kip sv. Evfemije, kot je nadangel Mihael, imajo na vrhu zvonika cerkve sv. Evfemije v Rovinju, ki so ga postavili 11 let pred Pirančani (1758).
Zadnja podrobnost, ki jo bodo zadnji dan pred odhodom dodali v delavnici Gnom, bo manjša tablica z napisom: »Restavrirano v Ljubljani, v restavratorski delavnici Gnom, od avgusta do oktobra 2018. Župnija Piran, občina Piran, ministrstvo za kulturo in Slovenska vojska.« Nekoliko drugače zveni star zapis s tablice na nadangelovem hrbtu: »Restavrirano v Piranu, 15. julija 1908, s strani nagrajenega umetnika Antonia Ballisa, pod vodstvom tovarnarja g. Lorenza Zarottija (sin pokojnega Antonia) in gradbenika g. Marca Mossa.« Včeraj so v delavnici opravljali še zadnje podrobnosti. Na novo dodane bakrene površine, teh ni prav veliko, so premazali s kislino, da so na hitro pridobili zeleno patino, ki je v obliki zelenega volka (bakrove soli) značilna za bakrene površine, izpostavljene zraku ali soli.
Mihael je grajen podobno kot Kip svobode
»Pri našem dva meseca trajajočem posegu smo si prizadevali ohraniti čim več izvirnih površin, skupaj s patino,« je povedal restavrator Jožef Drešar, ki se je prvič spopadel s prenovo takega kipa, saj nobena druga slovenska cerkev ali objekt nima česa podobnega na konici zvonika. »Najhujše so bile poškodbe železne skeletne konstrukcije, in to najbolj na mestih, kjer je zaradi stika med bakrom in železom nastajala galvanska korozija,« je pojasnil mojster Drešar. Zato so navpičnih pet, močno poškodovanih železnih palic nadomestili s palicami iz nerjavečega jekla. Te so na podkonstrukciji pripojene na železne obroče, ki niso hudo poškodovani in so jih ohranili. Restavrator Drešar je povedal, da so na povsem podoben način leta 1886 zgradili tudi newyorški Kip svobode, kjer pa so bakrene površinske plošče z izolacijo ločili od železne konstrukcije.
Lepotna operacija v Gnomu
Na Mihaelu je bilo več deset lukenj, ki so jih podlepili (zakrpali) z manjšimi ploščicami bakra. Morali so na novo rekonstruirati prste leve roke. Vzeli so macesnov les, iz katerega so s 3D-skeniranjem preslikali prste desne roke in naredili model ter ga preoblekli z bakrom. Novi sta tudi angelovi krili, lenta, ki sega čez ramena do bokov, in desno oko, ki je bilo pred 110 leti malce grobo zakrpano.
»Naredili smo neke vrste lepotno, plastično operacijo, lifting obraza,« se je pošalil Jožef Drešar in povedal, da so tudi v tem primeru natančno posneli in sledili obstoječi obliki levega očesa. Večina nastalih poškodb je povsem logična, pravi restavratorski mojster, saj Mihael že 249 let kljubuje soli, hudim vetrovom, strelam, toči ... Bolj agresivnih klimatskih razmer v Sloveniji pravzaprav ni. Upoštevati pa je tudi treba, da je kip dvakrat starejši od Aljaževega stolpa na Triglavu. Toda vrača se skoraj nov in zdrav in mojstri pravijo, da bo lažje prenesel prihodnjih 110 let.
V teh dneh je plezalec Robert Grilc Chewap poskrbel za popravilo in utrditev zvonikove konice. To in železno nasadilo so začasno učvrstili z injiciranjem primernih veziv in jeklenimi obroči. Protikorozijsko so premazali strelovod. Mihaelove obroče v notranjosti pa so opremili s posebnimi stožci, da bodo vojaki s helikopterja in na zvoniku lažje nasadili kip nazaj na vrh. Kot nam je potrdil Simon Korez iz Slovenske vojske, bosta helikoptersko ekipo spet vodila poveljnik 151. helikopterske eskadrilje Matej Hajdinjak in sopilot Miha Vencelj. Tokrat bodo imeli vsi skupaj težje delo, ker bodo morali biti še precej bolj natančni kot pri odvozu nadangela z zvonika. Zato bo še posebej pomembno, da bodo vremenske razmere dobre.
Obeta se še en košček Fellinijevega Sladkega življenja
Cerkev sv. Jurija v Piranu z znamenitim zvonikom.
Vremenska napoved za ponedeljek zjutraj je za zdaj primerna. Ni še odločeno, od kod bodo kip dvignili. S Tartinijevega trga, kjer bo na ogled od sobotnega popoldneva do ponedeljkovega jutra, ga ne bodo mogli. Piranski župnik se zavzema, da bi dvig opravili s piranskega pomola, kar bi omogočilo najbolj fascinantne posnetke. Očitno ima dogodek tudi promocijski učinek. Prevoz nadangela Mihaela dodobra spominja na sceno iz Fellinijevega filma Sladko življenje, v katerem helikopter papežu prevaža Jezusov kip. Seveda je takšno popravilo edinstvenega kipa s cerkvenega zvonika svojevrstna posebnost. To sta končno razumeli tudi državna in občinska blagajna. Zato je piranskemu župniku Zorku Bajcu uspelo prepričati obe in zbrati potreben denar za nujno prenovo. Ministrstvo za kulturo je po sedmih letih suše pri prenovi piranske sakralne dediščine iz interventnih sredstev namenilo 12.000 evrov, občina Piran 9000 evrov, župnija jih bo prispevala 4000. Poleg tega je odločilen delež prispevala tudi Slovenska vojska. Podoben in še nekoliko višji kip sv. Evfemije, kot je nadangel Mihael, imajo na vrhu zvonika cerkve sv. Evfemije v Rovinju, ki so ga postavili 11 let pred Pirančani (1758).
