Poslanec SDS Žan Mahnič je rekel »hop«, skočil pa ni
Kako poslanec Žan Mahnič nabira politične točke z namigovanjem, da obveščevalni prisluhi v javnost odtekajo iz Sove najverjetneje prek kabineta premiera.
Odpri galerijo
Poslanec Žan Mahnič po tvitu molči. Svojih namigovanj o prisluhih javnosti, ni pojasnil, prav tako nam niso odgovorili iz njegove poslanske skupine. Foto Jože Suhadolnik
Poslanca opozicijske SDS Žana Mahniča, ki je v svojem tvitu zapisal, da prisluhi, ki jih opravlja Sova, odtekajo v javnost in da naj bi se to dogajalo prek kabineta predsednika vlade, smo prosili za utemeljitev njegovih trditev. Mahnič je namreč član komisije za nadzor obveščevalnih služb in je bil eden od štirih članov komisije, ki so na sedežu Sove poslušali prisluhe. Odgovora nismo dobili.
Po torkovi seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb je jasno le to, da je posnetek prisluhov izdelek, s katerim razpolaga Sova. To je potrdil tudi Matej Tonin, predsednik komisije, in ta isti posnetek je javno predvajala POP TV. »Odločno zavračam namigovanja ali celo trditve, da sem posredoval posnetke v javnost. Sova v svojih izdelkih predsedniku vlade in drugim naslovnikom v kabinetu premiera ne posreduje nobenih posnetkov,« je za Delo zatrdil Damir Črnčec.
Ne v Sovi in ne Matej Tonin ne razkrivajo, ali so prisluhi nastali pod okriljem slovenskih obveščevalcev. V tem primeru bi namreč šla mednarodna komunikacija med hrvaškim lobistom in predstavnikom sklada KKR prek slovenskega ozemlja oziroma telekomunikacijskega omrežja v naši državi. Lahko pa bi bili pridobljeni prek sodelovanja z drugimi obveščevalnimi službami. »Vsekakor bi bilo zelo nenavadno, če bi prisluh v javnost dala Sova sama. O avtentičnosti posnetka je govoril Tonin po obisku njenega sedeža. Jasno pa je, da avtentičnost posnetka lahko potrdi le njegov avtor,« opozarja Aleš Zalar, nekdanji pravosodni minister.
Da gre pri razkritju Sovinih prisluhov za premišljeno taktično potezo, meni Andrej Rupnik, nekdanji direktor Sove. Odločitev o tem, kako bodo uporabljene informacije, pridobljene s to metodo, je običajno strateške narave, pravi, sama izvedba pa je povsem taktičen ukrep. »Take narave je tudi morebitna odločitev o posrednem plasiranju izvirnega zvočnega zapisa komunikacije v javnost. Tudi s tega vidika gre za legalno in legitimno dejanje, ki je usmerjeno k določenemu cilju. Čeprav je sama izvedba povsem taktičen in ne preveč zahteven ukrep, je lahko usmerjen v dosego strateškega cilja. To se je na hrvaški strani s plasiranjem prisluhov v javnost zelo verjetno zgodilo leta 2015. Taktiko delovanja služb, če legalno in legitimno branijo ali uveljavljajo nacionalne interese svoje države, se vselej in povsod prikriva. Noben politik, ki razume nacionalni interes in delovanje tajnih služb, ne bo pri tem javno s prstom kazal na lastne službe. Hrvatom je to jasno, Slovencem pač ne,« ugotavlja sogovornik.
Z vidika države, ki aktivnost izvaja, gre za legitimno in zakonito dejavnost, še pojasnjuje, z vidika države, proti kateri se aktivnost izvaja, pa gre za kršitev njene nacionalne zakonodaje. Po Rupnikovem mnenju je, razen s pomočjo žvižgača, nemogoče dokazati, kaj se je v resnici zgodilo. V vsakem primeru dolgoročno nobene politike ni mogoče graditi s pomočjo obveščevalnih zadev, pa je prepričan Iztok Podbregar, nekdanji šef Sove, zdaj pa dekan Fakultete za organizacijske vede, slovenski in hrvaški politični vrh bo enkrat namreč le moral sesti skupaj in začeti reševati odprta vprašanja med državama.
Kaj odgovarja Žan MahničPo objavi članka se nam je danes oglasil poslanec SDS. Njegov odgovor na naše vprašanje na čem temelji njegova trditev glede uhajanja posnetkov iz Sove, nam je odgovoril: "Če nekaj izgleda kot pes, laja kot pes in maha z repom kot pes, obstaja sicer teoretična možnost, da to ni pes, vendar se na koncu praviloma izkaže, da je ravno to."
Po torkovi seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb je jasno le to, da je posnetek prisluhov izdelek, s katerim razpolaga Sova. To je potrdil tudi Matej Tonin, predsednik komisije, in ta isti posnetek je javno predvajala POP TV. »Odločno zavračam namigovanja ali celo trditve, da sem posredoval posnetke v javnost. Sova v svojih izdelkih predsedniku vlade in drugim naslovnikom v kabinetu premiera ne posreduje nobenih posnetkov,« je za Delo zatrdil Damir Črnčec.
"Vedno sem si želel in deloval tako, da bi lahko Slovenija tudi navzven pokazala enako enotnost ob temeljnih nacionalno-varnostnih vprašanjih, kot jo v praksi demonstrirajo druge države," Damir Črnčec, sekretar v kabinetu predsednika vlade Foto:
Ne v Sovi in ne Matej Tonin ne razkrivajo, ali so prisluhi nastali pod okriljem slovenskih obveščevalcev. V tem primeru bi namreč šla mednarodna komunikacija med hrvaškim lobistom in predstavnikom sklada KKR prek slovenskega ozemlja oziroma telekomunikacijskega omrežja v naši državi. Lahko pa bi bili pridobljeni prek sodelovanja z drugimi obveščevalnimi službami. »Vsekakor bi bilo zelo nenavadno, če bi prisluh v javnost dala Sova sama. O avtentičnosti posnetka je govoril Tonin po obisku njenega sedeža. Jasno pa je, da avtentičnost posnetka lahko potrdi le njegov avtor,« opozarja Aleš Zalar, nekdanji pravosodni minister.
Kaj ni jasno Slovencem
Da gre pri razkritju Sovinih prisluhov za premišljeno taktično potezo, meni Andrej Rupnik, nekdanji direktor Sove. Odločitev o tem, kako bodo uporabljene informacije, pridobljene s to metodo, je običajno strateške narave, pravi, sama izvedba pa je povsem taktičen ukrep. »Take narave je tudi morebitna odločitev o posrednem plasiranju izvirnega zvočnega zapisa komunikacije v javnost. Tudi s tega vidika gre za legalno in legitimno dejanje, ki je usmerjeno k določenemu cilju. Čeprav je sama izvedba povsem taktičen in ne preveč zahteven ukrep, je lahko usmerjen v dosego strateškega cilja. To se je na hrvaški strani s plasiranjem prisluhov v javnost zelo verjetno zgodilo leta 2015. Taktiko delovanja služb, če legalno in legitimno branijo ali uveljavljajo nacionalne interese svoje države, se vselej in povsod prikriva. Noben politik, ki razume nacionalni interes in delovanje tajnih služb, ne bo pri tem javno s prstom kazal na lastne službe. Hrvatom je to jasno, Slovencem pač ne,« ugotavlja sogovornik.
Posnetek pogovora hrvaškega lobista in predstavnika KKR ima Sova.
Matej Tonin je potrdil njegovo avtentičnost.
Razkritje prisluhov je taktična poteza, meni nekdanji direktor Sove.
Matej Tonin je potrdil njegovo avtentičnost.
Razkritje prisluhov je taktična poteza, meni nekdanji direktor Sove.
Z vidika države, ki aktivnost izvaja, gre za legitimno in zakonito dejavnost, še pojasnjuje, z vidika države, proti kateri se aktivnost izvaja, pa gre za kršitev njene nacionalne zakonodaje. Po Rupnikovem mnenju je, razen s pomočjo žvižgača, nemogoče dokazati, kaj se je v resnici zgodilo. V vsakem primeru dolgoročno nobene politike ni mogoče graditi s pomočjo obveščevalnih zadev, pa je prepričan Iztok Podbregar, nekdanji šef Sove, zdaj pa dekan Fakultete za organizacijske vede, slovenski in hrvaški politični vrh bo enkrat namreč le moral sesti skupaj in začeti reševati odprta vprašanja med državama.
Kako lahko nastanejo prisluhi
Glede nastanka posnetkov elektronskih komunikacij iz leta 2015, objavljenih na Hrvaškem in leta 2019, objavljenih v Sloveniji (obakrat prek javnih medijev), obstajajo, razlaga Andrej Rupnik, hipotetično najmanj naslednje možnosti:
1) pogovor bi lahko neposredno posnela tako klicatelj kot klicani s snemanjem na telefonu samem ali s priklopom telefona na snemalno napravo
2) posnetek bi lahko nastal avtomatsko pri klicatelju ali pri klicanemu, če je bila na eni strani uporabljeno komunikacijsko sredstvo povezano z avtomatskim snemanjem poslovnih komunikacij; tudi v poslovnih komunikacijah taka praksa ni redkost
2) pogovor bi lahko posnela katerakoli obveščevalno-varnostna institucija katerekoli države pod pogojem, da je prestrežena komunikacija potekala prek njenega ozemlja in prek telekomunikacijsko-posredniške opreme, ki je del svetovne telekomunikacijske mreže ter ima služba do te opreme zakonit dostop, bodisi sama ali pa v okviru mednarodnega obveščevalno-varnostnega sodelovanja; pri tem vse službe izkoriščajo tehnološke in tehnične značilnosti svetovnega telekomunikacijskega spleta (kar je zelo nazorno opisal žvižgač Edward Snowden)
3) pogovor bi bilo mogoče posneti tudi z uporabo mobilnih prisluškovalnih naprav (na primer IMSI lovilec s snemalnim modulom) pod pogojem, da bi bilo mogoče napravo uporabiti v neposredni bližini klicatelja ali klicanega
4) najbolj tvegan način snemanja pogovora bi bilo mogoče izvesti s tehničnim posegom v uporabljeno komunikacijsko sredstvo, ki bi brez vednosti uporabnika komunikacijo posredovala tudi tretji osebi ali instituciji, ta pa bi jo posnela; enako tvegan način bi bila izvedba tehničnega posega (z montažo prisluškovalnih naprav) v prostor, v katerem bi se odvijala komunikacija
Nekatere od opisanih metod lahko uporabi kdorkoli in ne zgolj državne institucije, če le premore primerno tehnično znanje, motiv, voljo in sposobnost, še poudarja Rupnik. Z vidika države oziroma njene obveščevalno-varnostne službe je uporaba prisluškovanja oziroma prestrezanja elektronskih komunikacij legitimen in legalen ukrep, če je opredeljen v zakonu in ga odredi in izvede za to pristojna oseba oziroma organ. Tako zakonsko rešitev imata tako Hrvaška kot Slovenija.
V demokratični državi metode, ki jih službe uporabljajo, niso tajne, opredeljene so v zakonu, njihova dejanska taktična uporaba pa je vedno prikrita in z zakonom opredeljena kot tajna, še opozarja. To splošno pravilo ne velja zgolj v primeru pridobivanja dokazov s posebnimi metodami v predkazenskem postopku, če se pridobljeni podatki tudi dejansko uporabijo kot dokaz v sodnem procesu.
Glede nastanka posnetkov elektronskih komunikacij iz leta 2015, objavljenih na Hrvaškem in leta 2019, objavljenih v Sloveniji (obakrat prek javnih medijev), obstajajo, razlaga Andrej Rupnik, hipotetično najmanj naslednje možnosti:
1) pogovor bi lahko neposredno posnela tako klicatelj kot klicani s snemanjem na telefonu samem ali s priklopom telefona na snemalno napravo
2) posnetek bi lahko nastal avtomatsko pri klicatelju ali pri klicanemu, če je bila na eni strani uporabljeno komunikacijsko sredstvo povezano z avtomatskim snemanjem poslovnih komunikacij; tudi v poslovnih komunikacijah taka praksa ni redkost
2) pogovor bi lahko posnela katerakoli obveščevalno-varnostna institucija katerekoli države pod pogojem, da je prestrežena komunikacija potekala prek njenega ozemlja in prek telekomunikacijsko-posredniške opreme, ki je del svetovne telekomunikacijske mreže ter ima služba do te opreme zakonit dostop, bodisi sama ali pa v okviru mednarodnega obveščevalno-varnostnega sodelovanja; pri tem vse službe izkoriščajo tehnološke in tehnične značilnosti svetovnega telekomunikacijskega spleta (kar je zelo nazorno opisal žvižgač Edward Snowden)
3) pogovor bi bilo mogoče posneti tudi z uporabo mobilnih prisluškovalnih naprav (na primer IMSI lovilec s snemalnim modulom) pod pogojem, da bi bilo mogoče napravo uporabiti v neposredni bližini klicatelja ali klicanega
4) najbolj tvegan način snemanja pogovora bi bilo mogoče izvesti s tehničnim posegom v uporabljeno komunikacijsko sredstvo, ki bi brez vednosti uporabnika komunikacijo posredovala tudi tretji osebi ali instituciji, ta pa bi jo posnela; enako tvegan način bi bila izvedba tehničnega posega (z montažo prisluškovalnih naprav) v prostor, v katerem bi se odvijala komunikacija
Nekatere od opisanih metod lahko uporabi kdorkoli in ne zgolj državne institucije, če le premore primerno tehnično znanje, motiv, voljo in sposobnost, še poudarja Rupnik. Z vidika države oziroma njene obveščevalno-varnostne službe je uporaba prisluškovanja oziroma prestrezanja elektronskih komunikacij legitimen in legalen ukrep, če je opredeljen v zakonu in ga odredi in izvede za to pristojna oseba oziroma organ. Tako zakonsko rešitev imata tako Hrvaška kot Slovenija.
V demokratični državi metode, ki jih službe uporabljajo, niso tajne, opredeljene so v zakonu, njihova dejanska taktična uporaba pa je vedno prikrita in z zakonom opredeljena kot tajna, še opozarja. To splošno pravilo ne velja zgolj v primeru pridobivanja dokazov s posebnimi metodami v predkazenskem postopku, če se pridobljeni podatki tudi dejansko uporabijo kot dokaz v sodnem procesu.
Andrej Rupnik, nekdanji direktor Sove. foto: Blaž Samec
