Pravoslavci vnovič plavali za križ, blagoslov in srečo
Med nežnim naletavanjem snežink je enajst pravoslavcev v natikačih in kopalkah prišlo na levi breg Savinje. Pokleknili so v sneg k obredu, ki ga je opravil pravoslavni duhovnik v Celju Goran Šljivić. Po blagoslovu so drug za drugim, zdaj že bosi, po snegu stopali do Savinje, ki je imela dobrih pet stopinj Celzija. Prejšnja leta so vanjo stopili v gosjem redu, nato pa se hkrati proti toku zaplavali proti križu. Tokrat je bila Savinja previsoka in tok premočan, zato so proti križu (in proti toku) zaplavali drug za drugim.
Pravoslavci za križ plavajo ob prazniku Gospodovega razglašenja in Jezusovega krsta v reki Jordan. Tradicija ob tako imenovanem bogojavljenju je v pravoslavnih deželah zelo razširjena. Plavanje za križ, ki naj bi tistemu, ki prvi priplava do križa, prinesel srečo in blagoslov v celotnem letu, so v Sloveniji prvi pripravili prav v Celju leta 2017.
Tudi letos so plavanje organizirali celjska parohija, Zveza srbske diaspore Slovenije s predsednikom Igorjem Mitićem in podpredsednikom Davidom Tepićem, ki plava vsako leto. Pri organizaciji vedno pomaga tudi Kajak kanu klub Nivo Celje s predsednikom Dušanom Kondo ter drugi prijatelji in simpatizerji.
V Celju je tokrat plavalo največ pravoslavcev doslej. Prišli so tudi iz Maribora, Ljubljane, Trbovelj, med njimi je bil tudi Rus, ki živi v Celju. Že četrtič pa je prvi do križa priplaval Dejan Moćić, ki plava že vsa leta. Pravi, da je bilo danes najtežje: »Saj se pripravimo. Spijemo kakšen kozarček ali dva domače limonade (smeh). Ampak letos imamo srečo, ker je sneg. Med obredom smo si namreč že vtirali sneg, kar pomaga, da telo malo otrpne. Je pa bilo letos težko, ker je Savinja visoka in tok zelo močen. Zato je bilo tokrat, po moje, najbolj naporno doslej. Niti vsi nismo mogli lepo v vrsto, malo smo improvizirali.«
Ko jih opazuješ, kako se pripravljajo, plavajo in si potem res prizadevajo, da se vsi dotaknejo križa in ga tudi poljubijo, vidiš, da še zdaleč ne gre za zmago, kdo bo prvi. Četudi to pomeni, da dobi meč kot pravi vitez, kot si tudi pravijo. Da ne gre več za zmago, je dejal Moćić: »Začelo se je, ko smo se usedli Igor, David in jaz ter se odločili, da bomo plavanje pripravili tudi tu. Ostala je tradicija. Ampak ni več neko tekmovanje. Sploh glede na to, v kakšnem času živimo. Nimamo veliko časa in tako je to postalo druženje s prijatelji, ki smo iste vere. Naš običaj. Ni več tekmovanje.«
Podobno je dejal David Tepić, ki pravi, da sam osebno plava za zdravje družine: »Svojih otrok, žene, matere, očeta, brata.« Dodaja, da telesna pripravljenost ni bistvena pri tem, kako se prepričati, da skočiš v mrzlo vodo: »Pomembno je, da verjamemo v Boga, da smo trdni v veri, da smo predvsem duhovno pripravljeni. Vse ostalo pride samo po sebi. Vera nas drži skupaj, sploh v današnjem sodobnem svetu.«
Tudi pravoslavni duhovnik Goran Šljivić pravi, da je plavanje pomembno za vse udeležence, ne le tistega, ki zmaga in dobi viteški meč: »Vsi, ki so skočili v vodo, imajo blagoslov za svoje domove. To veliko pomeni, da se v takem vremenu, v tej temperaturi slečejo in skočijo v mrzlo reko. To je velik podvig. Ni bistveno, kdo je zmagal, ampak kdo se je sploh tega udeležil.«
Plavanje so danes pripravili tudi v Kopru. V Žusterni je v morju, ki je imelo 12,5 stopinje Celzija, plavalo 24 pravoslavcev, med njimi tudi sedemletna deklica, ki so jo pospremili, da je prav ona prva priplavala do križa. »V Kopru je bila zelo lepa manifestacija, res zelo pohvalno. Veseli me, da se to razvija po Sloveniji. Pričakujemo, da bo v prihodnje tudi v Ljubljani ali v Mariboru,« je z nasmehom povedal Tepić. Vztrajal bo tudi Moćić: »Rekel sem, da bom plaval, dokler ne bo tradicije prevzel sin, ki je star enajst let. Ko bo on prvič zaplaval, bom plaval z njim, potem pa končal kariero (smeh).«
