Prepričal je s protimigrantskimi sporočili in svojo pojavo
Vrnitev Jelinčiča: Spreten retorik, ki je unovčil strah in naveličanost volivcev.
Odpri galerijo
Volilni plakati SNS so bili letos dovolj prepričljivi za uvrstitev v parlament. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ljubljana – »Kdaj boste mel' dost' tega sranja? Obkrožite Slovensko nacionalno stranko, če hoč'te, da vam bo bolš'.« Tudi s tem populističnim sloganom je Zmago Jelinčič Plemeniti nagovoril volivce, ki so borcu proti večkulturnosti in pravicam manjšin po sedmih letih zaupali dovolj za vrnitev v parlament.
Čeprav so nekatere zadnje predvolilne ankete napovedovale, da SNS ni mogoče povsem odpisati, je uvrstitev Jelinčičeve nacionalistične stranke v parlament za marsikoga presenetljiva. Zaupalo mu je 36.900 oziroma 4,2-odstotka volivcev v vseh volilnih enotah, razen v Ljubljani Center.
Tak rezultat je le za odstotek slabši kot Desusov, koalicijske stranke zadnjega mandata. Poleg nekaterih manjših strank je prehitel tudi SLS, stranko desnice z dolgoletno tradicijo, ki ji preboj v državni zbor spet ni uspel.
Zmago Jelinčič je stari znanec slovenske politične arene. V državni zbor se je kot predsednik SNS z dvanajstimi poslanci prvič uvrstil leta 1992. Po tem je vanj vstopil še štirikrat, nato pa po predčasnih volitvah leta 2011 poniknil, a iz spomina javnosti ni popolnoma izginil.
SNS je po NSi druga stranka v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije, ki se bo v državni zbor letos vrnila s štirimi poslanci, Jelinčiča pa si je marsikdo bolj kot po političnih dosežkih zapomnil po širjenju nestrpnosti do tujcev in manjšin.
Takšna retorika se je magistru farmacije, zbiratelju orožja in nekdanjemu zaporniku na Dobu tudi v letošnji volilni kampanji obrestovala. »Širjenje protimigrantskega diskurza nosi glasove strankam povsod po Evropi, kar je tudi Jelinčič spretno izkoristil,« komentira sociolog z ljubljanske filozofske fakultete Gorazd Kovačič. V soočenjih je uporabljal grob »gostilniški« jezik ter bil z jedrnatostjo in unikatnimi čustvenimi napadi večkrat prepričljivejši od nasprotnikov s podobnimi pogledi – Andreja Šiška iz Zedinjene Slovenije in Marka Zidanška iz SLS.
Ta nekoč priljubljena stranka je v kampanji naredila strateško napako, ocenjuje Kovačič. Namesto da bi v središče postavili interese svoje volilne baze, torej kmetov, so bili le slaba kopija SDS, volivci pa so raje glasovali za original.
SNS je medtem v ospredje postavila lahko zapomljiva sporočila, kot je izgon migrantov. »To so na plakatih podprli s pojavo Zmaga Jelinčiča, ki je prodorna figura in tudi bistvo stranke. SNS pomeni Zmaga Jelinčiča, ki ga nihče v stranki ne more nadomestiti,« komentira Kovačič.
Da SNS v parlamentu ni znak porasta slovenskega nacionalizma, meni zgodovinarka Mateja Ratej: »Vrnitev Jelinčiča je pokazatelj deleža državljanov, ki so politično mišljenje dokončno zamenjali za miselnost gostiln, ki iščejo šefa, za ekstremen blišč zvezd, ki plešejo ne glede na vse, za prekletstvo kmetij, kjer domujejo prvaki nizkih strasti, za izživljanje nad 'biggest loserji', ki poveličujejo uniformiranost telesa, za užitek mučenja in stigmatizacijo šibkih, ko se naslajajo nad 'survivorji' z eksotičnih lokacij.«
Za ta del državljanov, po njenem mnenju vdanih evforiji hipne zadovoljitve, ki so jo prinesla družbena omrežja, je bila kampanja smrtni dolgčas: »Bila je zgolj še ena parada kot jajce jajcu podobnih skeletov, ki govorijo suh, odjemalcem resničnostnih šovov povsem nerazumljiv jezik. S tem, ko so volivci izvolili Zmaga in gostilno pripeljali v parlament, so v osrednji prostor slovenske demokracije zgolj namestili lastnim potrebam zadovoljiv prevajalnik.«
Uspeh Jelinčiča pa Gorazd Kovačič pripisuje tudi razmeroma nizki udeležbi. »Številni potencialni volivci levice so ostali doma, saj jih nobena od strank ni prepričala, kar ni povečalo samo relativnega dosežka SDS, ampak tudi SNS. Če bi SMC in SD vodile spretnejšo kampanjo, potem Jelinčičevemu populizmu ne bi uspelo,« je prepričan Kovačič.
Glasovi za Jelinčiča pa so gotovo tudi protestni glasovi tistih, ki so razočarani nad družbenim položajem in sistemom, nadaljuje sogovornik: »Sovražijo tradicionalne stranke in so se zato odločili za nekoga, za katerega so ocenili, da je dovolj pogumen in pove, kar si misli.«
Čeprav so nekatere zadnje predvolilne ankete napovedovale, da SNS ni mogoče povsem odpisati, je uvrstitev Jelinčičeve nacionalistične stranke v parlament za marsikoga presenetljiva. Zaupalo mu je 36.900 oziroma 4,2-odstotka volivcev v vseh volilnih enotah, razen v Ljubljani Center.
Tak rezultat je le za odstotek slabši kot Desusov, koalicijske stranke zadnjega mandata. Poleg nekaterih manjših strank je prehitel tudi SLS, stranko desnice z dolgoletno tradicijo, ki ji preboj v državni zbor spet ni uspel.
Zmago Jelinčič je stari znanec slovenske politične arene. V državni zbor se je kot predsednik SNS z dvanajstimi poslanci prvič uvrstil leta 1992. Po tem je vanj vstopil še štirikrat, nato pa po predčasnih volitvah leta 2011 poniknil, a iz spomina javnosti ni popolnoma izginil.
SNS je po NSi druga stranka v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije, ki se bo v državni zbor letos vrnila s štirimi poslanci, Jelinčiča pa si je marsikdo bolj kot po političnih dosežkih zapomnil po širjenju nestrpnosti do tujcev in manjšin.
Proti migrantom
Takšna retorika se je magistru farmacije, zbiratelju orožja in nekdanjemu zaporniku na Dobu tudi v letošnji volilni kampanji obrestovala. »Širjenje protimigrantskega diskurza nosi glasove strankam povsod po Evropi, kar je tudi Jelinčič spretno izkoristil,« komentira sociolog z ljubljanske filozofske fakultete Gorazd Kovačič. V soočenjih je uporabljal grob »gostilniški« jezik ter bil z jedrnatostjo in unikatnimi čustvenimi napadi večkrat prepričljivejši od nasprotnikov s podobnimi pogledi – Andreja Šiška iz Zedinjene Slovenije in Marka Zidanška iz SLS.
Ta nekoč priljubljena stranka je v kampanji naredila strateško napako, ocenjuje Kovačič. Namesto da bi v središče postavili interese svoje volilne baze, torej kmetov, so bili le slaba kopija SDS, volivci pa so raje glasovali za original.
SNS je medtem v ospredje postavila lahko zapomljiva sporočila, kot je izgon migrantov. »To so na plakatih podprli s pojavo Zmaga Jelinčiča, ki je prodorna figura in tudi bistvo stranke. SNS pomeni Zmaga Jelinčiča, ki ga nihče v stranki ne more nadomestiti,« komentira Kovačič.
Volivci kot potrošniki
Da SNS v parlamentu ni znak porasta slovenskega nacionalizma, meni zgodovinarka Mateja Ratej: »Vrnitev Jelinčiča je pokazatelj deleža državljanov, ki so politično mišljenje dokončno zamenjali za miselnost gostiln, ki iščejo šefa, za ekstremen blišč zvezd, ki plešejo ne glede na vse, za prekletstvo kmetij, kjer domujejo prvaki nizkih strasti, za izživljanje nad 'biggest loserji', ki poveličujejo uniformiranost telesa, za užitek mučenja in stigmatizacijo šibkih, ko se naslajajo nad 'survivorji' z eksotičnih lokacij.«
Za ta del državljanov, po njenem mnenju vdanih evforiji hipne zadovoljitve, ki so jo prinesla družbena omrežja, je bila kampanja smrtni dolgčas: »Bila je zgolj še ena parada kot jajce jajcu podobnih skeletov, ki govorijo suh, odjemalcem resničnostnih šovov povsem nerazumljiv jezik. S tem, ko so volivci izvolili Zmaga in gostilno pripeljali v parlament, so v osrednji prostor slovenske demokracije zgolj namestili lastnim potrebam zadovoljiv prevajalnik.«
Uspeh Jelinčiča pa Gorazd Kovačič pripisuje tudi razmeroma nizki udeležbi. »Številni potencialni volivci levice so ostali doma, saj jih nobena od strank ni prepričala, kar ni povečalo samo relativnega dosežka SDS, ampak tudi SNS. Če bi SMC in SD vodile spretnejšo kampanjo, potem Jelinčičevemu populizmu ne bi uspelo,« je prepričan Kovačič.
Glasovi za Jelinčiča pa so gotovo tudi protestni glasovi tistih, ki so razočarani nad družbenim položajem in sistemom, nadaljuje sogovornik: »Sovražijo tradicionalne stranke in so se zato odločili za nekoga, za katerega so ocenili, da je dovolj pogumen in pove, kar si misli.«
