Prihajajo kot časnikarji
Bogo Samsa je pred tridesetimi leti opozarjal slovensko oblast, da medije zanima predvsem tisto, kar ni v redu, ker imajo predvsem to bralci najraje
Odpri galerijo
Bogo Samsa Foto Modic Igor
Slovenska politika vse od prvih parlamentarnih volitev ni razumela, kakšen naj bo njen odnos do novinarstva. Bili so seveda boljši in slabši časi v razumevanju pomena medijev, a takšnega pritiska in oblastniške samovolje in celo kršenja lastnih zakonov, kot ga vidimo zdaj, še posebno v primeru STA, še nismo doživeli. Zato se ni treba prav posebej čuditi, da se na takšne avtokratske poskuse vlade odzivajo tudi tuji mediji.
A zanimivo je, kako je že pred tremi desetletji, ko se je šele oblikovala slovenska demokratična država, na nepoznavanje in nespoštovanje vloge medijev opozarjal legendarni novinar tržaškega Primorskega dnevnika Bogo Samsa, ki je zelo dobro poznal razmere v Sloveniji. V Sobotni prilogi je 13. aprila leta 1991 zapisal tudi tole:
»Slovenska pomlad izgublja svoje zunanje privržence, odnos do tiska in novinarjev bistveno kazi njeno podobo. Ta odnos lahko postane ključni izgovor ali pa resnični argument za resne težave pri slovenskem osamosvajanju. Slovenija je uživala izredno naklonjenost, ko je ustvarjala svojo demokratično podobo. Sem je prihajalo na desetine novinarjev z vsega sveta in občutili so popolno sproščenost. Vendar se je to spremenilo, nekdo bi jih hotel nadzorovati, deliti na tiste, ki pišejo, kot »mi hočemo«, in na »sovražne«. Toda ti novinarji niso ne sovražni ne prijatelji, hočejo pisati o tem, kar vidijo, želijo predvsem pisati resnico, vso, nepopačeno. Prihajajo kot časnikarji …
… Odnos do tiska ne more temeljiti na receptu: štirideset let in več so bili na oblasti grdi komunisti, sedaj smo prišli mi. Prej so novinarska trobila pisala po njihovem ukazu, sedaj pa bodo po našem. Resnica je povsem drugačna: v Sloveniji je veljal eno partijski komunistični sistem, ki se je znotraj sesedel, tudi po zaslugi odprtosti bivših komunistov in z žrtvami tudi slovenskih novinarjev. Morda to niti ni tako bistveno. Odločilna pa je ugotovitev, da je bil nekdaj enopartijski sistem, sedaj je demokratični, nekdaj ni bilo svobode, v času slovenske pomladi že kar precej, sedaj pa je popolna.
Bistvo problema je torej v odnosu do resnice, do informacije, do svobode tiska, ki je temelj vsake demokracije, tudi slovenske. Sistem množičnega obveščanja je zapletena stvar in to še posebej v slovenskem prostoru, kjer je medijev po naravi stvari malo in ima zlasti TV objektivno monopolen položaj. Toda prav zato je treba zadeve obravnavati s še večjo občutljivostjo in pametjo.
Mediji niso ne vzgojna ne agitpropovska institucija. Novinar je strokovnjak in tako ga je treba obravnavati. Znani slovenski novinar in publicist Janez Stanič je opozoril na nevarnost, da bi slon vdrl v trgovino s porcelanom in ga razbil. Bojim se, da je nekaj skodelic že šlo v črepinje; vendar pa ni prepozno, predvsem za stvari, ki so tudi v Sloveniji postale očitne. To pa je naslednje področje, ki je v italijanski demokraciji bistveno drugačno kot v slovenski.
Tudi v Italiji obstajajo stranke, ki hočejo oblast in po večini prav nič drugega kot oblast. Toda tisk je izredno napadalen in vse skupaj se konča s spopadom interesov, ko ni mogoče tako preprosto uveljaviti svoje volje. V Sloveniji pa se je žal ustvaril sistem zaprtih vrat, tajnih, skoraj boljševiško skrivnostnih sestankov, na katerih naj bi reševali ključne zadeve: kdo bo minister, kdo bo direktor televizije, kaj bo s samostojnostjo. Tu je v bistvu napaka sistema. Ni več logične dialektike. Prepir je logičen in naraven, toda končni boj mnenj in končna stališča morajo priti na dan v parlamentu ob budnih in ostrih očeh časnikarjev. Te seveda zanima predvsem tisto, kar ni v redu, ker imajo predvsem to bralci najraje.
Druga napaka sistema pa je, po mojem mnenju, v obravnavanju časnikarskega poklica kot nestrokovnega, obrobnega, skoraj sramotnega, površnega. Toda to je obrt in morda celo poklic kot vsak drug. Treba je prestati trdo vajeniško dobo, nujna je strokovna raven in prirojena nadarjenost. Da časnikar dozori, je potreben študij, trud, čas in veliko vlaganj družbe. V vsaki družbi resničnih profesionalcev vedno manjka in zato je njihova cena običajno dokaj visoka. Slovenska družba je počasi, vztrajno ustvarila zanimiv in izviren informacijski sistem, ki je izredno naklonjen spremembam in se trudi objektivno, zanimivo, živahno obveščati o vsem. Največja napaka in huda škoda bi bila, če bi se proces ustavil ali celo obrnil, zavrl. To ne bi bil samo hud udarec osamosvajanju, temveč celotni slovenski prihodnosti.«
A zanimivo je, kako je že pred tremi desetletji, ko se je šele oblikovala slovenska demokratična država, na nepoznavanje in nespoštovanje vloge medijev opozarjal legendarni novinar tržaškega Primorskega dnevnika Bogo Samsa, ki je zelo dobro poznal razmere v Sloveniji. V Sobotni prilogi je 13. aprila leta 1991 zapisal tudi tole:
Bogo Samsa Foto Modic Igor
»Slovenska pomlad izgublja svoje zunanje privržence, odnos do tiska in novinarjev bistveno kazi njeno podobo. Ta odnos lahko postane ključni izgovor ali pa resnični argument za resne težave pri slovenskem osamosvajanju. Slovenija je uživala izredno naklonjenost, ko je ustvarjala svojo demokratično podobo. Sem je prihajalo na desetine novinarjev z vsega sveta in občutili so popolno sproščenost. Vendar se je to spremenilo, nekdo bi jih hotel nadzorovati, deliti na tiste, ki pišejo, kot »mi hočemo«, in na »sovražne«. Toda ti novinarji niso ne sovražni ne prijatelji, hočejo pisati o tem, kar vidijo, želijo predvsem pisati resnico, vso, nepopačeno. Prihajajo kot časnikarji …
… Odnos do tiska ne more temeljiti na receptu: štirideset let in več so bili na oblasti grdi komunisti, sedaj smo prišli mi. Prej so novinarska trobila pisala po njihovem ukazu, sedaj pa bodo po našem. Resnica je povsem drugačna: v Sloveniji je veljal eno partijski komunistični sistem, ki se je znotraj sesedel, tudi po zaslugi odprtosti bivših komunistov in z žrtvami tudi slovenskih novinarjev. Morda to niti ni tako bistveno. Odločilna pa je ugotovitev, da je bil nekdaj enopartijski sistem, sedaj je demokratični, nekdaj ni bilo svobode, v času slovenske pomladi že kar precej, sedaj pa je popolna.
Bistvo problema je torej v odnosu do resnice, do informacije, do svobode tiska, ki je temelj vsake demokracije, tudi slovenske. Sistem množičnega obveščanja je zapletena stvar in to še posebej v slovenskem prostoru, kjer je medijev po naravi stvari malo in ima zlasti TV objektivno monopolen položaj. Toda prav zato je treba zadeve obravnavati s še večjo občutljivostjo in pametjo.
Mediji niso ne vzgojna ne agitpropovska institucija. Novinar je strokovnjak in tako ga je treba obravnavati. Znani slovenski novinar in publicist Janez Stanič je opozoril na nevarnost, da bi slon vdrl v trgovino s porcelanom in ga razbil. Bojim se, da je nekaj skodelic že šlo v črepinje; vendar pa ni prepozno, predvsem za stvari, ki so tudi v Sloveniji postale očitne. To pa je naslednje področje, ki je v italijanski demokraciji bistveno drugačno kot v slovenski.
Tudi v Italiji obstajajo stranke, ki hočejo oblast in po večini prav nič drugega kot oblast. Toda tisk je izredno napadalen in vse skupaj se konča s spopadom interesov, ko ni mogoče tako preprosto uveljaviti svoje volje. V Sloveniji pa se je žal ustvaril sistem zaprtih vrat, tajnih, skoraj boljševiško skrivnostnih sestankov, na katerih naj bi reševali ključne zadeve: kdo bo minister, kdo bo direktor televizije, kaj bo s samostojnostjo. Tu je v bistvu napaka sistema. Ni več logične dialektike. Prepir je logičen in naraven, toda končni boj mnenj in končna stališča morajo priti na dan v parlamentu ob budnih in ostrih očeh časnikarjev. Te seveda zanima predvsem tisto, kar ni v redu, ker imajo predvsem to bralci najraje.
Druga napaka sistema pa je, po mojem mnenju, v obravnavanju časnikarskega poklica kot nestrokovnega, obrobnega, skoraj sramotnega, površnega. Toda to je obrt in morda celo poklic kot vsak drug. Treba je prestati trdo vajeniško dobo, nujna je strokovna raven in prirojena nadarjenost. Da časnikar dozori, je potreben študij, trud, čas in veliko vlaganj družbe. V vsaki družbi resničnih profesionalcev vedno manjka in zato je njihova cena običajno dokaj visoka. Slovenska družba je počasi, vztrajno ustvarila zanimiv in izviren informacijski sistem, ki je izredno naklonjen spremembam in se trudi objektivno, zanimivo, živahno obveščati o vsem. Največja napaka in huda škoda bi bila, če bi se proces ustavil ali celo obrnil, zavrl. To ne bi bil samo hud udarec osamosvajanju, temveč celotni slovenski prihodnosti.«
