Simon Doma: Naša tolpa ni sprejemala gejev, slabih policajev in posiljevalcev

Slovenci nismo znani kot kriminalen narod – nimamo svoje mafije, le redko se znajdemo na naslovnicah zaradi hudih kaznivih dejanj. A svetovni zapori kljub temu niso brez slovenskega prebivalstva. Med njimi je tudi Simon Doma (1977), ki je zaradi poskusa tihotapljenja kokaina iz Venezuele prestal več kot šest let zaporne kazni, od tega štiri leta v eni najnevarnejših ustanov Latinske Amerike – zloglasnem zaporu Los Teques. O brutalni izkušnji je napisal knjigo Gringo Loco, ki jo je izdal v samozaložbi, smo pisali v Nedelu.

V nasprotju z mnogimi ne skriva, kaj je storil. »Nikoli nisem jemal droge,« pravi. »V tihotapljenje sem šel, da bi vrnil dolg. Z 8000 evrov sem padel na 50.000, iskal sem izhod.« Namesto zaslužka in rešitve iz dolgov je pristal v peklu venezuelskega zaporniškega sistema, kjer zaporniki sami vodijo vsakdanje življenje – pogosto tudi z orožjem v rokah.

Domo so aretirali na letališču Simóna Bolívarja v Maiquetíi blizu glavnega mesta Caracasa. »Policista sta me ustavila, še preden sem prišel do mejne kontrole. Bila sta korektna,« se spominja. V njegovem kovčku so našli skoraj pet kilogramov kokaina. »Mediji so pisali, da ga je bilo več kot devet kilogramov in da je bil kovček rožnate barve. Resnica? Bil je črn, z rožnatimi detajli, notri pa je bilo 4,9 kilograma kokaina.«

Po kratkem obdobju v preiskovalnem zaporu Macuto, kjer je bilo v sobi za dvanajst ljudi stlačenih trideset, je bil premeščen v Los Teques. »Ko sem prišel tja, sem ugotovil, da tisti iz Macuta ni pretiraval, ko je rekel, da domov najbrž ne bom prišel živ.«

Dobrodošlica z vrečo na glavi

Prvi dan v Los Tequesu je bil brutalen. »Na glavo so mi poveznili vrečo in me začeli daviti, dokler nisem skoraj omedlel. Vsi so repetirali pištole, vpili 'maricón, maricón', 'peder' po naše. Tako so me hoteli ustrahovati.« Takšen je bil sprejem za tujca brez zvez, brez denarja in brez znanja jezika. Toda kmalu je začel pridobivati zaupanje.

Simon Doma: Naša tolpa ni sprejemala gejev, pokvarjenih policajev, pokvarjenih vojakov, pedofilov in posiljevalcev. FOTO:  Črt Piksi

»V približno letu dni sem se naučil špansko,« pove. Hitro so ga medse sprejeli pripadniki zaporniške tolpe – luceros, ​zvezde. »Mogoče zato, ker nisem bil kot drugi tujci. Večina je jemala kokain, jaz ne. Bil sem drugačen.« Čez čas je postal celo član tolpe. »Verjetno sem bil prvi tujec, ki so ga sprejeli medse.«

Zapor Los Teques je bil de facto pod nadzorom tolpe. »Pazniki niso imeli orožja. Mi pa smo imeli M16, AR15, berete, glocke, šibrovke, bombe, strelivo v gorah. Orožje so prinašali pazniki in vojaki – vse je bilo stvar trgovine.« V zaporu je bilo mogoče preživeti samo, če si imel denar. »Za hrano, oblačila, pitno vodo, osnovne stvari in plačilo tolpi sem potreboval od 50 do 60 evrov na teden.« Denar so mu pošiljali iz Slovenije, nekaj ga je zaslužil s preprodajo in delom znotraj tolpe.

Ko je kdo umrl, ni bilo nič posebnega

O brutalnosti zaporskega sistema priča tudi popolna brezbrižnost ob smrti. »Če je kdo umrl, so ga odpeljali v mrliški avto. Nobene preiskave. Tam smrt ni nič posebnega. Vsak konec tedna v Caracasu ustrelijo od 36 do 38 ljudi.«

Kljub kaosu in nasilju je Doma preživel. »Mogoče zato, ker sem sodeloval. Bil sem vljuden. Pogovarjali smo se z rokami, smejal sem se, ko so se smejali oni. Hitro sem postal 'gringo loco', v Sloveniji bi temu rekli 'brat'.«

Celoten intervju si preberite TUKAJ.