Živela je v jami in jedla le zavrženo hrano, tudi iz smetnjakov

Katja Kozlevčar, sodobna nomadka, nekdanja medijska in modna ustvarjalka, ki je življenje v svetovnih prestolnicah zamenjala za bivanje v jamah in različnih alternativnih bivališčih, vključno z jamami na Kanarskih otokih in jurtami.

Pred kratkim ste se vrnili s Kanarskih otokov, kjer ste nekaj časa preživeli v jami – torej tako rekoč »off-grid«, brez udobja sodobne infrastrukture, zunaj sistema in v tesnem stiku z naravo. Kako je videti takšen način bivanja? Je bila to vaša prva takšna izkušnja?

Katja Kozlevčar: Ne, to ni bila moja prva takšna izkušnja. Že pred štirimi leti sem bila na Tenerifu, prav tako na Kanarskih otokih. Takrat sem se prek platforme, ki povezuje prostovoljce in gostitelje, udeležila projekta v zavetišču za živali. Za svoje delo sem v zameno prejela hrano in streho nad glavo – ki je bila jama. Pred odhodom so mi sicer razložili, kako je vse skupaj videti, a ko kdo omeni jamo, si lahko predstavljaš marsikaj. Sliši se precej primitivno – in po svoje tudi je, saj je jama v osnovi res le luknja v zemlji. Vendar so nekatere zelo lepo urejene.

So te jame naravne ali jih je izkopal človek?

Oboje. Kanarski otoki so vulkanskega izvora, zato je tam ogromno naravnih jam, ki jih je izdolbla lava. Teren je zelo porozen, zato je precej enostavno dodatno oblikovati oziroma razširiti te votline. Nekateri si v njih uredijo celotna bivališča – nekatera so skromna, druga zelo sodobna. Moja jama je bila osnovna: brez elektrike, vode, ogrevanja, brez wi-fija – skratka, brez vseh sodobnih priključkov. A imela je vse, kar sem potrebovala za udobno bivanje: posteljo, nekaj pohištva … Notranjost je bila oblečena v tekstil, da se kamen ni krušil po prostoru, kar je ustvarilo prav prijetno, bohemsko vzdušje. Spanje v takšni jami je nekaj posebnega – ni motečih zvokov, temperatura je stabilna, okoli 13–14 °C. Poleti se nekoliko dvigne, a na Kanarskih otokih je temperatura skozi leto precej konstantna. Vsak otok ima sicer svojo mikroklimo, kar vpliva tudi na bivanjske razmere. Zanimivo je, da v jamah ne bivajo le ljudje, ampak jih uporabljajo tudi za shranjevanje in kot zatočišča za živali – pogosto kar namesto hlevov.  Na jugu Tenerifa živi kar nekaj skupnosti, ki so popolnoma »off-grid«, izklopljene. Ta izkušnja je močno vplivala name in na moje nadaljnje odločitve. Letos pozimi sem se zato vrnila na Kanarske otoke, tokrat na otok La Palma. Želela sem združiti prostovoljsko delo z raziskovanjem možnosti za nakup hiše v Bolgariji – torej z uresničevanjem ideje o alternativnem načinu življenja. Tokrat nisem bivala le v jami, ampak tudi v jurti in v nekoliko sodobnejši, a še vedno skromni kolibi.

Kako pa je bilo urejeno s kuhinjo in sanitarijami?

V zavetišču, kjer sem bila kot prostovoljka, je bilo več jam – vsak je imel svojo, nekateri pa so bivali tudi v avtodomih, prikolicah, kolibah … Imeli so tudi manjše objekte iz naravnih materialov, kot sta slama in glina. Ker je vreme prijazno, si lahko bolj odprt do narave. Kuhinja in sanitarije so bile urejene v skupnih prostorih, ki so bili nekaj sto metrov stran od moje jame. Vsa infrastruktura je temeljila na trajnostnih virih – elektriko so pridobivali s sončno in vetrno energijo, saj je območje zelo vetrovno. Sanitarije so bile osnovne, a funkcionalne – precej drugačne od tistih, ki jih poznamo pri nas. Preproste, brez klasične kanalizacije – imeli so lokalno narejen sistem, saj širše infrastrukture tam ni. Čeprav je vse delovalo povsem zunaj omrežja, so imeli celo svoj brezžični internet, kar je bil že pravi luksuz – predvsem zato, ker so imeli poseben oddelek, ki je skrbel za prisotnost na družbenih omrežjih. Zavetišče je delovalo izključno na podlagi donacij.

Kako pa je potekala priprava hrane?

Vsi prebivalci, vključno s prostovoljci, smo bili vegani. Hrano, ki smo jo jedli, bi ljudje sicer zavrgli.

Veliko smo je pobrali iz zabojnikov trgovin in restavracij, kar mogoče zveni neapetitno, toda pogosto v smeteh pristane povsem neoporečna, zapakirana hrana, ki ji je le potekel rok ali pa samo ni bila dovolj estetska za prodajo. Sodelovali smo tudi z okoliškimi kmeti, ki so nam podarjali »nepopolne« pridelke – tiste, ki jih trgovine nočejo. Z vsem tem smo se prehranjevali mi ali pa več kot 400 živali iz zavetišča. Hrano smo dobivali tudi od lokalne pekarne in supermarketov. Kljub skromnim razmeram smo jedli dobro.

V drugem primeru sem bivala v jami na eko kmetiji, ki jo je ustvaril belgijski par. V šestih letih sta zgradila pravi mali raj – z bujnimi vrtovi sadja in zelenjave, vključno z limonami, avokadom in še čim.

Celoten pogovor si lahko ogledate TUKAJ.