Spor med Dimitrijem Ruplom in Lojzetom Peterletom

»Ko sem prišel v vlado, so vsi skupaj, z mano vred, mislili, da se bomo z dnevom D dokončno osamosvo­jili, vendar mi je postalo kmalu jasno, da se bomo osamosvajali verjetno še zelo dolgo po tem. V vladi smo skupaj ugotovili, da se bomo z zakonodajo sicer normativno osamosvojili, da pa dejanske osamosvojitve seveda še nekaj časa ne bo.« S temi besedami je takrat še novi finančni minister Dušan Šešok, 5. junija 1991, torej le 20 dni pred osamosvojitvijo Slovenije, povzročil mali vihar v slovenski skupščini.

Skupščina je takrat razpravljala o zadnjih osamosvojitvenih zakonih in Šešokov nastop je bil za marsikoga šok. Minister za finance je poslance seznanil tudi s tem, da meje s Hrvaško do 27. junija ne bodo urejene. »Tega dne tudi še ne bomo imeli lastnih potnih listov in bomo še naprej potovali z jugoslovanskimi,« je še dejal Šešok.


Tudi vojska bo zanesljivo še dolgo v Sloveniji, mogoče dve, tri leta, osamosvojeni bomo, je takrat dejal minister, šele ko vojske pri nas ne bo več; denarno se bomo osamo­svojili, ko bodo naše banke in naša centralna banka priz­nane v tujini in ko jih bodo priznale tudi zvezne ustanove. Dokončno se bomo razdružili, je še dejal Šešok, ko bo­mo uredili delitveno bilanco z Jugoslavijo, to pa naj bi trajalo kar ne­kaj časa, saj v državi takrat ni bilo pripravljenosti za takšne pogovore.



Naslednje področje je bila monetarna suverenost. »Vsi smo upali in želeli,« je dejal Šešok, »da bomo na dan D imeli novo slovensko valuto.« To pa se ni zgodilo, ker ta valuta oziroma nadomestilo de­narja, ki je sicer že bilo pripravljeno, iz več razlogov ni bilo primerno za to, da bi z njo hiteli. Denar še ni imel imena, njegov izdaja­telj je bil izvršni svet, ne centralna banka, na njem pa je bil tudi podpis bivšega finančnega ministra. Tehnično je bil zelo slabo narejen: bankovci niso bili natisnjeni na papirju, ki se sicer uporablja za tiskanje de­narja, tudi zaščita bankovcev ni bila na evropski ravni. In končno – kar ni nepomembno – denar še ni imel podlage. Podlaga je bila zamenjava za dinarje. »Zavedati se moramo resnice, da Slovenija nima deviznih rezerv, da se vse v federaciji in še te kopnijo s svetlobno hitrostjo,« je še dejal v veliki skupščinski dvorani novi finančni minister Dušan Šešok.

Vihar v parlamentu

Poslance oziroma takrat delegate je nastop ministra zelo razburil. Vladi so očitali, da je v zadnjega pol leta javnosti lagala, da bo Slovenija imel svoj denar ob osamosvojitvi. Zahtevali so odgovornost tistega, ki ni opravil svoje naloge in je pripravil neuporaben denar. Nekateri delegati, mnogi tudi iz vrst Demosa, so govorili, da se čutijo opeharjene, da bodo ljudje zdaj začeli govoriti, da so poslanci izdajalci in prevaranti, ki so slovenski narod zavedli.

Zaradi Šešokovih trditev se je takoj sestal svet Demosa, v katerem so ocenili, da so se morali po nastopu finančnega ministra spopasti s ka­tastrofalnim položajem, za kate­rega naj bi bili odgovorni pred­vsem gospodarski resorji vlade. Kritike so letele tudi na predsednika vlade Lojzeta Peterleta. O tem je pričala tudi izjava izvršil­nega odbora Slovenske demo­kratične zveze (SDZ), na­stala po sestanku sveta Demosa. V njej so od predsednika vla­de zahtevali »takojšnjo korekturo politike gospodarske­ga osamosvajanja in vestno ko­ordinacijo vseh procesov osamo­svajanja. V nasprotnem primeru bo SDZ po 26. juniju prisiljena raz­misliti o svojem nadaljnjem so­delovanju v tako vodeni vladi.«

Peterletov odgovor

Lojze Peterle seveda ni bil tiho. Zanikal je, da bi minister Šešok v parlamentu go­voril v imenu vlade. Povedal je, da delo vlade teče nor­malno. Do­dal je, da so očitki na delo vlade vedno možni, a da bi jih bilo treba razčistiti znotraj vlade, ne pa jih nositi v javnost, kot to počne dr. Rupel. »Izjava IO SDZ s podpisom dr. Rupla zato pomeni nepotreben nož v hrbet. S tem, kar v svoji izjavi o delu kompleksa gospo­darskega projekta osamosvaja­nja piše izvršni odbor, se ne stri­njam. V gospodarskem delu vla­de je prišlo do zamenjav, vendar delo na gospodarskem področju osamosvajanja poteka redno,« je bil slikovit in odločen Lojze Peterle.

»Kar zadeva očitek, da koordi­nacija vseh procesov osamosva­janja v vladi z moje strani ni najboljša, je ta seveda vedno mo­goč. Žal ima gospod Rupel že nekaj časa navado, da nosi v javnost zadeve, ki bi jih morali re­ševati znotraj vlade. Če je izbira SDZ, da se po 26. juniju uma­kne iz vlade, bo morala ta stran­ka za to prevzeti vse posledice, vendar ne verjamem, da so stališča, kakršna so zapisana v njihovi izjavi, dejansko stališča celotne stranke. Če gospod Rupel misli, da lahko iz tega 'vinogra­da' odide, bo odšel, ker bo takš­na njegova odločitev. Morebitni odhod SDZ iz vlade bi morala obravnavati tako SDZ kot De­mos, saj nas veže skupni program. Dejstvo pa je, da naš pro­gram v celoti še ni realiziran in da Slovenija še ni suverena.«

Zgroženost poslancev SDZ

Dimitrij Rupel je dogajanje videl drugače in poudarjal, da so bili njihovi poslanci zgroženi, ko so slišali Šešokove besede: »Misli­mo, da so stvari v vladi dobro pripravljene, da pa so bile nare­jene napake na gospodarskem področju. V vladi ni bilo zadost­ne koordinacije in enotnosti pri pripravi ključnih stališč, ni­smo se sposobni sestati in izpe­ljati konceptualne razprave. Od predsednika vlade poslej priča­kujemo, da se bo postavil na če­lo osamosvojitvenega projekta in ga kompetentno vodil,« je takrat izjavljal Dimitrij Rupel.


Rupel je v odgovoru na Peterletov očitek o nožu v hrbet odgovoril, da je bila njihova izjava, ki je med njim in Peterletom sprožila odkrit spo­pad, afirmativna in spodbujeval­na, kljub temu pa je bil prese­nečen, da predsednik vlade ocenjuje delo njegove stranke. »Začuden sem nad tem, kar je v javnosti povedal pred­sednik Peterle, da namreč naša izjava ne izraža stališč večine članov SDZ oziroma izvršilnega odbora. Zanima me, od kod predsedniku pravica, da ocenju­je večinsko mnenje v drugi stranki in da ugotavlja, kdo je navzoč na kakšni seji in kdo ne,« je še dejal Rupel.

Škodljiva resnica

Sta se pa oba v poznejših izjavah, ko sta ugotovila, da njun »dialog prek časopisov« ni najbolj plodovit in primeren v času tik pred osamosvojitvijo, strinjala o tem, da je Šešokova resni­ca o nastajanju slovenskega de­narja najbolj škodila trdnosti nove prihodnje slovenske valute in omajala zaupanje ljudi do nje. Poleg tega je finančni minister v nastopu pred skupščinskimi zbori izdal nekaj strogo varova­nih državnih skrivnosti, ki so si­cer predmet zaupnega ustavnega zakona o razglasitvi neodvisnosti Slovenije.



Tedanji medijski komentatorji so po tem javnem spopadu, ki je nastal znotraj Demosovih vrst, ugotavljali, da če bo od takrat od vseh Demosovcev kritizirani Dušan Šešok politično preživel posledice svojega skupš­činskega nastopa, pa po ostrih besedah, ki sta si jih izmenjala predsednik vlade in zunanji mi­nister, ni bilo več mogoče zanesljivo napovedati dolžine mandata Pe­terletove vlade v takratni predosamosvojitveni sestavi. In res, desetdnevna osamosvojitvena vojna je pozneje vse nesporazume ter vse večja in sčasoma nepremagljiva nasprotja za nekaj časa zamrznila, vse do zadnjega dne v osamosvojitvenem letu 1991, ko je Demos razpadel v Dolskem.

Ministrova prostodušnost

Spopad obeh Demosovih prvokategornikov in članov iste vlade sicer le dvajset dni pred osamosvojitvijo Slovenije je zmedel tudi takrat uveljavljene politične analitike, kot je bil namestnik odgovornega in glavnega urednika Dela Danilo Slivnik. V svoji redni sobotni kolumni je 8. junija zapisal tudi tole:

»Pravzaprav se dogodkov zadnjih dni sploh ne da ustrezno komentirati, ampak jih je najbolje le opisovati. Začelo se je že v sredo, ko je finančni minister Dušan Šešok povsem nepričako­vano in skrajno prostodušno poslancem povedal, kaj bo prinesla slovenska osamosvojitev in česa ne ter da med pridobitvami gotovo ne bo treh 'kultnih' stvari – denarja, potnih listov in novega obmejnega režima.

Potem pa je vse skupaj začelo teči bliskovito hitro: opozicijske stranke (in poslanci) so to sprejele kot znak totalne nesposobnosti in popolne nepripravljenosti na osamosvojitev 26. junija, najbolj negotovi v vrstah tako Demosa kot predsedstva in vlade so zastali ter se takoj začeli pripravljati na morebitni nov 'politični kurs', odgovorni za nastale razmere pa so začeli panično iskati izhod iz krize. Tako so v javnosti padle prve hude osebne obtožbe (na primer zahteva po kazenskem pregonu dr. Marka Kranjca), vendar niso bile nič v primerjavi s tistim, kar se je pozneje dogajalo na zaprtih sestankih in kar se je včeraj sprevrglo v vsesplošno popuščanje živcev, ko sta se na odprti sceni spopadla tudi Lojze Peterle in Dimitrij Rupel.

Streznitveni ekspoze

Paradoks je v tem, da je prvi hip po nastopu Dušana Šešoka kazalo bolj na to, da je bil njegov 'streznitveni ekspoze' v vladi dogovorjena stvar, in ne dejanje 'po pomoti', kajti navsezadnje je nekdo moral priti z resnico na dan. Toda včerajšnji dogodki so stvar nekoliko obrnili, vendar pa se je s tem odprlo še veliko bolj neprijetno vprašanje za predsednika vlade, in sicer kako je delo v vladi koordinirano, če lahko vsak minister govori, kar mu pade na pamet, in vladne ukrepe ocenjuje po svoji volji. To je bil tudi glavni včerajšnji Ruplov očitek Peterletu, vendar pa je potem vsaj enakovreden tudi Peterletov očitek Ruplu (izrečen istega dne), zakaj sedaj nenadoma sprašuje o stvareh, s katerimi je bil sam ves čas dobro seznanjen ali pa je pri njih celo neposredno sodeloval. Tako je treba vse skupaj vrniti v preteklost, to je v čas veliko globljih nasprotij in konfliktov med Peterletom in Ruplom, ki so po eni strani posledica vse bolj nasprotujočih si političnih tendenc v Sloveniji (krščanske in laične), po drugi strani pa tudi njunih čisto osebnih predsodkov, netolerantnosti in starih zamer.


»Pretirani optimizem«

Seveda pa ni veliko bolje niti v drugih političnih institucionalnih in strankarskih sferah, saj je dolg in negotov proces slovenskega osamosvajanja že pripeljal celotno politikov položaj, ko je skrajno sumničava in nepredvidljiva. Tako skoraj nihče več ne posluša tega, kaj kdo govori, ampak so vsi pozorni le še na to, kdo je tisti, ki novice sporoča. Izjem pri tem ni, kajti že dan po tako imenovanih 'uspešnih pogovorih' z Antejem Markovićem in Veljkom Kadijevićem in slovensko trojko so, na primer, tudi mnogi v Demosu dejali, da je Lojze Peterle veliko preveč 'evforično in optimistično' ocenil pogovore v Beogradu in da ga bodo že naslednji dnevi demantirali. Zato ni čudno, da je poskušal povsem drugače, vendar pa iz povsem drugih izhodišč, ravnati Kučan po prihodu iz Sarajeva, ko se je zatekel v drugo skrajnost in o pogovo­rih povedal tako malo, da sploh ni jasno, kaj se je tam v resnici dogajalo in ali je s preostalimi predsedniki razčistil dilemo, zaradi katere naj bi se bil tja namenil – namreč ali so ali niso za slovensko osamosvojitev.«



Slivnik je v zadnjih stavkih opozarjal na še dva dogodka, ki sta se dogajala tiste dni. Petega junija so se namreč Lojze Peterle, Milan Kučan in Janez Drnovšek srečali s predsednikom zvezne vlade Antejem Markovićem, na katerem so se ukvarjali najbolj z vprašanjem slovenskih nabornikov, ki jih Slovenija v skladu z novo osamosvojitveno zakonodajo ni več pošiljala v JLA, pozneje pa so se dotaknili še vprašanja slovenske osamosvojitve in Peterle je po prihodu iz Beograda na Brniku optimistično povedal, da »zdaj tudi v Beogradu razumejo slovensko plebiscitarno odločitev«. V Sarajevu je bil še zadnji sestanek predsednikov jugoslovanskih republik, na katerem pa se zaradi že prevelikih razlik med pogledi na prihodnost nekdaj skupne države, niso nič dogovorili.