Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Sto mater dvomi, da so njihovi otroci mrtvi

Simona Šeremet Kalanj iz slovenskega Društva izgubljeni otroci ne trdi, da so vsi otroci živi, zagotovo pa niso vsi mrtvi.
Simona Šeremet Kalanj, ki zastopa več kot sto mam, ki sumijo, da so bili njihovi otroci žrtve trgovine z dojenčki v nekdanji Jugoslaviji, je bila gostja Delovega podkasta Na robu. FOTO: Luka Maček
Simona Šeremet Kalanj, ki zastopa več kot sto mam, ki sumijo, da so bili njihovi otroci žrtve trgovine z dojenčki v nekdanji Jugoslaviji, je bila gostja Delovega podkasta Na robu. FOTO: Luka Maček
17. 5. 2024 | 18:00
27. 5. 2024 | 21:30
9:50

V Jugoslaviji naj bi bilo po besedah srbskih društev za iskanje izgubljenih otrok v 70. in do konca 80. letih prejšnjega stoletja ukradenih, odvzetih in preprodanih 20.000 otrok. Aktivistka Simona Šeremet Kalanj iz slovenskega Društva izgubljeni otroci je v stiku z več kot stotimi slovenskimi materami, ki sumijo, da njihovi otroci niso umrli po rojstvu, ampak so bili prodani posvojiteljem.

Kot je povedala v Delovem podkastu Na robu, so se slovenske matere začele oglašati pred tremi leti. Takrat se je oglasilo prvih šest mater. »Na facebooku sem zasledila stran Usvojena djeca Jugoslavije, kjer je gospa Dragana Naumoski trdila, da je leta 1990 v mariborski porodnišnici rodila sina, o katerem so ji kasneje rekli, da je umrl. Da nikakor ne more pridobiti dokumentacije o svojem sinu. Meni je bilo to nepojmljivo. Živimo v Sloveniji, mi ne živimo v neki nerazviti državi. Zakaj Dragana od mariborske porodnišnice ne bi pridobila dokumentacije? Ponudila sem ji, da z njenim pooblastilom poskusim pridobiti dokumente. Eno leto in pol je trajalo, da sem pridobila njeno odpustnico, na kateri piše, 'otrok je zdrav, dejte mu kapljice AD, trikrat na teden, po enem mesecu ga pripeljite na kontrolo'. Dragana nima svojega sina, njej je bilo rečeno, da je otrok umrl.«

Društvo je kasneje odkrilo, kdo je bil posvojitelj in kje sin danes je. A tako kot mnogi v tej zgodbi ne želi opraviti preiskave DNK. »Težko je kopati po svoji preteklosti. Marsikdo čaka, da bodo posvojitelji umrli. Pripravljenost na resnico je odvisna od tega, kako je otrok živel, v kakšno družino je bil posvojen. Trideset tisoč mark, kolikor je bila cena za novorojenčka, če je bil lep in zdrav, ni imela vsaka družina. Običajno so bile to zelo premožne družine. Razumljivo je, da se ne želijo odpovedati vsemu dobremu, marsikdaj je vprašanje tudi dediščina. Ko se zgodi smrt posvojitelja, takrat so potem večkrat pripravljeni sodelovati.«

Zgodba je vzniknila v Srbiji, kjer je Udruženje za istinu in pravdu o bebama (Društvo za resnico in pravico o dojenčkih), ki ga vodi Radiša Pavlovič, razkrilo že kar nekaj primerov. Evropsko sodišče za človekove pravice je Srbiji naložilo sprejetje zakona, ki bo omogočil nadaljnje preiskave. V Sloveniji je bila ustanovljena parlamentarna preiskava, s primeri pa se ukvarja tudi specializirano državno tožilstvo.

Simona Šeremet Kalanj v podkastu pojasnjuje, kako potekajo preiskave, koliko primerov obravnava specializirano državno tožilstvo in kaj so do zdaj ugotovili. 

Simona Š. Kalanj je bila gostja Delovega podkasta Na robu. FOTO: Luka Maček
Simona Š. Kalanj je bila gostja Delovega podkasta Na robu. FOTO: Luka Maček

Pravi še, da se tako v Mariboru, Kranju in Kopru na pridobljenih dokumentih o domnevno mrtvih otrocih ves čas pojavljajo enaka imena zdravnikov in medicinskih sester. Nekaj od teh je menda še živih. Sogovornica si prizadeva, da bi kriminalisti čim prej stopili do njih in jih zaslišali. »Sama sem se namenila obiskat zdravnico v Mariboru, pediatrinjo, ki je še živeča. Kriminalist iz Maribora mi je zagotovil, da jo bo obiskal. Ne vem, ali jo je. Nikoli nisem od njega dobila povratnih informacij. To bi pa mi pravzaprav radi dosegli. Sodelovanje s policijo. Ne trdim, da so vsi ti otroci živi, vem pa, da niso vsi mrtvi. Prav je, da se resnica odkrije.«

Prek društva so do zdaj deklici iz Velenja, pripeljani iz Bosne in Hercegovine kot novorojenko, našli in jo seznanili z biološko družino. Deklica je ves čas vedela, da je posvojena, ni pa vedela, da je bila kupljena.

Vsem primerom je skupno to, da matere trupla otroka niso smele niti videti niti ga pokopati. Odgovarja tudi na vprašanje, ali je bilo to za tisti čas nenavadno. Pa tudi, zakaj je bila sploh potreba po kupovanju otrok, če so na območju Jugoslavije obstajale sirotišnice. »Na otroka se je čakalo leta in leta, če se je sploh dočakalo. Posvojitelji tudi niso hoteli vsakega otroka. Otroci so bili izbrani. Svetle polti, modrih oči, črnih las. Zaželeno je bilo, da so starši intelektualci. V sirotišnicah so bili drugačni otroci. Želeli so, da je otrok, če je šlo za deklico, nekako podoben prihodnji posvojiteljici. Marko Markić Ivić je mislil, da bo zakonito posvojil otroka, in je slikovito prikazal, kako je potekal postopek. Ko je prišel v porodnišnico, mu je zdravnik rekel, 'daj roko na posteljo žene, ki je najbolj podobna tvoji. Uredili vam bomo papirje, potni list in otroka boste lahko odpeljali v Nemčijo'. Marko Ivič živi v Nemčiji in ga danes ščiti nemška policija kot zaščiteno pričo.«

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine