Toni Balažič: Sistem nadzora deluje, če vsi upoštevajo pravila

Murska Sobota – Glede govedine iz sporne poljske klavnice se je po skoraj dveh tednih panike izkazalo, da zanjo vsaj v Sloveniji ni bilo vzroka. Niti kilogram mesa iz te klavnice ni prišlo v slovenske predelovalne obrate, restavracije ali na trgovske police, zato posledic razen medijskega preplaha vsaj na videz ni.

A po besedah glavnega izvršnega direktorja Panvite Tonija Balažiča je njihovo podjetje po nedolžnem v tej aferi utrpelo veliko škodo. Na to sta skupaj s predsednikom uprave Panvite Petrom Polaničem v izjavi za javnost opozorila že na začetku tega tedna in napovedala iskanje odgovornih.
 

Kaj natančno se je zgodilo

»Izkazalo se je, da prave afere s poljsko govedino v Sloveniji ni. Je pa nastala komunikacijska afera, predvsem zato, ker so že zelo hitro v javnost prišli podatki in domneve o zadržanih količinah zamrznjenega govejega mesa v samo enem podjetju, to je v Panviti MIR, čeprav so inšpekcije vzorce odvzele v devetih mesnopredelovalnih podjetjih. S tem smo utrpeli veliko gospodarsko in moralno škodo, ki je še nismo dokončno ocenili. Na koncu se je pokazalo, kar smo trdili od začetka, da je bilo naše meso popolnoma neoporečno in da je imelo zagotovljeno sledljivost do ušesnih številk posameznih živali, imeli smo tudi potrdilo našega dobavitelja, da meso ni iz sporne klavnice, a škoda je že bila narejena. Tega našega mesa, ki potrjeno ni bilo iz te klavnice in potrjeno ni z njim nič narobe, zdaj zaradi medijskega pritiska ne bomo uporabili v naši predelavi, ampak ga bomo v dogovoru z njimi vrnili dobavitelju.«


 

Ali sumite, kdo bi lahko bil za tem, da so vas javno izpostavili? V izjavi ste zapisali, da je morda šlo za organizirano preusmerjanje pozornosti od res velikih slovenskih uvoznikov mesa.

»Ni smiselno, da glede tega dodatno špekuliramo. Bodo pa morali državni organi temeljito preiskati, kako je ta informacija v zelo natančni obliki prišla v medije na nepreverjen način ter s tem vzbudila neupravičene in nepotrebne sume pri potrošnikih.«
 

Ste ob aferi podvomili o sistemu nadzora in sledljivosti hrane v EU?

»Ne. Če gledam kot potrošnik, lahko rečem, da ima Evropa dober sistem nadzora in ta deluje, če vsi upoštevajo pravila. Kot Evropejec temu sistemu torej zaupam. Toda tako kot v vsaki drugi industriji se tudi pri proizvodnji hrane lahko srečamo s kriminalci. A tega ni veliko in veliko se jih odkrije. Tako v tujini kot pri nas inšpekcije delujejo – saj je, na primer, naša inšpekcija prejšnji teden sama odkrila črne zakole športnih konj na Gorenjskem.«
 

Toda kako boste kot direktor živilskopredelovalne skupine sebi in potrošnikom zagotovili, da ne boste naleteli na takšne kriminalce? Imate »črno listo« dobaviteljev ali držav, ki niso vredne zaupanja?

»Še enkrat moram poudariti, da gre vedno le za posamezne primere, ki se lahko zgodijo v vsaki državi. Predstavljajte si, da bi ob prej omenjenem črnem zakolu športnih konj v Sloveniji, če bi te konjske klobase izvozili v Nemčijo, Nemci razglasili Slovenijo za kriminalno državo! Tako ne moremo posploševati. Poljska velja za eno največjih proizvajalk govedi v Evropi in v restavracijah velja njihova govedina za zelo kakovostno. Pomembno je, katere dobavitelje izbiraš. Mi v Panviti izbiramo takšne, ki imajo vse certifikate, ki imajo vse standarde, ki nam zagotavljajo popolno sledljivost in ki jih občasno še dodatno preverjamo. In da jih, če s kakšnimi dobavitelji nismo zadovoljni, preprosto izločimo. To niso nujno kriminalci, o katerih sva govorila prej, ampak so lahko dobavitelji, ki so manj solidni.«


 

Se vam zdi, da so afere, kot je ta s poljsko govedino, res samo redki primeri kriminala, ali pa je to tudi posledica širše težnje k dobičku?

»Mislim, da vzrok ni toliko težnja k dobičku kot težnja k čim nižjim prodajnim cenam. Živilska industrija namreč ni zelo dobičkonosna in znotraj te je mesnopredelovalna industrija med slabše dobičkonosnimi. Slovenija je majhna država z majhnim trgom, na katerega s svojimi presežki hrane pritiskajo velike države in tako pritiskajo tudi na cene. Torej ne gre za lakomnost po dobičku, ampak predvsem za to, da si s svojimi cenami sploh konkurenčen.«
 

Pri tem pa verjetno tudi trgovci hočejo svoj delež, ki ni majhen?

»Konkurenca med trgovci v Sloveniji se je v poldrugem desetletju nenormalno povečala in zaradi tega se marže v trgovini znižujejo. Boj za kupca je na takšnem majhnem trgu neizprosen. Toda sam sem v dvajsetih letih kariere ugotovil, da so v živilskih podjetjih tehnologi najprej pozorni na kakovost in šele nato na ceno. Kompromisov pri kakovosti ne sklepajo, zato sem sčasoma postal še večji zagovornik slovenske živilske industrije kljub težkim časom.«
 

Ali po vaših izkušnjah drži trditev, izrečena te dni, da se v Sloveniji ne more zgoditi to, kar se je zgodilo na Poljskem?

»Nisem vedel, da je sistem veterinarskega nadzora na Poljskem v zasebnih rokah, kot je bilo povedano na odboru za kmetijstvo državnega zbora. Pri nas je v lasti države in pri nas je državna veterina v predelovalnih obratih nenehno navzoča, v vseh fazah procesa. Poleg tega smo imeli, na primer, lani sedemnajst inšpekcijskih pregledov, zato verjamem, da se v Sloveniji kaj takega res težje zgodi. Tudi zato, ker je Slovenija majhna in tu vsakdo pozna vsakogar, prostora za blefiranje ni.«