UKC Ljubljana potopljen brez državnih evrov

Predlaganih 600 ukrepov Zdravnik Erik Brecelj meni, da je sanacija bolnišnic »nateg«.
Fotografija: Če bi bil sanacijski program na ministrstvu za zdravje dvakrat zavrnjen, bo moral Aleš Šabeder zapustiti mesto generalnega direktorja.
Odpri galerijo
Če bi bil sanacijski program na ministrstvu za zdravje dvakrat zavrnjen, bo moral Aleš Šabeder zapustiti mesto generalnega direktorja.

Ljubljana – Ljubljanski klinični center (UKC) je lansko poslovno leto končal s pozitivnim izidom v višini dobrih 46 milijonov evrov, k dobremu rezultatu pa je bistveno pripomoglo 80 milijonov evrov, ki jih je prejel v okviru interventnega zakona za sanacijo. Brez njih bi imel dobrih 33 milijonov evrov minusa.

Ta izguba pa bi bila za kar osem milijonov evrov višja od tiste iz leta 2016. Je posledica tega, da so se lani, v primerjavi z letom prej stroški materiala povečali za dobrih šest milijonov evrov, za štiri millijone so se zvišali stroški storitev, stroški dela pa za 15 milijonov. Na to je vplivala sprememba v plačni politiki, ki je omogočila, da so se v UKC več kot 600 zdravnikom plače dvignile za dva in več plačnih razredov, nekaterim celo za deset. Poleg tega je bilo lani zaposlenih 137 več ljudi kot leto prej.
 

Ukrepi za spremembe


Brez interventnega zakona, ki je kliničnemu centru prinesel 80 milijonov, bi bil torej ta globoko pod vodo. Da bi bilo vnaprej drugače, so ustrezne službe zavoda z generalnim direktorjem Alešem Šabedrom pripravile sanacijski program. Ta je zasnovan precej optimistično. V programu dela in finančnem načrtu za leto 2018, v katerem je sanacijski program že upoštevan, je načrtovano, da bo imel UKC Ljubljana realizacijo prihodkov v višini 509,1 milijona evrov, to je za 5,4 odstotka več kot lani. Odhodki bodo za 1,3 odstotka oziroma za 6,9 milijonov evrov višji, na koncu leta pa bo negativni poslovni izid več kot polovico manjši, kot bi bil lani brez interventne pomoči, in sicer bo znašal 15 milijonov evrov. In kako bodo to dosegli? Povečali bodo izkoriščenost operacijskih sob, ki zdaj v dopoldanskem času znaša 83 odstotkov, v popoldanskem pa precej manj. Zdravstvenemu materialu bodo zniževali cene, zmanjšali zaloge, energetsko sanirali pet objektov, opravili nadzor nad stroški zdravstvenega materiala, investicije bodo načrtovali skladno z razpoložljivimi sredstvi in brez zadolževanja. Skupaj so pripravili več kot 600 ukrepov. Analizirali bodo tudi nastanek stroškov, kar bi moralo biti v sanaciji bolnic po mnenju zdravnika onkologa Erika Breclja ključno.
 

Izguba v enajstih bolnicah, milijon na ZZZS


Pred mesecem je Brecelj ministrici za finance pisal, da je treba proučiti vzroke za izgubo. Na to je opozoril tudi Mirka Stoparja, predsednika sanacijskega odbora. Odgovora ni prejel. Tudi na seji sveta onkološkega inštituta, ki je z intervencijskim zakonom prejelo tri milijone evrov je predlagal, naj se podrobneje analizira vzroke za izgubo, a je bil njegov predlog soglasno zavrnjen. Zaradi navedenega je sklenil, da je sanacija »navaden nateg, z njo so samo zapolnili finančne luknje do volitev«. Zaradi tega mu je žal, saj smo po njegovem mnenju dobili s sprejetjem interventnega zakona priložnost, da se v bolnišnicah začnemo resno ukvarjati z ekonomijo: »Namesto tega bomo očitno le še naprej podpirali kriminal in korupcijo v zdravstvu.«

Glavnina od 136 milijonov evrov, kolikor so jih bolnišnice prejele za sanacijo, je bila porabljena za poplačilo starih dolgov. UKC Ljubljana je v nekaj dneh porabil večino od 80 milijonov evrov, ki jih je dobil v okviru interventnega zakona. Medicinski fakulteti je prenakazal 17 milijonov evrov, s čimer je plačal sodnomedicinske, mikrobiološke, virusne in patoanatomske preiskave ter druge zdravstvene storitve (na primer zdravljenje v hiperbarični komori) in knjižnične storitve. Računov o opravljenih in neplačanih storitvah nismo dobili, jih je pa bilo iz leta v leto več: od leta 2013 do leta 2016 se je dolg povečeval za tri do dobre štiri milijone na leto! Leta 2016 je znašal že dvajset milijonov, s pomočjo interventnih sredstev se je zdaj znižal na dobre tri milijone evrov in pol.

Sanacijski program UKC, ki bo moral zajeziti tudi povečevanje tega dolga, mora zdaj potrditi ministrstvo. V UKC so sprejeli tudi strategijo poslovanja 2018–2023, ki še čaka na potrditev sveta zavoda.
Skoraj osemdeset odstotkov prihodkov (455 milijonov evrov) so v UKC Ljubljana lani predstavljala sredstva, ki jih je prejela zdravstvena zavarovalnica. Tam so lani ustvarili skoraj milijon evrov plusa, v 11 bolnicah skupaj pa so imeli za malo manj kot 9,9 milijona evrov minusa. Brez pomoči države bi bila ta številka še precej višja.
 

Izgubljena priložnost za zdravstvo


Zdravniki so si edini: mandat Cerarjeve vlade je »izgubljena priložnost za ureditev razmer v slovenskem zdravstvu«, kot je predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, psihiatrinja Zdenka Čebašek Travnik diagnosticirala stanje na Forumu zdravniških organizacij. »Politika nas je odrivala od odločitev. Pozabljajo, da je sistem zaradi pacientov,« je dejala. Kirurg Radko Komadina, predsednik zdravniškega društva je spomnil, da je vlada kršila zakon, ki predvideva, da zdravniki sodelujejo pri pripravi zakonov. Napačne rešitve so tako sprožile niz ustavnih pritožb.

Najbolj poveden izkaz sistema so čakalne vrste; januarja letos je nad dopustno čakalno dobo (nezakonito in zdravju škodljivo dolgo) čakalo 58.887 bolnih, to je dvainpolkrat več kot pred štirimi leti, ko je prevzela vajeti v roke ministrica Milojka Kolar Celarc in je bilo v čakalnih vrstah nedopustno dolgo 23.705 bolnih. »Čakalne vrste spodbujajo nasilje nad zdravstvenimi delavci, in to se povečuje,« je povedala Čebašek Travnikova.
 

Predlogi zdravnikov


»Nič, kar je vlada v zadnjem mandatu sprejela, ni dobro za paciente. In tako je že 25 let,« je strnil dogajanje Igor Dovnik, pediater, predsednik strokovnega združenja zasebnih zdravnikov. Zdravniki so najbolj obupani zaradi e-zdravja, ki jim jemlje že tako pičlo odmerjen čas za pacienta (sedem minut) in je vzrok za dehumanizacijo zdravniškega poklica, administrativnih ovir, omejevanja dela zdravnikov – oboje podaljšuje čakalne vrste –, spodbujanja nezaupanja v zdravnike. Predlagajo predvsem odpravo koncesij in monopolov ter to, da naj denar sledi bolniku, posodobitev zavarovanj in upravljanja javnih zavodov, izvzetje zdravstva iz sistema javnih uslužbencev, uvedbo odškodninskega sklada za paciente, izračun cen za zdravstvene storitve.

Forum je bil zasnovan kot javni dogodek, na katerega so bile povabljene politične stranke. Sodeč po njihovi udeležbi – prišli so štirje predstavniki –, politikov večinoma ne zanima, kaj imajo povedati zdravniki. Iz največje vladne SMC, iz katere je tudi ministrica, ni bilo nikogar. Alenka Bratušek, predsednica vlade pred Cerarjevo vlado, je povedala, da morda res ni dovolj naredila za zdravstvo, a da je že leta 2014 govorila, da je prva naloga naslednje vlade zdravstvena reforma. Iz vladne SD je prišla poslanka Bojana Muršec: »Res, štiri leta so izgubljena. Žal mi je, da je tako. Prioriteta naslednje vlade mora biti zdravstvo,« je opozorila. Pohvalila je delo zdravnikov, navdušil jo je predvsem Igor Dobnik z mislijo, »da mora denar slediti bolniku«. »V zdravstvu ni pomembna leva ali desna opcija,« je dejala. V parlamentu bi moralo biti več zdravnikov, so menili nekateri navzoči. Zdravnik Marko Demšar pa, da le tista stranka, ki ima pozitiven odnos do zasebnikov, zares želi spremembe.

Komentarji: