Umrla je Sonja Vrščaj, ena zadnjih še živečih slovenskih taboriščnic
V 96. letu je umrla Sonja Vrščaj, udeleženka narodnoosvobodilnega boja od leta 1943 in ena od slovenskih taboriščnic v koncentracijskem taborišču Auschwitz. V letih po vojni je bila, kot so ob njeni smrti zapisali pri Zvezi združenj za vrednote NOB, dejavna družbenopolitična delavka.
Sonja Vrščaj se je rodila 9. decembra kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu, ki so tedaj spadale pod Italijo, kot ena od treh otrok. V zavedni družini so vsi sodelovali v NOB. Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora osvobodilne fronte, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo 18-letno poslali v taborišče Auschwitz v tedanji okupirani Poljski in jo vpisali pod številko 82396.
V Auschwitzu je do oktobra leta1944 živela nekaj sto metrov od krematorija, preživela pa – kljub krutemu vsakdanu, v katerem so na taboriščnice prežali lakota, bolezni in grozljivo nasilje stražarjev – zaradi solidarnosti Slovenk, ki so bile tam, in zaradi prepričanja, da se bo pekel enkrat končal. »Preživeli so le najmočnejši in največji optimisti,« je dejala pred leti kot predsednica odbora zapornic v koncentracijskih taboriščih. Vseskozi je poudarjala, da ni pomembno toliko govoriti o trpljenju, ki so ga preživeli med vojno, pač pa o vzrokih, ki so pripeljali do njega.
Sonja Vrščaj je bila po vojni organizatorka prvega srečanja primorskih taboriščnic, dolgoletna predsednica taboriščnega odbora Auschwitz, pobudnica postavitve slovenske spominske plošče v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau in avtorica brošure o primorskih taboriščnicah in taboriščnikih. Vseskozi je s svojo zgodbo opominjala družbo, kako pomembno je ozaveščanje o grozotah, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno.
Prizadevala si je za delo z mladimi
V taborišče Auschwitz se je večkrat vrnila, nekajkrat tudi s slovensko mladino, ki je vedno z zanimanjem prisluhnila njeni zgodbi, čeprav je sama večkrat poudarila, da se »tistega trpljenja ne da opisati z besedami«. Na srednješolce je izjemno rada prenašala zavedanje o pomenu medsebojnega spoštovanja, strpnosti, svobode, ljubezni do domovine in se zavedala, kako pomembno je opozarjati, da se kaj takega, kot je preživela sama, ne sme nikoli več ponoviti.
Zgodovinarka dr. Kaja Širok je o srečanju s Sonjo Vrščaj povedala, da je bil zanjo osebno to poseben privilegij, za mnoge dijake pa neponovljiva izkušnja. »V želji, da grozote koncentracijskih taborišč ne bi tonile v pozabo in bile podlaga novih revizionizmov, je preživela taboriščnica Auschwitza redno obiskovala šole in skupaj z mladimi obiskovala koncentracijsko taborišče. Zdelo se ji je pomembno, da se njena in druge zgodbe slišijo ter da nove generacije spoznajo izkušnjo njene generacije iz prve roke. Pri tem ni šlo brez čustev, saj je bila ob odhodu v zloglasni Auschwitz komaj polnoletna in v kratkem času doživela nepredstavljivo. Njena pripoved je bila vedno zgodba solidarnosti in tovarištva, nesebične pomoči žensk, ki niso imele nič in so bile vsak dan podvržene mučenju in nehumanim razmeram.«
Kot je še zapisala zgodovinarka, je Sonja Vrščaj v lastno zgodbo »vedno prepletala usode sotrpink in poudarjala ljubezen do svoje zemlje, jezika in svobode, za katero se je borila v času vojne. Nikoli ni pozabila omeniti tudi današnje usode beguncev po Evropi in se z njimi poistovetiti. Poudariti gre njeno zavzemanje, da se izkušnje slovenskih taboriščnic in taboriščnikov ohranjajo v nacionalnem kolektivnem spominu, da so del šolskega kurikuluma in da ne izginejo v pozabo. Sonja je bila topel in prijazen človek, ki je vedno našel lepo besedo in sogovornika s pripovedjo pomiril.«
V Sloveniji je živih le še nekaj nekdanjih taboriščnic. Januarja lani, ko je svet obeležil 75. obletnico osvoboditve Auschwitza, so na Poljsko skupaj s predsednikom republike Borutom Pahorjem na slovesnost odpotovale tudi slovenske taboriščnice, med njimi Vrščajeva. Tedaj je na vprašanje, kako odgovarja mladim o tem, kako so taboriščniki preživeli, dejala: »Ker smo imeli tako radi našo domovino, naš narod, jezik. Naše trpljenje je bil del naše borbe za svobodo. Mladim pravim - imejte radi domovino, tako kot smo jo imeli mi radi. Nikoli nismo rekli, če pridemo domov, ampak, ko pridemo domov.
Glede na to, da je živih le še nekaj prič dogajanja v koncentracijskih taboriščih, so na mestu pozivi k čimprejšnji postavitvi razstave v tako imenovanem Jugoslovanskem paviljonu v Auschwitzu, za kar se je zavzemala tudi Sonja Vrščaj in po besedah Kaje Širok nudila pomoč pri vsebini predstavljenih usod njenih sotrpink, ki grozot niso preživele. »Bila je in ostala bo človek z veliko začetnico, pričevalka par excellance o temah, ki nam ostajajo v zgodbah in slikah, vedno manj pa v osebnih pričevanjih preživelih, ki počasi zapuščajo ta svet. Na nas je, da njen spomin ohranjamo naprej.«
V taborišču Auschwitz-Birkenau so nacisti pobili okrog 1,1 milijon ljudi. Iz Slovenije je bilo v taborišče deportiranih tudi približno 2300 ljudi, umrlo jih je več kot 1300.
