V Mariboru je živih več kot sto naložbenih projektov

Poldrugo leto po tem, ko je bil za župana drugega največjega slovenskega mesta izvoljen podjetnik Aleksander Saša Arsenovič, čaka obnovljeni Glavni trg na uradno odprtje.

Odložili so ga zaradi koronavirusa, a trg je že zaživel, po več desetletjih ponovno kot cona za pešce. Župan ima za mesto ob Dravi velike urbanistične in razvojne načrte. Zdaj je živih več kot sto projektov za dobrih 100 milijonov evrov, pove. Največjo težavo – množični beg možganov – namerava z njimi preobrniti.



Največji prednosti Maribora sta v primerjavi z drugimi velikimi mesti več prostora in več časa, začne pripoved o svojih načrtih župan in v isti sapi pove, da je v svoje rojstno mesto zaljubljen. »Če ne bi bil, ne bi vlagal vanj. Globoko verjamem v mesto, v naše ljudi in naš potencial za razvoj,« pravi 54-letnik, ki je lastnik nekaj večjih objektov v mestnem središču.

Denar zanje si je prislužil kot teniški trener in lastnik teniške šole v Nemčiji, ob Bodenskem jezeru, zatem je bil lastnik znanega lokala Takos na Lentu in trgovske verige S'Oliver po državah nekdanje Jugoslavije.

V medijih se pojavljajo očitki, češ da ureja mesto zaradi lastnih koristi, a vsi, s katerimi smo se v Mariboru pogovarjali, govorijo o njem z naklonjenostjo in z velikim upanjem, da bo kot župan prebudil mesto, ki je od razpada Jugoslavije, predvsem zaradi ustavitve proizvodnje v velikih industrijskih obratih, v mrtvilu, ljudje pa odhajajo delat drugam.
 

Vsak dan 30 tisoč Štajercev na delo drugam

»Beg možganov je naša največja bolečina,« pravi Arsenovič in pove, da odhaja iz regije vsak dan delat drugam približno 30 tisoč ljudi: 10 tisoč v Ljubljano in 20 tisoč v Avstrijo.

»Pogledati je treba širšo sliko. Dve desetletji vlagamo v naše mlade – v vrtce, izobraževanje, v njihov šport, kulturo – potem gredo delat v tujo državo, ta dobi njihovo znanje in sposobnosti, ne da bi karkoli vložila, zato se gospodarsko krepi in tako lahko kupuje tudi vinograde, zemljo, hiše v Sloveniji.



Naši ljudje po drugi strani porabijo ogromno časa in energije za prevoz na delo, nimajo časa biti z otroki, njihova kakovost življenja je slabša. To ni prav. Trend je treba preobrniti. V Mariboru je treba ustvariti razmere, da bodo naši ljudje ostajali tu,« meni Arsenovič, ki opozarja, da bi se Slovenija kot država morala s to problematiko spoprijeti, se decentralizirati in drugače razporejati sredstva.

Ne gre samo za Maribor, podobne težave imajo tudi Nova Gorica, Lendava in druga mesta.
 

Zakaj ni razvoja mest

»Država se mora zavedati, da je od močnih mest odvisen razvoj regij in države. Dolgoletni razrez proračunskih sredstev pa je tak, da je od 212 občin kar 48 podfinanciranih,« spomni sogovornik.

»Maribor je s svojo velikostjo drugo najbolj podfinancirano mesto. Od države dobimo na leto 20 milijonov evrov povprečnine manj, kot imamo z zakoni določenih obveznosti.«

V zadnjih nekaj letih sta prejšnja in sedanja vlada povprečnino nekoliko »popravili«, a še vedno denar ni pravilno porazdeljen. Zaradi podfinanciranosti se mesta težko razvijajo.

Maribor bi rad naredil prijazen za življenje domačinov, da ne bodo odhajali drugam, in za naložbe, tudi gospodarske.
 

Za 100 milijonov evrov naložb

Njegova vizija je urbanistična prenova mesta, ki temelji predvsem na treh točkah. To so velika cona za pešce po vzoru evropskih mest, ki jo namerava urediti v celotnem srednjeveškem mestnem jedru na površini 500 krat 500 metrov, povezava življenja na desnem in levem bregu Drave, ki zdaj mesto deli, po novem bi ga povezovala, in preusmeritev prometnih tokov, ki potekajo zdaj po osi vzhod–zahod, v prihodnje pa bi s severa na jug.

»S tem bi odprli pot v zaledje k lokalnim pridelovalcem hrane. Tranzita ne bomo več spuščali skozi svojo dnevno sobo,« napoveduje župan.

Kot vzporedne učinke uresničevanja vizije pričakuje gospodarski in turistični razvoj.



Največji projekti so poleg že dokončane prenove Glavnega trga prenova knjižnice kot kulturno-izobraževalnega centra – to je projekt, ki potrebuje sofinanciranje države in evropska sredstva – prenova stadiona, trgov in ulic, gradnja prestižnih stanovanj za mlade v središču mesta, ureditev kolesarskih stez, nova zdravstvena postaja na Teznem, brv za kolesarje in pešce čez Dravo pri medicinski fakulteti.

»Projektov je več kot sto. Poleg velikih so enako pomembni majhni, ki krojijo vsakdanjik, kot so možnosti za gibanje invalidov, brezplačen najem koles, parkirišča,« pravi sogovornik in našteje: 39 projektov je bilo končanih lani, 21 je že končanih letos, 90 jih izvajajo, 30 jih je v fazi gradnje, 13 v fazi javnega naročila, 45 jih bodo predvidoma začeli prihodnje leto.

»Ne jamramo več, opiramo se na lastne sile in evropski denar,« pravi župan.
 

Težko dostopen evropski denar

Toda tudi tu je treba najti nove rešitve, meni sogovornik. Kohezijska sredstva so doslej prihajala v razmerju 85 : 15, torej je za izbrane projekte 85 odstotkov prispeval evropski sklad, 15 odstotkov lokalna skupnost.

»Če upoštevamo še 22-odstotni davek občine, je dejanski delež občine od 40 do 50 odstotkov. Po novem bo razrez kohezijskih sredstev 70 : 30, če dodamo še davek, bo občina prispevala za projekt do 60 odstotkov svojega denarja. Vsaka občina se po zakonu lahko zadolži samo do določenega zneska. Zadolževalni potencial Maribora je že skoraj izčrpan. To pomeni, da bomo morda za neki projekt v Evropi uspešni, a ne bomo zmogli sofinancerskega deleža. Slovenija bo tako izgubila kot celota,« pojasnjuje župan, ki meni, da so na tem polju nujne spremembe.