Višja obrestna mera ne more zagotoviti več energentov ali hrane
Že kar nekaj časa lahko spremljamo ukrepanje centralnih bank, ki so se odločile umiriti inflacijo z zviševanjem obrestnih mer. V javnosti in vodilnih medijih je predstavljena predvsem nujnost takšne politike, le redko pa tudi drugačni pogledi prav tako uglednih mednarodnih ekonomistov. Ker je inflacija zadnjega leta večinoma ponudbene narave, višja obrestna mera ne more zagotoviti več energentov ali hrane, zato tudi ne pripomore k omejevanju zviševanja cen. Razen seveda v smislu, da takšna politika dodatno pripomore k ohlajanju ekonomije, recesiji, kar bo znižalo raven cen.
Posledice takšnega načina zniževanja cen bodo za prebivalstvo zelo boleče, kazale se bodo v nižjih zaslužkih in izgubi delovnih mest. A zanimivo, da se s tem vidikom centralni bankirji ne ukvarjajo, svoje poslanstvo vidijo samo v stabilnosti cen (če bi parafrazirali v angleščini: »whatever it takes«). Kot lahko beremo v intervjujih, je zagovornik politike zviševanja obrestnih mer tudi guverner naše centralne banke, ki poudarja, da je ECB z dvigovanjem obrestnih mer celo zamudila.
Neposredna državna pomoč (subvencije) je lani izboljšala poslovne rezultate podjetij za več kot pol milijarde evrov, še več pa posredno, s povečano potrošnjo prebivalstva in države.
Pogosto zasledimo tudi mnenja nekaterih naših ekonomistov, ki svarijo pred nevarnostjo, da bi se zvišanje cen prelilo v višje plače. Trdijo, da bi dvig plač ob hkratni rasti cen v naslednjem obdobju povzročil rast proizvodnih stroškov in posledično nadaljevanje inflacijskih pritiskov. Takšno razmišljanje ima seveda svojo logiko, a če se v času rasti cen in večjih podjetniških prihodkov plače ne bi spremenile (da bi umirili prihodnjo inflacijo!), bi se povečal samo ostanek dohodka, torej dobiček. Ko spremljamo razprave v podjetniškem sektorju, praviloma vsakdo izpostavlja samo rast cen na vhodu. A višje vhodne cene pomenijo za drugo stran (dobavitelje) višje prihodke in zaslužke ter, kot lahko vidimo na trgu, zna velik del podjetnikov te razmere tudi izkoristiti. To seveda ni nič narobe, gospodarske družbe morajo prvenstveno skrbeti za svojo uspešnost, ker le tako lahko preživijo in se razvijajo. Razumljivo pa v svojih nastopih poudarjajo predvsem težave, s katerimi se srečujejo, prednosti in ugodnosti pa seveda ostanejo v ozadju.
Kljub krizi v zadnjih dveh letih, rasti minimalnih plač ter velikim skrbem zaradi rasti cen energentov, so po poročanju tudi letošnji polletni rezultati slovenskega gospodarstva spodbudni in glede na sedanja gibanja bo podjetniški sektor precej ugodno končal celotno letošnje leto. Seveda obstajajo velika tveganja, napovedano je ohlajanje gospodarstva, celo recesija, visokih cen energentov menda niti še nismo v celoti občutili (beremo pa tudi že o obratnih trendih), a lani in tudi letos bo slovensko gospodarstvo poslovalo dokaj uspešno. S tem mislimo na gospodarstvo kot celoto, v katerem so tako podjetja z velikimi težavami zaradi razmer v okolju kot tudi takšna, ki so razmere zelo dobro izkoristila. Za letos je to sicer samo ocena na podlagi tekočega spremljanja dogajanja, ki ga bomo lahko izkusili šele prihodnje leto. Za preteklo leto pa podatke imamo, in čeprav so ti po burnem dogajanju v zadnjem mesecu že kar zgodovina, vseeno pokažejo nekatera zanimiva gibanja. Ne smemo pozabiti, da smo tudi lansko leto poslušali o krizi, zahtevnem gospodarskem okolju, previsokih zahtevah po zvišanju plač ...
Primerjava rezultatov poslovanja
Pogledali bi torej nekaj podatkov o poslovanju gospodarskih družb ter celotne slovenske ekonomije v lanskem letu, in sicer v primerjavi z letom 2019, ko so bile razmere s sedanjega vidika še »normalne«. Leto 2019 je bilo nekako zadnje leto relativno visoke gospodarske rasti med okrevanjem po krizi leta 2008, zato je tudi najboljša podlaga za oceno sedanjih dosežkov. Za Slovenijo je bilo preteklo leto, to je leto po covidu-19, pomembno drugačno od let po krizi pred več kot desetimi leti. Glede na povprečje EU smo v obdobju 2008–2010 imeli za okoli štiri odstotne točke večji padec gospodarske aktivnosti, po višini padca pa smo se uvrščali med države z najtežjimi posledicami.
Če pa obravnavamo slovenske dosežke leta 2021 v primerjavi z letom 2019, ugotovimo, da smo lani dosegli za okoli štiri odstotne točke boljše indekse, kot znaša povprečje EU, uvrstili pa smo se tudi med države, ki so imele najvišjo stopnjo rasti v dveh letih. Ustvarjena dodana vrednost in BDP sta bila realno kar štiri odstotke boljša kot leta 2019 (nominalno osem odstotkov). Za primerjavo povejmo, da je bil realni BDP celotne sedemindvajseterice lani celo nekoliko nižji kot leta 2019.
Dobiček iz poslovanja trgovskih družb je bil lani 600 milijonov evrov višji kot leta 2019 – to pomeni, da jim ga je uspelo zvišati bolj celotni predelovalni dejavnosti (industriji).
Po teh kazalnikih bi lahko ocenili, da je bilo preteklo leto gospodarsko zelo uspešno, če ga ne bi kazil neki drug kazalnik. Bruto domači proizvod smo v primerjavi z letom 2019 resda povečali za 3,7 milijarde evrov, a država se je za pomoč in pokritje vseh izdatkov v teh dveh letih dodatno zadolžila za kar 7,1 milijarde. Tudi če iz zadolžitve izločimo zadolževanje za krepitev likvidnostne rezerve in pokrivanje obresti za pretekle zadolžitve, smo v zadnjih dveh letih ustvarili 4,7 milijarde evrov primarnega primanjkljaja. Potrošili smo torej celo milijardo več, kot nam je uspelo ustvariti nove dodane vrednost. Ti dve številki sicer nista neposredno primerljivi, a kljub temu na neki sintetični način pokažeta uspešnost gospodarskega delovanja države: ali nam je z najetimi sredstvi uspelo ustvariti več ali še vedno manj kot pred tem. Lani nam je torej uspelo povečati BDP za kar 3,7 milijarde v primerjavi z letom 2019 (7,6 odstotka nominalno), a smo se za te »uspehe« zadolžili celo za milijardo evrov več (1,9 odstotka BDP). Povečanje BDP je torej treba v celoti pripisati na račun izposojenega denarja, ki je posledično pomenil povečanje finančnega premoženja prebivalstva in podjetij zaradi večjih zaslužkov. Njihovi depoziti v slovenskih bankah so se v dveh letih zvišali za 3,5 milijarde evrov.
S tega vidika gospodarski rezultati niso več tako izjemni. Res pa je tudi, da je na pretekli dve leti močno vplival covid-19 in da je te rezultate treba obravnavati širše, v primerjavi z drugimi državami EU. Primerjalno smo bili glede na povprečje EU po tem kazalniku vseeno boljši, saj se je celotna EU zadolžila za skoraj pet odstotkov BDP več, kot je povečala BDP. Izstopajo zlasti sredozemske države (Španija, Italija, Francija), katerih zadolžitev se je povečala za več kot deset odstotnih točk več, kot so dosegli rasti; v Avstriji, na primer, za devet odstotkov BDP. V nekaterih državah – skandinavskih, baltskih – pa jim je uspelo doseči višjo rast od povečanja javnega dolga.
Beremo lahko samo pojasnila centralnih bankirjev, kako bodo naredili vse za znižanje inflacije. O tem, kakšna bo cena teh ukrepov, kako se z njimi poskušajo zaustaviti gospodarska rast, zaslužki in delovna mesta, pa nič.
To je torej makropogled na ekonomijo in primerjava z EU. Še zanimivejši je mogoče vpogled v rezultate gospodarskih družb. Te prispevajo kar 85 odstotkov k skupni dodani vrednosti gospodarskih dejavnosti po nacionalnih računih, zato so hrbtenica ustvarjanja BDP v državi. Če se je dodana vrednost v dveh letih povečala za omenjenih osem odstotkov nominalno, je bila lani ustvarjena dodana vrednost gospodarskih družb kar 15 odstotkov višja kot leta 2019. Po pojasnilih Sursa razlike izhajajo iz drugačne metodologije zajemanja podatkov, a izkazani rezultati podjetij so pač dejstvo. Podjetja so lani ustvarila 3,4 milijarde več dodane vrednosti kot v uspešnem predkriznem letu 2019, kar še dodatno potrjuje oceno o lanski uspešni gospodarski aktivnosti. Seveda z omenjenim zadržkom, da ti izhajajo predvsem iz državne pomoči. Neposredna državna pomoč (subvencije) je lani izboljšala poslovne rezultate podjetij za več kot pol milijarde evrov, še več pa posredno s povečano potrošnjo prebivalstva in države.
Zanimiva je tudi delitev ustvarjene vrednosti. Gospodarske družbe kot celota so od povečane dodane vrednosti (brez obračunane amortizacije) za delo, torej za plačilo zaposlenih, namenile le dobro polovico povečanja, druga polovica pa je ostala v družbah. Za toliko se je povečal kapital družb oziroma je ostal lastnikom za nadaljnji razvoj, vračila posojil ali tudi izplačilo dobička. Za plače so tako namenili enajst odstotkov več kot leta 2019, dobički pa so se povečali za približno četrtino. V dveh letih so se ob manjši rasti števila zaposlenih tudi povprečne plače povečale za skoraj 11 odstotkov nominalno ali devet odstotkov realno (do konca preteklega leta večje rasti cen še nismo zaznali). Nagrajevanje zaposlenih je bilo v lanskem uspešnem gospodarskem letu solidno, saj so podjetja pomemben del izboljšanja rezultatov poslovanja namenila tudi zaposlenim. Kljub temu je bil delež za izplačila zaposlenim nižji kot običajno, kar je omogočilo še večjo rast dobičkov. Takšni trendi oziroma struktura delitve v prid kapitalu je nasploh značilna za uspešna gospodarska leta. V povprečju podjetja od ustvarjene dodane vrednosti brez obračunane amortizacije za plače namenjajo večinoma od 75 do 80 odstotkov. V slabših letih je ta delež večji, ker so nihanja pri izplačilo plač manjša, kot velja za dobičke, v dobrih letih pa pripade nekaj več kapitalu.
Ocena o uspešnem poslovanja gospodarstva ter delitvi rezultatov se seveda nanašajo na gospodarske družbe kot celoto, razumljivo pa je to seštevek tako zelo lepih zgodb uspešnih podjetij kot tudi podjetij, ki so se znašla v težavah. Po številu ima kar tretjina podjetij izgubo, a večinoma so to manjša podjetja. Pomen teh podjetij z izgubo je v celotnem gospodarstvu precej manjši, čeprav vseeno zaposlujejo kar 13 odstotkov vseh zaposlenih. Pomembno je, da se kljub burnim letom 2020 in 2021 tako delež kot število teh podjetij z izgubami v primerjavi z letom 2019 nista povečala.
Rezultati v trgovini
Zanimiv je mogoče še podrobnejši pogled v kakšno posamezno panogo. V zadnjih dveh letih smo največ izpostavljali turizem, kot navadno imenujemo dejavnost gostinstvo (oznaka I po standardni klasifikaciji dejavnosti), nekaj več pozornosti pa je bilo v zadnjem času namenjenih tudi trgovini (dejavnost G). Predstavniki obeh dejavnosti so izpostavljali težave, s katerimi se srečujejo in zaradi katerih pričakujejo pomoč države. Ta se je v preteklih dveh letih izkazala predvsem na področju turizma. Po eni strani s subvencijami stroškov, posredno pa tudi s turističnimi boni, ki so gotovo omogočili preživetje predvsem nastanitvene dejavnosti na turističnih območjih zunaj urbanih središč. Veliko je bilo razprav o vrsti pomoči, le redko pa smo potem tudi preverili, kako so ti ukrepi vplivali na bilance podjetij.
Trgovci radi poudarjajo pomen panoge z deleži v prihodkih gospodarstva. Po tem merilu delež trgovine res znaša kar tretjino teh prihodkov, a to izhaja iz značilnosti dejavnosti. Pomembnejša je seveda ustvarjena dodana vrednost: trgovci prispevajo 19 odstotkov k dodani vrednosti vseh družb, v dejavnosti je bilo lani zaposlenih skupaj 125.000 ljudi ali 12 odstotkov vseh zaposlenih v državi po statistiki nacionalnih računov. Kljub vsem težavam je panoga lani dosegla skoraj najboljše rezultate med vsemi gospodarskimi dejavnostmi. Glede na leto 2019 je trgovcem uspelo povečati dodano vrednost za kar 22 odstotkov, in ker so plače povečali podobno kot preostali del gospodarstva (11 odstotkov), so se dobički povečali za več kot polovico. Dobiček iz poslovanja trgovskih družb je bil lani 600 milijonov evrov višji kot leta 2019 – to pomeni, da jim ga je uspelo zvišati bolj vsej predelovalni dejavnosti (industriji).
Ti podatki so pomembni z vidika razprav o obremenitvi poslovanja zaradi napovedanega povečanja minimalnih ter tudi drugih plač. Če bi vsa podjetja v trgovinski dejavnosti lani povečala plače za dodatnih deset odstotkov, bi bil dobiček iz poslovanja še vedno za tretjino večji kot leta 2019. Seveda je to samo hipotetičen izračun za trgovino kot celoto, v katerega so všteta tudi podjetja, ki poslujejo z izgubo ali ki bi jih vanjo pahnilo povečanje plač. Takšnih podjetij bi bilo približno desetina, a le če ne bi uvedli nobenih drugih ukrepov za izboljšanje poslovanja. Pri pretežni večini takšni »plačni pritiski« ne bi ogrozili pozitivnega poslovanja.
Gibanja v turizmu
Gospodarska dejavnost, ki je bila med krizo zaradi covida-19 najbolj prizadeta, je vsekakor turizem, ki vključuje nastanitvene in gostinske obrate. Na priloženi tabeli je nekaj podatkov iz bilanc gospodarskih družb, ki so registrirane v tej dejavnosti. Predstavljeni so podatki za lansko leto v primerjavi z letom 2019, ko smo v Sloveniji dosegali rekordne rezultate v turizmu. Najprej so predstavljeni podatki za celotno dejavnost, nato ločeno še podatki samo za dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov, ki pomenijo okoli 40 odstotkov celotnih prihodkov v turizmu (preostalo je predvsem dejavnost strežbe hrane in pijače).
Iz prve vrstice je razvidno, da smo v hotelskih in podobnih obratih lani imeli za kar tretjino manj nočitev kot leta 2019. Izpad je bil predvsem v prvi polovici leta, v drugem polletju je bilo nočitev že skoraj enako kot pred krizo. To je vplivalo na nižje prihodke, saj jih je celotna dejavnost imela 14 odstotkov manj. Če prihodke v hotelih preračunamo na eno nočitev, vidimo, da je hotelirjem uspelo za eno prodano nočitev lani zaslužiti 30 odstotkov več kot leta 2019. Ti zaslužki vključujejo tudi druge storitve, ki jih zagotavljajo v hotelskih obratih, zato lanski povprečni znesek 98 evrov za eno prenočitev ne vključuje samo cene prodane sobe. Kljub precejšnjemu zmanjšanju realnega obsega poslovanja gostinstvu zaradi državne pomoči ni bilo treba veliko odpuščati in število zaposlenih je bilo lani v tej dejavnosti šest odstotkov nižje, plače pa so zvišali podobno kot v povprečju gospodarstva, za približno deset odstotkov. Te plače so še vedno najnižje med panogami in dosegajo le tri četrtine povprečne plače v gospodarstvu.
Brez državne pomoči bi se denarni tok iz poslovanja za celotno dejavnost lani znižal s 190 milijonov evrov leta 2019 na 59 milijonov, a dodatnih 137 milijonov evrov subvencij je omogočilo, da je bil poslovni rezultat celotne dejavnosti na koncu enak kot leta 2019. Lastnikom družb v turizmu je lani zaradi državne pomoči kljub precejšnjemu zmanjšanju poslovanja ostalo enako denarja kot v uspešnem letu 2019, ki ga bodo lahko namenili za razvoj, seveda pa je ta povečal tudi njihovo premoženje. Podatki o poslovanju so bili z državno pomočjo torej kar ugodni, tako rekoč enaki kot v času najuspešnejših let.
Kakšna bo cena?
Gospodarske družbe v Sloveniji so torej lani kljub krizi dosegle dobre rezultate, kar je omogočilo rast plač in še bolj dobičkov. Letos so se razmere zaostrile. Spremljamo predvsem težave z rastjo cen energentov in tudi že ohlajanja gospodarske aktivnosti, a po informacijah sodeč, se bodo skupni rezultati gospodarskih družb letos kljub temu celo izboljšali v primerjavi z lanskimi. Vse podjetnike pa razumljivo skrbi predvsem to, kaj se bo dogajalo v prihodnjih letih, za katera se po vseh projekcijah predvideva minimalna rast ali celo recesija, povezana tudi z visoko rastjo cen.
Zaradi inflacije so začele ukrepati tudi centralne banke z zviševanjem obrestnih mer. Zanimivo je, da so ti ukrepi večinoma predstavljeni pozitivno, torej v smislu, da bodo ljudje za privarčevani denar spet prejemali »normalne« obresti ter da se bo zviševanje cen umirilo. Skoraj nič pa ni informacij o tem, kako te spremembe lahko vplivajo na povečanje finančnih obremenitev posojilojemalcev, čeprav je to s tem povezano. Koliko težji bo položaj kupcev stanovanj (ne gre samo za špekulante) in podjetnikov, ki so se odločili za nove naložbe, ter še bolj držav, ki z zadolževanjem izplačujejo obsežno pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Predvsem pa želijo centralne banke z zviševanjem obrestnih mer zmanjšati gospodarsko aktivnost, povpraševanje, torej zaposlitve in prejemke ljudi, kar naj bi po klasični monetarni teoriji povzročalo rast cen. Da v teh razmerah to mogoče ni najbolj ustrezna politika, obstaja tudi veliko argumentiranih tekstov, a zanimivo je, da so ti redko objavljeni v vodilnih medijih. Beremo lahko samo pojasnila centralnih bankirjev, kako bodo naredili vse, da bi znižali inflacijo. O tem, kakšno bo cena teh ukrepov, kako se z njimi poskušajo zaustaviti gospodarska rast, zaslužki in delovna mesta, pa nič. Vsekakor ne bi bilo odveč predstavljati tudi argumentov o kočljivosti teh politik, ki jih v Sloveniji sicer lahko samo povzemamo in uveljavljamo (na monetarnem področju nismo samostojni).
