Življenje starejših na Kitajskem ni nikakršna idila

Pred tradicionalnim novim letom, ki se bo na Kitajskem tokrat začelo 25. januarja, babice in dedki pripravljajo rdeče kuverte. Po starem običaju vnuke obdarijo z denarjem, bankovci, odeti v praznično barvo, pa naj bi simbolizirali prehod bogastva z ene generacije na drugo. Po drugi strani bi morali mladi starejšim prinesti jabolka, katerih ime »ping-guo« v kitajščini spominja na besedo »mir«, in jim pripraviti rezance – tiste dolge, ki simbolizirajo dolgo življenje.

Tako bi moralo biti. V resnici pa bo na milijone starih ljudi po kitajskih vaseh leto kovinske podgane, v znamenju katere bo potekalo naslednjih 12 lunarnih mesecev, pričakalo v samoti. Marsikateremu bodo delale družbo samo prave podgane, skrite za vrečami žita, v hišah pa v prazničnih dneh ne bo slišati živahnega kramljanja in veselih vzklikov najmlajših, ko bi ti odpirali rdeče kuverte.



V deželi, ki jo že desetletja gradijo sezonski delavci ali »migranti«, kot na Kitajskem imenujejo ljudi s podeželja, ki odhajajo v mesta, da bi si tam poiskali delo, je starost pogosto sinonim za osamljenost. To še posebej velja za podeželje. Sicer pa je tudi v mestih pogosto videti starejše, kako se pogovarjajo s svojim psičkom, saj jih dolge tedne nihče ne obišče in dolge dneve nihče ne pokliče po telefonu.

Pa vendar v mestih pri oblikovanju parkov že zdaj upoštevajo potrebe starejših prebivalcev, tako da boste skoraj v vsakem parku našli kotiček z napravami za vadbo, mizami s šahovskimi ploščami in klopmi, nad katerimi lahko obiskovalci na veje obesijo kletke s pticami pevkami in nato uživajo v ščebetanju svojih ljubljenčkov in občudovanju cvetja, zasajenega ob stezicah.

Ples na trgih

Poleg tega v kitajskih mestih ohranjajo tisočletja staro tradicijo »plesa na trgih«, kar danes dobesedno pomeni, da nekdo prinese velik tranzistor z dovolj močnimi zvočniki, da se ga sliši po vsej veliki površini, nato pa začne skupina, v kateri prevladujejo starejši, spontano plesati.

Po splošnih ocenah se te glasbene telovadbe, ki po kitajski medicini izboljšuje duševno in telesno zdravje, ker pomaga v boju proti osamljenosti, pa tudi pri ohranjanju dobre telesne kondicije, udeležuje več kot sto milijonov Kitajcev. Pleše se na različne melodije, od komunističnih propagandnih pesmi do dunajskega valčka.

Polnoletni morajo po zakonu skrbeti tudi za duhovne potrebe ostarelih staršev in jih ne smejo nikoli zanemariti ali zapustiti.

Po vaseh ostalo zelo malo mladih

Vendar je ta oblika druženja zgolj mestna tradicija. Na podeželju bi bilo to preveč ekstravagantno. Starejši tam v glavnem preživljajo dneve za zidovi svojih domov. Problem je v tem, da je za temi zidovi ostalo zelo malo mladih. Okoli 300 milijonov žensk in moških je zapustilo svoje vasi, s tem pa se je po zadnjih ocenah več kot 50 milijonov starejših uvrstilo v kategorijo »liu-shou lao-ren«, kar dobesedno pomeni »stari ljudje, ki so ostali za« – konkretno za vsemi tistimi, ki so odšli s trebuhom za kruhom.



Nekateri »migranti« se bodo domov vrnili za novo leto in s starejšimi preživeli deset dni, kolikor traja največji kitajski praznik. Za večino bodo to edini dnevi, ko se bodo lahko posvetili svojim staršem. Mnogim okoliščine niti tega ne bodo dopustile. Nekateri bodo morali med prazniki dežurati, drugim delodajalci ne bodo pravočasno izplačali zasluženega denarja. Veliko jih je odšlo od doma pred davnimi časi, tako da so se popolnoma odtujili, si ustvarili svojo družino, povrhu pa imajo sami celo vrsto problemov, tako da izpolnjujejo samo tisti del zakonske obveznosti do starejših, ki se nanaša na denar.

Zakon o pravicah starejših

Zakon o pravicah starejših, ki so ga na kitajskem kongresu ljudskih odposlancev sprejeli leta 2013, predvideva denarne in celo zaporne kazni za otroke, ki svojih staršev ne obiskujejo dovolj pogosto. Polnoletni, določa zakon, morajo skrbeti tudi za duhovne potrebe ostarelih staršev in jih ne smejo nikoli zanemariti ali zapustiti.

Kaj točno pomeni »dovolj pogosto«, kako so opredeljene »duhovne potrebe« in kdo spremlja, kdaj otroci prihajajo domov, je v zakonu ostalo nedorečeno. Kitajci so se iz zakona v glavnem norčevali. »Kdo ne bi rad pogosto odhajal domov,« se je vprašal eden od uporabnikov družabnega omrežja weibo, ki velja za kitajsko različico twitterja. »Vsi spoštujemo svoje starše, a smo včasih preveč vpeti v boj za obstanek, pritisk je preprosto prevelik!«

Staranje družbe še zlasti opazno na podeželju

Do leta 2050 bo imela Kitajska 480 milijonov prebivalcev, starejših od 65 let, kar pomeni, da bo eden od treh Kitajcev sodil v kategorijo starejših. Med izvajanjem politike enega otroka je bil naravni prirastek v podeželskih območjih, kjer so mnogi kmetje za vsako ceno hoteli sina, čeprav so morali za nadštevilno potomstvo plačati visoke kazni, veliko večji kot v mestih, kjer se je bilo skorajda nemogoče izogniti hudim posledicam kršenja zakona o nadzoru nad rojstvi. Vendar je z gospodarskim zamahom največ mladih odšlo prav iz vasi.

Problem staranja družbe, ki pesti vso državo, je zato še posebej pereč na podeželju, in to predvsem v revnih pokrajinah, ki so še vedno brez zdravstvene infrastrukture. Mnogi v odmaknjenih krajih prejemajo minimalno državno pokojnino, ki znaša 70 juanov ali 13 evrov, tako da jim ne preostane nič drugega, kot da obdelujejo vrtičke okoli svojih hiš in se tako prehranjujejo. Takšna starost je znosna, dokler ne popusti zdravje. Potem pridejo nerešljivi problemi.

Različne kitajske pokrajine poskušajo življenje zapuščenih starih ljudi olajšati tako, da odpirajo domove za trajno namestitev ostarelih, njim namenjene rekreativne centre ali preprosto organizirajo prostore, kjer lahko preživljajo svoje dneve. A za to so potrebna ogromna sredstva. Dokler se ne bo na novo pridobljeno kitajsko bogastvo malce bolj enakopravno razporedilo, bo to ostal nedosegljiv cilj. Starost bo tam še dolgo druga beseda za osamljenost.