Četrt stoletja po zadnjem genocidu v 20. stoletju iz ruandskih tal še vedno vznikajo trupla
Ruandski predsednik Paul Kagame je tako kot vsako leto tudi letos razglasil sto dni državnega žalovanja.
Odpri galerijo
Ruandski deček si zaradi smradu od trupel pokriva obraz 19. julija 1994. Foto Corinne Dufka
V Ruandi danes obeležujejo žalostno 25. obletnico začetka genocida, v katerem je bilo ubitih najmanj 800.000 ljudi. Ruandski predsednik Paul Kagame je danes tako kot vsako leto tudi letos razglasil sto dni državnega žalovanja. Sto dni žalovanja v Ruandi obeležujejo zato, ker je toliko časa režim hutujskih skrajnežev potreboval za poboj najmanj 800.000 ljudi, večinoma pripadnikov manjšinskih Tutsijev, a tudi zmernih Hutujcev.
Kagame bo danes še pred spominskim obeležjem v prestolnici Kigali prižgal ogenj in se nato udeležil žalne slovesnosti na kigalijskem stadionu Amahoro.
V Ruandi se bodo žrtvam poklonili tudi tuji predstavniki, med njimi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Iz Belgije, ki je nekoč kolonizirala del Ruande, se bo žalne slovesnosti udeležil premier Charles Michel.
Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini je ob obletnici izrazila solidarnost z družinami in prijatelji, katerih smrti se danes spominjamo. »Današnja spominska obeležja nudijo tudi priložnost, da razmislimo o lekcijah preteklosti, tako za regijo kot svet, v trenutkih, ko je vzdrževanje univerzalnih vrednot, zagotavljanje odgovornosti in promoviranje učinkovitega multilateralizma bolj pomembno kot kadarkoli,« je dodala.
Tudi nemški zunanji minister Heiko Maas je ocenil, da mora genocid služiti kot opozorilo za prihodnje generacije. »Vsi nosimo odgovornost, da ohranimo spomin in naredimo vse, da se kaj podobnega ne zgodi več,« je sporočil.
Današnje slovesnosti se sicer ne bo udeležil francoski predsednik Emmanuel Macron, ampak bo prisoten v Ruandi rojeni francoski poslanec Herve Berville, ki je preživel genocid.
Macron je sicer v soboto imenoval komisijo, ki bo preiskala vlogo Francije v genocidu v Ruandi. Ruanda namreč obtožuje Francijo vpletenosti v genocid zaradi podpore vladi pod vodstvom Hutujev. Prav tako očita francoskim silam, ki so bile v okviru mandata ZN nameščene v državi, da so nekaterim storilcem pomagale pobegniti, nekateri pa naj bi poiskali zatočišče v Franciji. Kritiki opozarjajo, da se storilci že predolgo izmikajo roki pravice.
Pokole pred 25 leti je sprožila sestrelitev letala 6. aprila 1994 med pristankom v Kigaliju, v kateri sta umrla tedanja ruandski in burundijski predsednik Juvenal Habyarimana in Cyprien Ntaryamira, v ozadju pa je bila državljanska vojna, ki se je začela leta 1990 med takratno ruandsko vlado, vodeno s strani Hutujcev, ter Ruandsko domoljubno fronto (FPR), sestavljeno v glavnem iz Tutsijev, ki so zaradi hutujskega nasilja zbežali v Ugando.
Med genocidom nad Tutsiji je bilo posiljenih tudi okoli pol milijona žensk. Številne moške je doletela kastracija. Včasih so na žrtve naščuvali pse ali pa jih zgnali v kočo, ki so jo nato zažgali. Vse skupaj je trajalo dobre tri mesece, nato pa je FPR pod vodstvom sedanjega predsednika Kagameja postopno zavzela vso državo in 4. julija tudi Kigali ter razglasila konec državljanske vojne in enostransko premirje.
Mednarodna skupnost je dogajanje nemo opazovala in večinoma zrla stran. Pozornost je bila verjetno usmerjena predvsem na Balkan, kjer so gorele vasi na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Nekdanji generalni sekretar ZN Kofi Annan, ki je bil v času genocida v Ruandi vodja vseh mirovnih operacij ZN, je bil tarča ostrih kritik, ker ni upošteval pozivov, naj ZN okrepijo kontingent mirovnih sil v Ruandi, kar je večkrat zahteval vodja tega kontingenta, kanadski general Romeo Dallaire.
Četrt stoletja po zadnjem genocidu v 20. stoletju iz ruandskih tal še vedno vznikajo trupla, za 12 milijonov Ruandcev pa obletnica pogromov vsako leto na novo odpre rane. Ruanda je sicer v času ene generacije storila velike korake naprej in postala steber politične stabilnosti.
Iz države v ruševinah so zgradili trdno gospodarstvo in do neke mere obnovili narodno enotnost, kar je tudi glavni izziv. V prizadevanjih za spravo je ključno vlogo odigralo pravosodje. Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je obsodilo več deset odgovornih za genocid, pred domačimi sodišči pa so sodili okoli dvema milijonoma navadnih državljanov.
Kagame bo danes še pred spominskim obeležjem v prestolnici Kigali prižgal ogenj in se nato udeležil žalne slovesnosti na kigalijskem stadionu Amahoro.
V Ruandi se bodo žrtvam poklonili tudi tuji predstavniki, med njimi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Iz Belgije, ki je nekoč kolonizirala del Ruande, se bo žalne slovesnosti udeležil premier Charles Michel.
Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini je ob obletnici izrazila solidarnost z družinami in prijatelji, katerih smrti se danes spominjamo. »Današnja spominska obeležja nudijo tudi priložnost, da razmislimo o lekcijah preteklosti, tako za regijo kot svet, v trenutkih, ko je vzdrževanje univerzalnih vrednot, zagotavljanje odgovornosti in promoviranje učinkovitega multilateralizma bolj pomembno kot kadarkoli,« je dodala.
Tudi nemški zunanji minister Heiko Maas je ocenil, da mora genocid služiti kot opozorilo za prihodnje generacije. »Vsi nosimo odgovornost, da ohranimo spomin in naredimo vse, da se kaj podobnega ne zgodi več,« je sporočil.
Današnje slovesnosti se sicer ne bo udeležil francoski predsednik Emmanuel Macron, ampak bo prisoten v Ruandi rojeni francoski poslanec Herve Berville, ki je preživel genocid.
Mednarodna skupnost je dogajanje nemo opazovala in večinoma zrla stran. FOTO: Reuters
Posiljenih pol milijona žensk, številne moške kastrirali
Macron je sicer v soboto imenoval komisijo, ki bo preiskala vlogo Francije v genocidu v Ruandi. Ruanda namreč obtožuje Francijo vpletenosti v genocid zaradi podpore vladi pod vodstvom Hutujev. Prav tako očita francoskim silam, ki so bile v okviru mandata ZN nameščene v državi, da so nekaterim storilcem pomagale pobegniti, nekateri pa naj bi poiskali zatočišče v Franciji. Kritiki opozarjajo, da se storilci že predolgo izmikajo roki pravice.
Pokole pred 25 leti je sprožila sestrelitev letala 6. aprila 1994 med pristankom v Kigaliju, v kateri sta umrla tedanja ruandski in burundijski predsednik Juvenal Habyarimana in Cyprien Ntaryamira, v ozadju pa je bila državljanska vojna, ki se je začela leta 1990 med takratno ruandsko vlado, vodeno s strani Hutujcev, ter Ruandsko domoljubno fronto (FPR), sestavljeno v glavnem iz Tutsijev, ki so zaradi hutujskega nasilja zbežali v Ugando.
Med genocidom nad Tutsiji je bilo posiljenih tudi okoli pol milijona žensk. Številne moške je doletela kastracija. Včasih so na žrtve naščuvali pse ali pa jih zgnali v kočo, ki so jo nato zažgali. Vse skupaj je trajalo dobre tri mesece, nato pa je FPR pod vodstvom sedanjega predsednika Kagameja postopno zavzela vso državo in 4. julija tudi Kigali ter razglasila konec državljanske vojne in enostransko premirje.
Med genocidom nad Tutsiji je bilo posiljenih tudi okoli pol milijona žensk. Številne moške je doletela kastracija. FOTO: Reuters
Mednarodna skupnost je dogajanje nemo opazovala in večinoma zrla stran. Pozornost je bila verjetno usmerjena predvsem na Balkan, kjer so gorele vasi na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Nekdanji generalni sekretar ZN Kofi Annan, ki je bil v času genocida v Ruandi vodja vseh mirovnih operacij ZN, je bil tarča ostrih kritik, ker ni upošteval pozivov, naj ZN okrepijo kontingent mirovnih sil v Ruandi, kar je večkrat zahteval vodja tega kontingenta, kanadski general Romeo Dallaire.
Četrt stoletja po zadnjem genocidu v 20. stoletju iz ruandskih tal še vedno vznikajo trupla, za 12 milijonov Ruandcev pa obletnica pogromov vsako leto na novo odpre rane. Ruanda je sicer v času ene generacije storila velike korake naprej in postala steber politične stabilnosti.
Iz države v ruševinah so zgradili trdno gospodarstvo in do neke mere obnovili narodno enotnost, kar je tudi glavni izziv. V prizadevanjih za spravo je ključno vlogo odigralo pravosodje. Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je obsodilo več deset odgovornih za genocid, pred domačimi sodišči pa so sodili okoli dvema milijonoma navadnih državljanov.
