Ćeprav je bila Črna gora sprejeta v Nato in je najdlje na poti za članstvo v EU, ne izključuje možnosti neposredne vojaške grožnje. Ta scenarij je možen zaradi nerešenih problemov na Balkanu. Svoj delež prispevajo poskusi revidiranja zgodovine, pred katerimi tudi Črna gora ni imuna.

V predlogu strategije nacionalne varnosti črnogorska vlada ocenjuje, da je zaradi strateškega položaja države in njene pomembne vloge za ohranitev stabilnosti v regiji, ta nevarnost danes bistveno manjša kot je bila še včeraj. Vlogo dejavnika stabilnosti na Balkanu je Črna gora pridobila po zaslugi zgodovinske dediščine in pozitivnih trendov po razglasitvi neodvisnosti.

Destabilizacija regije ustreza Rusiji

Nevarnost je manjša tudi zaradi zmanjšanja vojaških sil v regiji, približevanja balkanskih držav Natu in EU ter zaradi razvijanja politike zaupanja, sodelovanja in partnerstva. Na drugi strani so geostrateške spremembe vplivale na okrepljen interes posameznih mednarodnih akterjev, ki so si zastavili za cilj, da vsaj upočasnijo, če že ne preprečijo, nadalnje evroatlantske povezave držav v regiji.

Obrambni minister Predrag Bošković je izpostavil poskus terorizma v Črni gori, kjer sodijo 14 ruskim, črnogorskim in srbskim državljanom, ki so osumljeni, da so leta 2016 poskušali z državnim udarom preprečiti njen vstop v zvezo Nato. V tem kontekstu je Bošković izpostavil, da je bila Rusija leta 2017 odkrito proti vstopu Črne gore v severnoatlantsko zavezništvo. 



V Srbiji so rehabilitirali generala Draža Mihailovića, na Hrvaškem se mnogi na čelu s katoliško cerkvijo izogibajo nedvoumni obsodbi ustaških zločinov in voditelja NDH Anteja Pavelića, četniki v Črni gori pa so zahtevali od oblasti, naj postavi spomenik vojvodi Pavlu Đurišiću. Poleg poskusov revizije zgodovine je na Balkanu aktualno tudi poveličevanje vojnih zločincev iz devetdestih.

Nujnost sprave partizanov in četnikov

Na "narodnem saboru" v Gornjem Zaostru na severu Črne gore so četniki sprejeli proglas o bratski spravi med potomci vojskujočih ser strani v drugi svetovni vojni. Po njihovem mnenju bi vlada Duška Markovića s postavitvijo spomenika Đurišiću sprejela roko sprave, kajti v bratomorni vojni sta bila tako partizansko kot tudi četniško gibanje antifašistična in si zaslužita enakopravno obravnavo. Sklenili so z ugotovitvijo, da brez sprave in revizije zgodovinskih dejstev ni možna evrointegracija Črne gore.

Nemara bi radi spremenili tudi dejstvo, da zahtevajo postavitev spomenika človeku, ki je ukazal poklati več tisoč Muslimanov. Đurišić je 13. februarja 1943 poročal generalu Draži o akciji na širšem območju Sandžaka in o "čiščenju ozemlja" kot izpolnitvi njegovega ukaza o iztrebljanju Muslimanov. V akciji čiščenja osvobojenega ozemlja so bile vse muslimanske vasi požgane do tal in uničeno vse premoženje tamkajšnjih prebivalcev, razen živine, žita in sena. Poleg 1200 borcev je bilo pobitih osem tisoč žensk, starcev in otrok.

Prvi zločin proti Muslimanom, v katerem so sodelovali Đurišićevi četniki, je bil pokol v Foči 19. avgusta 1942, v katerem je bilo ubitih okrog 1.000 ljudi, od tega 300 žensk in otrok. Đurišić je v začetku leta 1943 vodil tudi napad na Muslimane v regiji Bjelopolje. Četniki so povsem uničili 33 muslimanskih vasi ter pobili okoli 400 njihovih borcev in okoli 1000 žensk in otrok.