Izživljanje nad civilnim prebivalstvom je postalo norma
Smrtonosna zmes savdskega bombardiranja, svetovne ignorance, medetničnega nasilja in podnebnih sprememb.
Odpri galerijo
Podobe shiranih in umirajočih otrok iz Jemna so podobe prihodnjih vojn, v katerih bodo odigrale pomembno vlogo podnebne spremembe. FOTO:Reuters
Vojaška letala Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov, ključnih zaveznic že dolgo ne več legitimnih ali dejansko delujočih jemenskih oblasti, ki so se bile pred leti primorane umakniti iz Sane v Aden, zadnjih nekaj dni z brutalno silo bombardirajo pristaniško mesto Hodeida ob Rdečem morju, ki je pod nadzorom hutijevskih upornikov.
Mesto Hodeida, iz katerega je zbežal velik del civilnega prebivalstva, je razrušeno. »Koalicijske« sile ga ne oblegajo le iz zraka, temveč tudi s tal. Tako s severa kot z juga. Bitka za pristaniško mesto, prek katerega v del Jemna, ki je pod nadzorom hutijevskih upornikov, vstopi okoli 70 odstotkov preskrbe s hrano, nafto, oblačili, humanitarno pomočjo in tudi orožja (iz Irana), bi utegnila biti ključna za prihodnost razkosane, opustošene, izstradane, izsušene in »za višje interese« žrtvovane države, v kateri vojna divja že štiri leta – od začetka savdsko-emiratsko-egiptovske ofenzive s finančno, orožarsko, vojaško, logistično in politično podporo ZDA in Velike Britanije, ki je povzročila neopisljivo trpljenje jemenskega prebivalstva.
Bitka za strateško pomembno pristanišče je le ena izmed številnih odprtih frontnih črt ene od najintenzivnejših vojn našega časa in brez dvoma tudi najbolj – pozabljene. Kljub več kot 50.000 mrtvim – Združeni narodi so morali v zadnjih dneh močno »prevetriti« svoje podatkovne baze – in skoraj 14 milijonov ljudem (približno polovica prebivalstva), ki jim preti sistematizirano epidemična lakota, ter pošastnemu uničenju enega izmed najlepših in najbolj mističnih predelov na svetu, je bila vojna v Jemnu v zadnjih letih v najboljšem primeru le, dobesedno, obstranska novica – postranska škoda drugih, veliko bolj »atraktivnih« in geostrateško bistveno pomembnejših konfliktov.
Ironično je, da je tragedija v Jemnu stopila v ospredje medijskih poročil šele z nagnusnim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, ki so ga pripadniki varnostno-obveščevalne službe in osebni stražarji savdskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana pred dobrim mesecem dni razkosali na savdskem konzulatu v Istanbulu. Ravno Mohamed bin Salman, de facto vladar Savdske Arabije, je kot obrambni minister (najmlajši v zgodovini Bližnjega vzhoda) leta 2015 s (po)polno podporo Washingtona in Londona ter številnih evropskih držav, večinoma izvoznic orožja, začel vojaško operacijo proti hutijevskim upornikom, dejansko pa proti civilnemu prebivalstvu.
Savdska ofenziva, v kateri od prvih dni igrajo pomembno vlogo vse bolj agresivni Združeni arabski emirati, je za orožarsko industrijo ključni poligon za testiranje novega orožja, hkrati pa so morale ZDA savdsko vojaške letalstvo ves čas podpirati tudi, denimo, pri polnjenju goriva med letom, saj ne vojska ne letalstvo nedotakljive sunitske kraljevine in naftne superdiktature nista bili (in še vedno nista) sposobni kompleksnih vojaških ali logističnih operacij. To je tudi eden od razlogov, da vojaška operacija, ki naj bi po napovedih krvoločnega savdskega prestolonaslednika trajala le nekaj tednov, traja že dobra tri leta – resnih premikov na frontnih črtah ni zaznati. Nasprotno: bojišča so bolj ali manj »zamrznjena«.
Tisto, kar se – iz ure v uro – stopnjuje, je človeška tragedija. Jemen je bil že pred začetkom vojne ena izmed najrevnejših in najbolj suhih držav na svetu, hkrati pa v svetovnem vrhu po številu kosov orožja na prebivalca. Umetno sestavljena država, ki nikoli ni zares zaživela, zaradi zelo močnega vpliva Savdske Arabije in nekompetentnega dolgoletnega voditelja Alija Abdulaha Saleha, ki so ga odnesli z oblasti odmevi arabske pomladi, s sveta pa koketiranje s tako rekoč vsemi stranmi vojne, ni (z)mogla zares zaživeti.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo na jugu Arabskega polotoka, kjer je v kaosu in nedostopnosti pred dobrim desetletjem našla zatočišče tudi Al Kaida, ponovno izbruhnila vojna. Bilo je le vprašanje, kakšna – in čigava – bo ta vojna. Po ameriški okupaciji Iraka in posledični državljanski vojni, ki se je sčasoma preselila v sosednjo Sirijo, je tudi Jemen postal eno izmed bojišč že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, ki jo za prevlado nad regijo in energetskimi tokovi skupaj s svojimi sateliti bijeta sunitska Savdska Arabija in šiitski Iran. Ta vojaško, denarno in politično podpira hutijevce, ki so zasedli prestolnico Sana in skoraj dve tretjini ozemlja, a vloga Irana v jemenski vojni je od začetka precenjena – še več, ravno savdska ofenziva je opazno povečala iranske »vojaške apetite«.
A ne ubija le vojna. Jemen, že tako ena izmed najbolj suhih in vročih držav na svetu, tematski park prihodnjih vojn, trpi zaradi hudih posledic podnebnih sprememb. Pospešeno se sušijo še preostali vodni (iz)viri, obdelovalna zemlja se krči. Skupaj z oboroženim konfliktom so posledice strahovite – podobe shiranih in pri komaj živem telesu umirajočih otrok so podobe prihodnosti.
Mesto Hodeida, iz katerega je zbežal velik del civilnega prebivalstva, je razrušeno. »Koalicijske« sile ga ne oblegajo le iz zraka, temveč tudi s tal. Tako s severa kot z juga. Bitka za pristaniško mesto, prek katerega v del Jemna, ki je pod nadzorom hutijevskih upornikov, vstopi okoli 70 odstotkov preskrbe s hrano, nafto, oblačili, humanitarno pomočjo in tudi orožja (iz Irana), bi utegnila biti ključna za prihodnost razkosane, opustošene, izstradane, izsušene in »za višje interese« žrtvovane države, v kateri vojna divja že štiri leta – od začetka savdsko-emiratsko-egiptovske ofenzive s finančno, orožarsko, vojaško, logistično in politično podporo ZDA in Velike Britanije, ki je povzročila neopisljivo trpljenje jemenskega prebivalstva.
Človeška tragedija se stopnjuje iz ure v uro. FOTO: AP
Poligon za testiranje novega orožja
Bitka za strateško pomembno pristanišče je le ena izmed številnih odprtih frontnih črt ene od najintenzivnejših vojn našega časa in brez dvoma tudi najbolj – pozabljene. Kljub več kot 50.000 mrtvim – Združeni narodi so morali v zadnjih dneh močno »prevetriti« svoje podatkovne baze – in skoraj 14 milijonov ljudem (približno polovica prebivalstva), ki jim preti sistematizirano epidemična lakota, ter pošastnemu uničenju enega izmed najlepših in najbolj mističnih predelov na svetu, je bila vojna v Jemnu v zadnjih letih v najboljšem primeru le, dobesedno, obstranska novica – postranska škoda drugih, veliko bolj »atraktivnih« in geostrateško bistveno pomembnejših konfliktov.
Ironično je, da je tragedija v Jemnu stopila v ospredje medijskih poročil šele z nagnusnim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, ki so ga pripadniki varnostno-obveščevalne službe in osebni stražarji savdskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana pred dobrim mesecem dni razkosali na savdskem konzulatu v Istanbulu. Ravno Mohamed bin Salman, de facto vladar Savdske Arabije, je kot obrambni minister (najmlajši v zgodovini Bližnjega vzhoda) leta 2015 s (po)polno podporo Washingtona in Londona ter številnih evropskih držav, večinoma izvoznic orožja, začel vojaško operacijo proti hutijevskim upornikom, dejansko pa proti civilnemu prebivalstvu.
Savdska ofenziva, v kateri od prvih dni igrajo pomembno vlogo vse bolj agresivni Združeni arabski emirati, je za orožarsko industrijo ključni poligon za testiranje novega orožja, hkrati pa so morale ZDA savdsko vojaške letalstvo ves čas podpirati tudi, denimo, pri polnjenju goriva med letom, saj ne vojska ne letalstvo nedotakljive sunitske kraljevine in naftne superdiktature nista bili (in še vedno nista) sposobni kompleksnih vojaških ali logističnih operacij. To je tudi eden od razlogov, da vojaška operacija, ki naj bi po napovedih krvoločnega savdskega prestolonaslednika trajala le nekaj tednov, traja že dobra tri leta – resnih premikov na frontnih črtah ni zaznati. Nasprotno: bojišča so bolj ali manj »zamrznjena«.
jemen Foto Delo
Nikakor ne le sunitsko-šiitski obračun
jemen Foto Delo
Tisto, kar se – iz ure v uro – stopnjuje, je človeška tragedija. Jemen je bil že pred začetkom vojne ena izmed najrevnejših in najbolj suhih držav na svetu, hkrati pa v svetovnem vrhu po številu kosov orožja na prebivalca. Umetno sestavljena država, ki nikoli ni zares zaživela, zaradi zelo močnega vpliva Savdske Arabije in nekompetentnega dolgoletnega voditelja Alija Abdulaha Saleha, ki so ga odnesli z oblasti odmevi arabske pomladi, s sveta pa koketiranje s tako rekoč vsemi stranmi vojne, ni (z)mogla zares zaživeti.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo na jugu Arabskega polotoka, kjer je v kaosu in nedostopnosti pred dobrim desetletjem našla zatočišče tudi Al Kaida, ponovno izbruhnila vojna. Bilo je le vprašanje, kakšna – in čigava – bo ta vojna. Po ameriški okupaciji Iraka in posledični državljanski vojni, ki se je sčasoma preselila v sosednjo Sirijo, je tudi Jemen postal eno izmed bojišč že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, ki jo za prevlado nad regijo in energetskimi tokovi skupaj s svojimi sateliti bijeta sunitska Savdska Arabija in šiitski Iran. Ta vojaško, denarno in politično podpira hutijevce, ki so zasedli prestolnico Sana in skoraj dve tretjini ozemlja, a vloga Irana v jemenski vojni je od začetka precenjena – še več, ravno savdska ofenziva je opazno povečala iranske »vojaške apetite«.
A ne ubija le vojna. Jemen, že tako ena izmed najbolj suhih in vročih držav na svetu, tematski park prihodnjih vojn, trpi zaradi hudih posledic podnebnih sprememb. Pospešeno se sušijo še preostali vodni (iz)viri, obdelovalna zemlja se krči. Skupaj z oboroženim konfliktom so posledice strahovite – podobe shiranih in pri komaj živem telesu umirajočih otrok so podobe prihodnosti.
