Trump in Putin se bosta srečala na Aljaski

Kot da bi si želel Nobelove nagrade za mir, ameriški predsednik Donald Trump zbira premirja po svetu. Sinočnje srečanje voditeljev Azerbajdžana in Armenije v Beli hiši je sledilo vrsti drugih mirovnih posredovanj v različnih delih sveta, po njem pa je na svojem družbenem omrežju truth social naznanil obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina na Aljaski prihodnji teden. Nobelova nagrada se mu bo najbrž izmuznila, toda ali lahko republikanec v povezavi z močnimi gospodarskimi spodbudami doseže napredek tam, kjer to njegovim predhodnikom ni uspelo? To bo odvisno tudi od tega, kaj bosta voditelja Rusije in ZDA sklenila o Putinovi žrtvi Ukrajini. 

Voditelja Armenije in Azerbajdžana pri Trumpu. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters

Barack Obama je bil zadnji ameriški predsednik, odlikovan z Nobelovo nagrado za mir. Prejel jo je le nekaj mesecev po vstopu v Belo hišo, po mnenju mnogih za obljubo končanja iraške vojne. To je sprožil njegov republikanski predhodnik George W. Bush, »izjemni napori za okrepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med ljudmi« demokratskega naslednika pa na dolgi rok niso prinesli miru v svetu. Arabske države so namesto svoje pomladi dobile teroriste Islamske države, Sirija je zlorabila kemično orožje in Rusija zavzela Krim. Pod naslednjim demokratskim predsednikom Joejem Bidnom si je z napadom hotela podjarmiti celotno Ukrajino.

Trump bo dobil svoj koridor

Plima vojn se ni umaknila, kot je Obama obljubil v govoru pred OZN. Bo pri tem podvigu uspešnejši ameriški nacionalist s slovesom gospodarskega ustrahovalca? Donald Trump morda tudi po premirjih med Indijo in Pakistanom, Ruando in Kongom, Kambodžo in Tajsko in še nekaterih ne bo dobil tako zaželene najvišje nagrade za mir, pred obiskom armenskega premierja Nikola Pašinjana in azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva v Beli hiši pa je svoje unikatne vzvode mednarodne politike spet poskušal združiti v poskus končanja dolgotrajne vojne z vplivom na širša mednarodna razmerja.

Trump se ne zgleduje po Bushu in še manj po Obami. FOTO: Chip Somodevilla/AFP

Namesto izgona sto tisoč Armencev iz Gorskega Karabaha, ki ga je Azerbajdžan sprožil z zavzetjem leta 2023, naj bi eden najodmevnejših svetovnih konfliktov dobil koridor z nazivom Trumpova pot za mednarodni mir in blaginjo. Nad dostopom do eksklave Nahčivan, od katere Azerbajdžan loči ozemlje Armenije, naj bi bedele ZDA. Voditelja držav, sovražnih po razpadu nekdanje skupne domovine Sovjetske zveze, sta imela na dnevnem redu obiska v Beli hiši tudi nove železniške povezave, energijo in umetno inteligenco ter bilateralne gospodarske dogovore z ZDA. Vse to lahko po Trumpovem mnenju odklene potencial južnega Kavkaza.

Trumpove ambicije najbrž niso razveselile ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki se ima za vrhovnega arbitra nad vsemi zadevami nekdanje Sovjetske zveze. Ne le, da zdaj Trump sklepa dogovore za njegovim hrbtom, zaradi vojne v Ukrajini in vztrajanja pri strateškem povezovanju s Kitajsko mu že grozi v obraz. V rusko bližino je poslal jedrski podmornici, Indijo kaznuje s carinami na nakupe ruske nafte.

Brez iluzij o Putinu

Trump si očitno ne domišlja več, da bo s svojim šarmom prepričal kremeljskega prvaka, da konča vojno v Ukrajini oziroma preneha paktirati s Pekingom. V strahu pred vpletenostjo svoje države v vojno proti dvema drugima jedrskima velesilama zdaj namesto korenčka poskuša uporabiti palico. Je to ruskega predsednika prepričalo k odločitvi za srečanje na Aljaski, kot je za prihodnji teden napovedal Trump? Ruski prvak je doslej veljal za sposobnejšega manipulatorja, ki mu za dosego svojih imperialnih ciljev ni žal ničesar, republikanski predsednik pa upravičeno opozarja na veliko človeško ceno vojne v Ukrajini. Vse bo odvisno od tega, kaj bosta voditelja Rusije in ZDA sklenila o Putinovi žrtvi Ukrajini. Iz Moskve prihajajo namigi, da bi ruski imperialist pristal le na pridobitev vzhodne Ukrajine.

Trumpov krizni posrednik Steve Witkoff je pomagal tudi pri pomirjevanju južnega Kavkaza. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters

Premirje med Armenijo in Azerbajdžanom se dotika tudi drugih Trumpovih zunanjepolitičnih prioritet, zato ne preseneča, da ga je pomagal skleniti njegov pogajalec za Rusijo in Bližnji vzhod Steve Witkoff. Med februarskim obiskom indijskega premierja Narendre Modija v Washingtonu je Trump omenjal koridor od Indije prek Bližnjega vzhoda do Evrope, ki velja za alternativo kitajskemu pasu in cesti. S pomirjevanjem večinsko krščanske Armenije in večinsko muslimanskega Azerbajdžana bi republikanski predsednik rad oživil tudi abrahamske sporazume, ki so jih v njegovem prvem mandatu z Izraelom sklenili Združeni arabski emirati, Bahrajn, Sudan in Maroko. Izraelsko obleganje Gaze preprečuje pristop Savdske Arabije in nekaterih drugih ključnih arabskih držav, bo Trump poskušal narediti ovinek prek srednjeazijskih? Nekatere od teh že gospodarsko in drugače sodelujejo z judovsko državo.

Vsekakor drži, da se sedanji republikanski predsednik v svoji zunanji politiki vsekakor po prejšnjem republikanskem predsedniku Georgeu W. Bushu ne zgleduje nič bolj kot po demokratu Obami. Mir v svetu hoče za nemoteno trgovanje s svojo državo na vrhu novega gospodarskega Olimpa in ne bi bilo prvič, da bi želja po gospodarskem razvoju spreminjala svet. Ta še ni izven nevarnosti. Trumpova doktrina še naprej grozi mogočnim interesom Kitajske in nekaterih drugih držav. Če bo ameriški predsednik pomagal k pravični pomiritvi najhujših svetovnih vojn in kriz, pa se bodo morali zamisliti tudi odločevalci o Nobelovi nagradi za mir.