Kitajsko oko nad Sirijo
Bližnjevzhodne države srčno upajo, da se bo Kitajska dejavneje posvetila dogajanju v regiji.
Odpri galerijo
Kitajska ni pripravljena pomembno vplivati na dogajanje v Siriji. Na Bližnjem vzhodu opazuje ameriško bahavost in rusko ruleto.
Medtem ko je svet zadnje dni opazoval morebitno bojišče trgovinske vojne med Kitajsko in ZDA, je uradni Peking usmeril pozornost predvsem na trenutno najnevarnejšo točko na svetu, na kateri bi se lahko zakresala iskra precej nevarnejšega spopada. To je seveda Sirija.
Ta nesrečna država je svojevrsten laboratorij, v katerem azijska sila očitno ni pripravljena pomembno vplivati na dogajanje, kljub temu pa pazljivo potiska prst enkrat v eno, drugič v drugo epruveto, v katerih se kuha zlitina vojne in miru, ter opazuje, kakšne odzive lahko povzroči. Kitajska ni naredila ničesar, ko so Američani in Rusi drug drugemu izrekali veto na resolucije o preiskavi uporabe kemičnega orožja med napadom v Doumi.
Najprej se je vzdržala glasovanja o ameriškem predlogu, nato je podprla Rusijo, ko so odločali o ruskem načrtu, saj se je verjetno zavedala, da tudi tega načrta ne bodo sprejeli zaradi premalo glasov podpore. Zaradi takšnega razvoja dogodkov je Peking vsaj na videz in začasno ostal na višji moralni ravni in z nje opozarjal vse strani, da »vojna ne bo rešila ničesar«. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Geng Shuang je ta teden pozval k umiritvi razmer in povedal, da nasprotuje »samovoljni uporabi sile ali grožnji s silo«. Čeprav je njegova vlada tudi tokrat ponovila, da odločno nasprotuje uporabi kemičnega orožja, je zaprosil, naj nihče prehitro ne sklepa o tem, kdo je odgovoren za smrt vsaj 60 ljudi, ki so umrli med napadi na Doumo prejšnji teden.
Geng je v ponedeljek izjavil, da Kitajska podpira prizadevanja ljudi, ki poskušajo odkriti resnico o tem, s kakšnim orožjem so napadli četrt pod nadzorom upornikov, toda če bi ga nekdo vprašal, kdo bi lahko »vsestransko, objektivno in pravično raziskal dogodke s preiskavo, katere rezultati bi prestali preizkus zgodovine in … zagotovili pravično sojenje odgovornemu za dogodke«, tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva verjetno ne bi znal jasno odgovoriti.
Koalicija nepristranskih sil
Kitajski interesi so tesneje povezani s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom in zato tudi z Rusijo, ki ga ščiti, predvsem zato, ker se veliko džihadistov iz kitajske pokrajine Xinjiang bojuje skupaj z uporniki (ocenjujejo, da jih je v Siriji od 10.000 do 20.000), zato bi Peking podprl katerokoli stran, ki bi udarjala po ujgurskih skrajnežih, katerih končni cilj je razbiti kitajsko ozemeljsko celovitost.
Do zdaj je Kitajska najbolj podpirala tako imenovano koalicijo nepristranskih (in zato nevtralnih) sil, ki so po tihem poskušale najti diplomatsko rešitev za gordijski vozel v Siriji. Azijska sila je pravzaprav čakala, da se uničevanje konča, nato pa bi poslala svoja podjetja, s katerimi bi obnovila porušeno državo. Predstavniki več kakor 30 kitajskih podjetij, med katerimi je največ tistih za gradnjo infrastrukture, so lani obiskali to državo in začeli ocenjevati vrednost nekaterih tovrstnih projektov.
Toda preden bo kitajska vlada prepustila sirsko vprašanje svojim podjetjem, ga bo podrobno proučila kot učbenik za vojaško delovanje proti terorizmu in ameriški prevladi. Lyle Goldstein, profesor strategije na inštitutu za kitajske pomorske študije v Newportu, je dejal, da se obsežna raziskava, ki so jo opravili raziskovalci kitajske akademije družbenih ved, najbolj posveča »številnim dividendam«, ki bi jih Rusija lahko pridobila zaradi vojaškega posega v sirsko krizo.
Ena izmed ugotovitev raziskave je, da je Moskva zaradi vojne v Siriji lahko v živo »preizkusila rezultate vojaških programov, ki jih je razvijala zadnja leta, in preverila učinke reform«. Kitajski znanstveniki pravijo, da je Rusija spremenila to bližnjevzhodno državo v svojo opazovalnico, usmerjeno proti Natu, in je do zdaj uspešno razbijala zahodno prevlado v tej regiji.
Boltonov pregovor
Kitajci se posebej pozorno posvečajo informacijski vojni, ki jo Rusija tu bojuje proti Zahodu, in to po njihovem mnenju počne zelo uspešno, tako da je Goldstein opozoril, da raziskava pravzaprav precej več pove o prihodnji kitajski zunanji politiki kakor o Siriji. Rusko nasprotovanje ZDA in zahodnim zaveznikom na tem območju bi lahko postalo obrazec za kitajsko delovanje na eni od kriznih točk, ki neposredno vplivajo na varnostne in državne interese azijske sile.
Bližnjevzhodne države zaman pozivajo Kitajsko, naj dejavneje vpliva na dogajanje v njihovi regiji, v kateri je azijska sila enakomerno razporedila svoje interese. V Iranu, denimo, jo zelo zanimajo naftna polja in viri zemeljskega plina, v Izraelu pa veliko vlaga v zagonska podjetja in visoko tehnologijo.
Na Bližnjem vzhodu Kitajska opazuje ameriško bahavost in rusko ruleto, hkrati pa se pripravlja za bližje izzive. Zlasti pazljiva je, odkar je v Belo hišo v ponedeljek vstopil John Bolton. Novi Trumpov svetovalec za državno varnost ponavlja znan pregovor: »Če bi rad imel mir, se pripravljaj na vojno.«
Tisti, ki dobro poznajo Boltona, so zatrdili, da bi bil pripravljen začeti vojaški poseg proti Kitajski, da bi uresničil Trumpovo doktrino o »veliki Ameriki«. Takšen poseg bi se lahko začel zaradi Tajvana ali Koreje, kar je trenutno manj pomembno od tega, da bi lahko bila Sirija le prvi dvoboj, na podlagi katerega se bo oblikovala nova geopolitična ureditev.
Ta nesrečna država je svojevrsten laboratorij, v katerem azijska sila očitno ni pripravljena pomembno vplivati na dogajanje, kljub temu pa pazljivo potiska prst enkrat v eno, drugič v drugo epruveto, v katerih se kuha zlitina vojne in miru, ter opazuje, kakšne odzive lahko povzroči. Kitajska ni naredila ničesar, ko so Američani in Rusi drug drugemu izrekali veto na resolucije o preiskavi uporabe kemičnega orožja med napadom v Doumi.
Najprej se je vzdržala glasovanja o ameriškem predlogu, nato je podprla Rusijo, ko so odločali o ruskem načrtu, saj se je verjetno zavedala, da tudi tega načrta ne bodo sprejeli zaradi premalo glasov podpore. Zaradi takšnega razvoja dogodkov je Peking vsaj na videz in začasno ostal na višji moralni ravni in z nje opozarjal vse strani, da »vojna ne bo rešila ničesar«. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Geng Shuang je ta teden pozval k umiritvi razmer in povedal, da nasprotuje »samovoljni uporabi sile ali grožnji s silo«. Čeprav je njegova vlada tudi tokrat ponovila, da odločno nasprotuje uporabi kemičnega orožja, je zaprosil, naj nihče prehitro ne sklepa o tem, kdo je odgovoren za smrt vsaj 60 ljudi, ki so umrli med napadi na Doumo prejšnji teden.
Geng je v ponedeljek izjavil, da Kitajska podpira prizadevanja ljudi, ki poskušajo odkriti resnico o tem, s kakšnim orožjem so napadli četrt pod nadzorom upornikov, toda če bi ga nekdo vprašal, kdo bi lahko »vsestransko, objektivno in pravično raziskal dogodke s preiskavo, katere rezultati bi prestali preizkus zgodovine in … zagotovili pravično sojenje odgovornemu za dogodke«, tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva verjetno ne bi znal jasno odgovoriti.
Koalicija nepristranskih sil
Kitajski interesi so tesneje povezani s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom in zato tudi z Rusijo, ki ga ščiti, predvsem zato, ker se veliko džihadistov iz kitajske pokrajine Xinjiang bojuje skupaj z uporniki (ocenjujejo, da jih je v Siriji od 10.000 do 20.000), zato bi Peking podprl katerokoli stran, ki bi udarjala po ujgurskih skrajnežih, katerih končni cilj je razbiti kitajsko ozemeljsko celovitost.
Do zdaj je Kitajska najbolj podpirala tako imenovano koalicijo nepristranskih (in zato nevtralnih) sil, ki so po tihem poskušale najti diplomatsko rešitev za gordijski vozel v Siriji. Azijska sila je pravzaprav čakala, da se uničevanje konča, nato pa bi poslala svoja podjetja, s katerimi bi obnovila porušeno državo. Predstavniki več kakor 30 kitajskih podjetij, med katerimi je največ tistih za gradnjo infrastrukture, so lani obiskali to državo in začeli ocenjevati vrednost nekaterih tovrstnih projektov.
Toda preden bo kitajska vlada prepustila sirsko vprašanje svojim podjetjem, ga bo podrobno proučila kot učbenik za vojaško delovanje proti terorizmu in ameriški prevladi. Lyle Goldstein, profesor strategije na inštitutu za kitajske pomorske študije v Newportu, je dejal, da se obsežna raziskava, ki so jo opravili raziskovalci kitajske akademije družbenih ved, najbolj posveča »številnim dividendam«, ki bi jih Rusija lahko pridobila zaradi vojaškega posega v sirsko krizo.
Ena izmed ugotovitev raziskave je, da je Moskva zaradi vojne v Siriji lahko v živo »preizkusila rezultate vojaških programov, ki jih je razvijala zadnja leta, in preverila učinke reform«. Kitajski znanstveniki pravijo, da je Rusija spremenila to bližnjevzhodno državo v svojo opazovalnico, usmerjeno proti Natu, in je do zdaj uspešno razbijala zahodno prevlado v tej regiji.
Boltonov pregovor
Kitajci se posebej pozorno posvečajo informacijski vojni, ki jo Rusija tu bojuje proti Zahodu, in to po njihovem mnenju počne zelo uspešno, tako da je Goldstein opozoril, da raziskava pravzaprav precej več pove o prihodnji kitajski zunanji politiki kakor o Siriji. Rusko nasprotovanje ZDA in zahodnim zaveznikom na tem območju bi lahko postalo obrazec za kitajsko delovanje na eni od kriznih točk, ki neposredno vplivajo na varnostne in državne interese azijske sile.
Bližnjevzhodne države zaman pozivajo Kitajsko, naj dejavneje vpliva na dogajanje v njihovi regiji, v kateri je azijska sila enakomerno razporedila svoje interese. V Iranu, denimo, jo zelo zanimajo naftna polja in viri zemeljskega plina, v Izraelu pa veliko vlaga v zagonska podjetja in visoko tehnologijo.
Na Bližnjem vzhodu Kitajska opazuje ameriško bahavost in rusko ruleto, hkrati pa se pripravlja za bližje izzive. Zlasti pazljiva je, odkar je v Belo hišo v ponedeljek vstopil John Bolton. Novi Trumpov svetovalec za državno varnost ponavlja znan pregovor: »Če bi rad imel mir, se pripravljaj na vojno.«
Tisti, ki dobro poznajo Boltona, so zatrdili, da bi bil pripravljen začeti vojaški poseg proti Kitajski, da bi uresničil Trumpovo doktrino o »veliki Ameriki«. Takšen poseg bi se lahko začel zaradi Tajvana ali Koreje, kar je trenutno manj pomembno od tega, da bi lahko bila Sirija le prvi dvoboj, na podlagi katerega se bo oblikovala nova geopolitična ureditev.
