Nazaj v špansko prihodnost?
Španski volivci bodo izbirali že tretjič v treh letih in pol: po javnomnenjskih anketah bo politično prizorišče fragmentirano, sestavljanje vlade pa zahtevno.
Odpri galerijo
Vladajoči socialisti Pedra Sáncheza imajo prednost po javnomnenjskih anketah, toda to ne pomeni, da bodo zbrali dovolj glasov za oblikovanje vlade. FOTO: AFP
Razkoli med levico in desnico so v Španiji očitni. Katalonska kriza je priostrila ideološke robove, zato je pričakovati, da se bo na nedeljskih parlamentarnih volitvah prebila v nacionalni parlament tudi skrajnodesničarska stranka Vox. Po javnomnenjskih anketah si lahko obeta desetino glasov – mnogi se bojijo, da bo delež precej višji – in tako še obteži že tako naelektreno ozračje.
Nedavna televizijska debata (na TVE) je pokazala, da je ideološko brezno globoko, razlike med, recimo, Albertom Rivero, vodjo liberalcev Ciudadanosa (Državljani), in predsednikom vlade, socialistom Pablom Sánchezom, pa nepremostljive pri vprašanju Katalonije. V debati – vrtela se je okrog nasilja nad ženskami, evtanazije, zgodovinskega spomina, ekonomije, korupcijskih škandalov, manj pa okrog zunanje politike – sta poleg Rivere in Sáncheza (PSOE) nastopila Pablo Casado, vodja Ljudske stranke (PP), in prvi mož levičarske povezave Unidos Podemos Pablo Iglesias. Da med četverico ni nastopil tudi prvi glas skrajnodesničarskega Voxa, Santiago Abascal, je vznemirilo precejšen del javnosti, kajti radikalna stranka, ki je stopila na sceno na decembrskih regionalnih volitvah v Andaluziji, na nacionalni ravni uživa vsaj 10-odstotno podporo.
Vendar skrajni desničar ni smel sodelovati v televizijski debati, ker Vox za zdaj ni parlamentarna stranka. Ultrareakcionarji – ob vsaki priložnosti vzkliknejo: Naj živi Španija! – sicer pritegujejo množice nostalgičnih slednikov in ne skrivajo prezira do katalonskih »separatistov, ki hočejo uničiti, kar je najbolj dragoceno: domovino«. Tudi avtonomne skupnosti označujejo za »rak države«, kakor se postavljajo proti »diktaturi naprednih sil«, ki da traja že tri desetletja; medtem pa »prestrašena desnica [Ljudska stranka] z večletno zamudo le oponaša socialiste«.
Med prvo politično četverico v Španiji je te dni dinamika zelo živahna, v El Paísu analizirajo, da desničarja Casado in Rivera resda napadata drug drugega, a proti socialističnemu premieru »streljata« ubrano. Medtem je tudi Pablo Iglesias na levem robu posvaril Sáncheza, naj ne razmišlja o morebitnem povezovanju s stranko Ciudadanos; kar zadnjim, kot je dejal Rivera, tako in tako ne more pasti na pamet, zato pa jih močno moti Iglesiasovo levičarsko zavzemanje za malega človeka in obenem življenje na veliki nogi »v 600.000 evrov vredni vili z bazenom«.
Politiki se razvnemajo zlasti ob katalonski problematiki, ko Rivera očita Sánchezu, češ da je katalonskim separatistom hvaležen, ker so junija lani z izglasovanjem nezaupnice pomagali odnesti desničarskega premiera Mariana Rajoya. Casado biča sramotnost brezsramne politične trgovine, ko independentisti »v zameno za oprostitev zapornikov in samoodločbo« obljubljajo socialistom podporo v parlamentu. Sánchez je sicer poudaril, da so to bolj računi brez krčmarja, saj da v Kataloniji ne bo »ne referenduma ne neodvisnosti«, ker morajo biti tudi Kataloncem »jasni okviri: španska ustava in katalonski statut o avtonomni skupnosti«.
Tik pred nedeljskimi volitvami je videti, da je neodločenih še 40 odstotkov volivcev, zato se nekateri analitiki bojijo, da bo nazadnjaška stranka Vox dobila precej več podpore, kot ji napovedujejo ankete – po decembrskih izkušnjah iz Andaluzije, ko so pričakovali od 3 do 6 odstotkov glasov, na koncu pa je bil delež 11-odstotni. Možno je, da bodo na volitvah slavili socialisti, a oblast bi jim lahko izpulili iz rok desničarji (če se bodo znali povezati).
Globoki razkoli, povezani s Katalonijo
Nedavna televizijska debata (na TVE) je pokazala, da je ideološko brezno globoko, razlike med, recimo, Albertom Rivero, vodjo liberalcev Ciudadanosa (Državljani), in predsednikom vlade, socialistom Pablom Sánchezom, pa nepremostljive pri vprašanju Katalonije. V debati – vrtela se je okrog nasilja nad ženskami, evtanazije, zgodovinskega spomina, ekonomije, korupcijskih škandalov, manj pa okrog zunanje politike – sta poleg Rivere in Sáncheza (PSOE) nastopila Pablo Casado, vodja Ljudske stranke (PP), in prvi mož levičarske povezave Unidos Podemos Pablo Iglesias. Da med četverico ni nastopil tudi prvi glas skrajnodesničarskega Voxa, Santiago Abascal, je vznemirilo precejšen del javnosti, kajti radikalna stranka, ki je stopila na sceno na decembrskih regionalnih volitvah v Andaluziji, na nacionalni ravni uživa vsaj 10-odstotno podporo.
Grafika Španija volitve
Vendar skrajni desničar ni smel sodelovati v televizijski debati, ker Vox za zdaj ni parlamentarna stranka. Ultrareakcionarji – ob vsaki priložnosti vzkliknejo: Naj živi Španija! – sicer pritegujejo množice nostalgičnih slednikov in ne skrivajo prezira do katalonskih »separatistov, ki hočejo uničiti, kar je najbolj dragoceno: domovino«. Tudi avtonomne skupnosti označujejo za »rak države«, kakor se postavljajo proti »diktaturi naprednih sil«, ki da traja že tri desetletja; medtem pa »prestrašena desnica [Ljudska stranka] z večletno zamudo le oponaša socialiste«.
Živahno, tudi ostro
Med prvo politično četverico v Španiji je te dni dinamika zelo živahna, v El Paísu analizirajo, da desničarja Casado in Rivera resda napadata drug drugega, a proti socialističnemu premieru »streljata« ubrano. Medtem je tudi Pablo Iglesias na levem robu posvaril Sáncheza, naj ne razmišlja o morebitnem povezovanju s stranko Ciudadanos; kar zadnjim, kot je dejal Rivera, tako in tako ne more pasti na pamet, zato pa jih močno moti Iglesiasovo levičarsko zavzemanje za malega človeka in obenem življenje na veliki nogi »v 600.000 evrov vredni vili z bazenom«.
Analitiki se bojijo, da bo nazadnjaška stranka Vox dobila precej več podpore, kot ji napovedujejo ankete.
Politiki se razvnemajo zlasti ob katalonski problematiki, ko Rivera očita Sánchezu, češ da je katalonskim separatistom hvaležen, ker so junija lani z izglasovanjem nezaupnice pomagali odnesti desničarskega premiera Mariana Rajoya. Casado biča sramotnost brezsramne politične trgovine, ko independentisti »v zameno za oprostitev zapornikov in samoodločbo« obljubljajo socialistom podporo v parlamentu. Sánchez je sicer poudaril, da so to bolj računi brez krčmarja, saj da v Kataloniji ne bo »ne referenduma ne neodvisnosti«, ker morajo biti tudi Kataloncem »jasni okviri: španska ustava in katalonski statut o avtonomni skupnosti«.
Kaj bodo rekli neodločeni?
Tik pred nedeljskimi volitvami je videti, da je neodločenih še 40 odstotkov volivcev, zato se nekateri analitiki bojijo, da bo nazadnjaška stranka Vox dobila precej več podpore, kot ji napovedujejo ankete – po decembrskih izkušnjah iz Andaluzije, ko so pričakovali od 3 do 6 odstotkov glasov, na koncu pa je bil delež 11-odstotni. Možno je, da bodo na volitvah slavili socialisti, a oblast bi jim lahko izpulili iz rok desničarji (če se bodo znali povezati).
