»Nihče od nas si zdaj še ne upa domov. Ni varno, še dolgo ne bo«

V politično in demografsko hitro vnetljivem Libanonu je še vedno več kot milijon sirskih beguncev
Fotografija: Otroci, povsod so otroci. Na ulicah in cestah, na smetiščih in v taboriščih. FOTO: Boštjan Videmšek
Odpri galerijo
Otroci, povsod so otroci. Na ulicah in cestah, na smetiščih in v taboriščih. FOTO: Boštjan Videmšek

Libanonsko-sirska meja – Glede na število prebivalcev Libanon gosti največje število beguncev na svetu. V državi, ki je imela pred začetkom sirske vojne več kot štiri milijone prebivalcev, je uradno registriranih milijon sirskih beguncev. Vsaj še nekaj sto tisoč jih v demografsko in politično izjemno občutljivi državi živi izven »uradnih statistik«.

Ko evropske države – z izjemo Grčije in Italije – glasno govorijo, celo kričijo o begunski krizi in širijo strah, bi bile težko dlje od resnice. Begunske krize v Evropi ni in je ni bilo. Bila je – in je – kriza Evrope. Demokratične in odprte Evrope. V Evropski uniji živi dobrih 500 milijonov ljudi. Celotna EU je v sedmih letih in mesecu dni vojne v Siriji sprejela približno toliko beguncev kot Libanon. A Evropa se je oklicala za žrtev in se začela beguncev otepati kot jedrskih odpadkov. Libanon je, kljub svoji siloviti politični in »sektaški« vnetljivosti, ljudi na begu iz vojne v sosednji državi sprejel. Najprej z dobrodošlico, potem z omejitvami. A vseeno. Ne glede na to, da je v državi zaradi »palestinskega vprašanja« prepovedano postavljati begunska taborišča in da država zategadelj ne priznava begunskega statusa, velika večina beguncev še vedno vztraja v Libanonu. Nikakor ne le zato, ker se nimajo kam vrniti.

Životarjenje na mesečne obroke

»Tu se počutim varno. Življenje je sicer težko, borim se iz dneva v dan. Sama sem s štirimi otroki. Mož je ostal v Siriji in pred dvema letoma izginil. Nihče ne ve, kje je. Bojim se, da so ga ubili,« je v improviziranem begunskem taborišču v bližini sirske meje dejala 30-letna Sekta al Magana. Sekta prihaja iz Vzhodne Gute, predmestja Damaska, ki so ga vladne sile v zadnjih mesecih zravnale z zemljo, pred tem pa so konservativnemu območju s trdo roko vladali pripadniki islamističnih milic. Sekta je iz Vzhodne Gute skupaj z otroki in številnimi sorodniki prišla pred štirimi leti. V taborišču, ki leži blizu kaotičnega obmejnega mesteca Bar Elias, kjer večino beguncev že več let tvorijo sirski begunci, je veliko družin iz Vzhodne Gute. »Z možem sva se zadnjič slišala pred dvema letoma. Doma je ostal, da bi varoval našo hišo in živali. Ves čas so nas bombardirali. Moški so izginjali. Še zdaleč nisem edina, ki ne ve, kaj se je zgodilo z njenim moškim. Lahko le upam, da je še živ,« je s solznimi očmi nadaljevala temnolasa Sekta, ki je videti vsaj deset let starejša. Z razlogom. »Nihče od nas si zdaj še ne upa domov. Ni varno, še dolgo ne bo. Vladnim vojakom ne zaupamo, preveč hudega se je zgodilo. Dvomim, da bomo lahko še kdaj normalno živeli. Veliko je sovraštva in vse je porušeno.«

V taborišču, ki leži blizu kaotičnega obmejnega mesteca Bar Elias, kjer večino beguncev že več let tvorijo sirski begunci, je veliko družin iz Vzhodne Gute.
V taborišču, ki leži blizu kaotičnega obmejnega mesteca Bar Elias, kjer večino beguncev že več let tvorijo sirski begunci, je veliko družin iz Vzhodne Gute.


Sekta pravi, da je brez moža ne le osamljena, temveč tudi brez možnosti, da bi lahko bolje skrbela za otroke. Delati ne more. Lokalni libanonski poslovneži in kmetje najemajo večinoma moške – ceneno sirsko delovno silo. Za fizična dela, večinoma v gradbeništvu. In ko je sezona, v kmetijstvu. Velika večina beguncev v Libanonu dela na črno, redkokdaj za več kot pet dolarjev na uro. Množičen prihod beguncev je bil za mnoge Libanonce velika poslovna priložnost – ubogi ljudje so hkrati postali cenena delovna sila, ki se je primorana udinjati skoraj sužnjelastniškim odnosom, in »dobrina«. Libanonska mesta in vasi so, po drugi strani, brez izjeme, polna beguncev, ki na ulicah in cestah prosijo za vbogajme. Večinoma otrok.

Otroci, povsod so otroci. Na ulicah in cestah, na smetiščih in v taboriščih. V tovarnah in na njivah, pred trgovinami in na parkiriščih. Razcapani, prehitro odraščajoči, izvrženi iz izobraževalnega sistema, prikrajšani za otroštvo, odtrgani od prihodnosti, vidno travmatizirani, asocialni, brez spomina na čas pred vojno. Izgubljena, uničena, ubita generacija. Prekletstvo vojne, prekletstvo človeštva.

Skoraj sužnjelastništvo

»Vsak mesec se bojimo, da nas bo lastnik zemlje, kjer stoji taborišče, vrgel na cesto. On odloča o naši usodi. Veliko ljudi je moralo oditi, mnogi so končali na ulici. Uradnih taborišč ni. Že kar nekaj časa tu ni niti mednarodnih nevladnih organizacij. Razen UNHCR, ki nam s svojimi donacijami vsaj delno pomaga,« je v skromnem šotoru v družbi nečakinje in otrok nadaljevala Sekta. Povprečna mesečna najemnina skupaj z dodatkom za uporabo elektrike v resnično skromnem taborišču brez tekoče vode in urejenih stranišč znaša okoli 80 evrov. Večina beguncev si tega zneska že dolgo ne more več privoščiti. Denar si, da le imajo streho nad glavo, sposojajo z vseh strani. Mesta okoli taborišč so polna pisarn, ki ponujajo hitre kredite. Po podatkih UNHCR je zadolženih kar 90 odstotkov sirskih beguncev v Libanonu, tudi Sekta al Magana.

Životarjenje – ne življenje – beguncev v Libanonu se bo letos bistveno poslabšalo.
Životarjenje – ne življenje – beguncev v Libanonu se bo letos bistveno poslabšalo.


»Libanonske meje so za sirske begunce od leta 2015 uradno zaprte. A ljudje še vedno prihajajo. Kar nekaj se jih je tudi vrnilo, a število se ni bistveno zmanjšalo. Dejstvo je, da se veliko Sircev sploh ni registriralo. Tu so brez statusa in kakršne koli pomoči,« je za Delo v Bejrutu povedala tiskovna predstavnica UNHCR Lisa Abu Haled. Sirski begunci v Libanonu so življenjsko odvisni od pomoči Združenih narodov, tako UNHCR kot Unicefa. Toda agencije ZN že dlje časa krčijo svoje programe. Hitro, izjemno hitro jim namreč zmanjkuje denarja. Za letos je UNHCR uspelo napolniti le 10 odstotkov proračuna. Prevedeno: životarjenje – ne življenje – beguncev v Libanonu se bo letos bistveno poslabšalo. To si je težko predstavljati. Še posebej v improviziranih taboriščih v dolini Beka, kjer v neopisljivi revščini biva glavnina sirskih beguncev. Čutiti je, da se libanonsko gostoljubje »izteka«. V kar petinštiridesetih mestih in vaseh so župani namreč za begunce uvedli policijsko uro. Segregacija postaja uradna. Pritisk se povečuje, politični, ekonomski, »sektaški«. Še posebej v dneh in tednih pred težko pričakovanimi libanonskimi parlamentarnimi volitvami (6. maj). Sirski begunci so pomembna tema predvolilne kampanje. Tu je mogoče povleči edino vzporednico z Evropsko unijo.

Begunci so predvolilna tema

»Razmere so čedalje slabše. Begunci so iz dneva v dan bolj ranljivi. Mnogi so tu že pet in več let. Nimajo se kam vrniti, tu pa ne želijo ostati. Trpijo. Povečujejo se tudi napetosti v lokalnih skupnostih, ki so sprva begunce sprejele odprtih rok, zdaj pa so se utrudile in naveličale. Zaradi svojevrstne libanonske zakonodaje so begunci praktično v celoti odvisni od naše pomoči. Naša zmožnost pomoči pa je odvisna od donatorjev. Te so se obrnili k drugim krizam. Ta zanje traja predolgo. Močno upam, da nam bo na bližajoči se konferenci v Bruslju Evropo uspelo prepričati, da priskoči na pomoč. To je tudi v interesu EU. Da, Bruselj bo ključen,« je bila v novih prostorih UNHCR v Bejrutu jasna Lisa Abu Haled in dodala, da se njena organizacija že vrsto let zavzema za legalizacijo begunskega statusa v Libanonu. To bi po njenih besedah lahko močno izboljšalo življenjske razmere stotisočim ljudem na begu pred najbolj krvavo vojno našega časa, ki ji ni in ni videti konca.

Komentarji: