Nove kombinacije istih politikov
Veselinović: V obdobju diktature je treba preložiti ideološke in programske razlike med opozicijskimi strankami na boljše čase.
Odpri galerijo
Srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću se za zdaj ni treba bati opozicije, ki se bori za prevzem oblasti v več kolonah. FOTO: AFP
Večletna saga o združitvi srbske opozicije je v vroči poletni fazi. Njeni akterji bi radi vrgli Aleksandra Vučića s prestola s preprostim seštevanjem lastnih sil, namesto da bi se posvetili realnim družbenim problemom. Kaj se bo izcimilo iz tega, se bo pokazalo jeseni.
Postavljata se vprašanji, ali se opozicija bori za preobrat v politiki ali le za prostor znotraj režima in ali je sploh kakšna razlika v programih proevropske opozicije in sedanje proevropske oblasti. Ne prvi ne drugi, kljub spogledovanju oblasti z Moskvo in prilizovanju Washingtonu, za zdaj ne vidijo druge alternative kot Evropo.
Če opozicija ne bo strnila vrst, se res lahko zgodi, da bo izginila s političnega prizorišča. To jo najbrž čaka tudi, če se bo borila za usodo države le prek twitterja in peščice nevladnih medijev. Stroja naprednjakov tudi ne bodo ustavili, če ne bodo ponudili rešitev mladim, ki s spakiranimi kovčki čakajo le še na vizume, in vsak dan večji množici proizvodnih delavcev, ki delajo za minimalno plačo. Prvaki opozicije prav tako ne znajo odgovoriti na bolj preprosto vprašanje, kako bi se spopadli z rastjo cen goriva.
Po prvi različici naj bi se združile vse stranke, ki ne sodelujejo z režimom predsednika Aleksandra Vučića. Za ta scenarij navija voditelj Gibanja za preobrat Janko Veselinović, ki je prepričan, da je treba v obdobju diktature preložiti ideološke razlike v opoziciji na boljše čase. Predvideva oblikovanje prehodne oblasti, dokler ne bi osvobodili medijev in pravosodja ter omogočili poštenih volitev.
Drugi opozarjajo, da ne bo nihče glasoval za košaro, v kateri so zmešana jabolka in hruške. Tako meni prvak Socialdemokratske stranke Boris Tadić, medtem ko je vodja Gibanja svobodnih državljanov Saša Janković prepričan, da ni problem samo to, da večina volivcev ne bi glasovala za mačka v žaklju, temveč takšna vseopozicijska koalicija, če bi res zmagala na volitvah, ne bi vedela niti tega, kaj naj počne na oblasti.
Dragan Đilas lahko v napovedani Zvezi za Srbijo zanesljivo računa na Narodno stranko, Levico Srbije, Gibanje za preobrat, verjetno tudi na Dveri, Zdravo Srbijo in Demokratsko stranko, malo verjetno pa na Demokratsko stranko Srbije (DSS), čeprav sta Dveri in DSS na zadnjih volitvah nastopili skupaj. Na Đilasovem vlaku skoraj zanesljivo ne bo PSG, SDS in Nove stranke Zorana Živkovića.
Prvak Dveri Boško Obradović naj bi imel razumne pogoje za vstop v koalicijo z Đilasom, kot rdečo črto, ki je ne bo prestopil, pa je navedel le sklenitev pravno obvezujočega sporazuma s Prištino. To ni problem, ker tudi njihovi morebitni koalicijski partnerji kritizirajo Vučićevo kosovsko politiko. Če bi Dveri sprejela proevropsko usmeritev, bi jo sprejel tudi Živković, ki pa vidi zagato v tem, da načrtovana opozicijska koalicija nima niti jasnega programa niti jasnih ciljev.
Križe in težave s proevropsko usmeritvijo imajo tudi narodnjaki Vuka Jeremića, ker se prvak Narodne stranke (NS) noče jasno opredeliti, njena podpredsednica Sanda Rašković Ivić pa spada med izrazite evroskeptike.
Po rezultatih javnomnenjskih raziskav, ki jih objavljajo oblasti servilni tabloidi, bi Đilas za las prestopil parlamentarni prag, tudi če bi zbral celotno opozicijo. Čeprav se je Đilas na beograjskih volitvah med vsemi opozicijskimi voditelji najbolje odrezal, so njegovi nastopi v javnosti redki in mlačni ali pa molči.
Zato tudi Živković čaka, ali bo Đilas združil vse proevropske sile v eni koloni ali ne. Če jih ne bo, Nova stranka razmišlja o oblikovanju lastne kolone. Najverjetneje je, da bo opozicija tako kot doslej nastopila v več kolonah, vodje posameznih kolon pa bodo upali, da jih bo Vučić potreboval na oblasti.
Zunaj novih kombinacij bodo zagotovo ostala gibanja, ki so prinesla svež veter. To velja za gibanje Ne da(vi)mo Beograda, ki je zadržano in skeptično do tradicionalnih političnih strank, pripravljeno pa je sodelovati v akcijah, kot sta boj za poštene volitve ali podpora svobodi medijev. Kot kaže, je združitev opozicije možna le kot združitev proti Vučićevi oblasti, kar ni dovolj in ni resna politična alternativa. Nihče ni sposoben ali pripravljen na težko delo, kar je bistvo srbske politične drame.
Postavljata se vprašanji, ali se opozicija bori za preobrat v politiki ali le za prostor znotraj režima in ali je sploh kakšna razlika v programih proevropske opozicije in sedanje proevropske oblasti. Ne prvi ne drugi, kljub spogledovanju oblasti z Moskvo in prilizovanju Washingtonu, za zdaj ne vidijo druge alternative kot Evropo.
Vseopozicijska koalicija
Če opozicija ne bo strnila vrst, se res lahko zgodi, da bo izginila s političnega prizorišča. To jo najbrž čaka tudi, če se bo borila za usodo države le prek twitterja in peščice nevladnih medijev. Stroja naprednjakov tudi ne bodo ustavili, če ne bodo ponudili rešitev mladim, ki s spakiranimi kovčki čakajo le še na vizume, in vsak dan večji množici proizvodnih delavcev, ki delajo za minimalno plačo. Prvaki opozicije prav tako ne znajo odgovoriti na bolj preprosto vprašanje, kako bi se spopadli z rastjo cen goriva.
Po prvi različici naj bi se združile vse stranke, ki ne sodelujejo z režimom predsednika Aleksandra Vučića. Za ta scenarij navija voditelj Gibanja za preobrat Janko Veselinović, ki je prepričan, da je treba v obdobju diktature preložiti ideološke razlike v opoziciji na boljše čase. Predvideva oblikovanje prehodne oblasti, dokler ne bi osvobodili medijev in pravosodja ter omogočili poštenih volitev.
Drugi opozarjajo, da ne bo nihče glasoval za košaro, v kateri so zmešana jabolka in hruške. Tako meni prvak Socialdemokratske stranke Boris Tadić, medtem ko je vodja Gibanja svobodnih državljanov Saša Janković prepričan, da ni problem samo to, da večina volivcev ne bi glasovala za mačka v žaklju, temveč takšna vseopozicijska koalicija, če bi res zmagala na volitvah, ne bi vedela niti tega, kaj naj počne na oblasti.
Seštevanje opozicijskih sil
Dragan Đilas lahko v napovedani Zvezi za Srbijo zanesljivo računa na Narodno stranko, Levico Srbije, Gibanje za preobrat, verjetno tudi na Dveri, Zdravo Srbijo in Demokratsko stranko, malo verjetno pa na Demokratsko stranko Srbije (DSS), čeprav sta Dveri in DSS na zadnjih volitvah nastopili skupaj. Na Đilasovem vlaku skoraj zanesljivo ne bo PSG, SDS in Nove stranke Zorana Živkovića.
Prvak Dveri Boško Obradović naj bi imel razumne pogoje za vstop v koalicijo z Đilasom, kot rdečo črto, ki je ne bo prestopil, pa je navedel le sklenitev pravno obvezujočega sporazuma s Prištino. To ni problem, ker tudi njihovi morebitni koalicijski partnerji kritizirajo Vučićevo kosovsko politiko. Če bi Dveri sprejela proevropsko usmeritev, bi jo sprejel tudi Živković, ki pa vidi zagato v tem, da načrtovana opozicijska koalicija nima niti jasnega programa niti jasnih ciljev.
Križe in težave s proevropsko usmeritvijo imajo tudi narodnjaki Vuka Jeremića, ker se prvak Narodne stranke (NS) noče jasno opredeliti, njena podpredsednica Sanda Rašković Ivić pa spada med izrazite evroskeptike.
Srbska politična drama
Po rezultatih javnomnenjskih raziskav, ki jih objavljajo oblasti servilni tabloidi, bi Đilas za las prestopil parlamentarni prag, tudi če bi zbral celotno opozicijo. Čeprav se je Đilas na beograjskih volitvah med vsemi opozicijskimi voditelji najbolje odrezal, so njegovi nastopi v javnosti redki in mlačni ali pa molči.
Zato tudi Živković čaka, ali bo Đilas združil vse proevropske sile v eni koloni ali ne. Če jih ne bo, Nova stranka razmišlja o oblikovanju lastne kolone. Najverjetneje je, da bo opozicija tako kot doslej nastopila v več kolonah, vodje posameznih kolon pa bodo upali, da jih bo Vučić potreboval na oblasti.
Zunaj novih kombinacij bodo zagotovo ostala gibanja, ki so prinesla svež veter. To velja za gibanje Ne da(vi)mo Beograda, ki je zadržano in skeptično do tradicionalnih političnih strank, pripravljeno pa je sodelovati v akcijah, kot sta boj za poštene volitve ali podpora svobodi medijev. Kot kaže, je združitev opozicije možna le kot združitev proti Vučićevi oblasti, kar ni dovolj in ni resna politična alternativa. Nihče ni sposoben ali pripravljen na težko delo, kar je bistvo srbske politične drame.
