V nadaljevanju preberite:

»Odgovori, ki jih dobiš od književnosti, so odvisni od tega, kakšna vprašanja postavljaš.« Točno tako, Margaret Atwood. Natanko tako. Konec koncev, mar ni tako tudi z življenjem? Tudi življenje nam ponuja odgovore, ki so odvisni od tega, kakšna vprašanja smo mu postavili.

V četrtek zjutraj sem prelistavala knjige pisateljev, ki so bili letos na vrhu seznama pričakovanih dobitnikov Nobelove nagrade za književnost. Med njimi je bila tudi čudovita Kanadčanka. Poleg nje je bil Salman Rushdie. »Pojdi do konca. Vedno poskušaj narediti več, kot je dovolj. Odmakni varnostne mreže. Globoko vdihni, preden začneš govoriti. Naj bodo tvoj cilj zvezde. Še naprej se smej. Bodi krvoločen. Prepiraj se s svetom. In nikoli ne pozabi, da nam je pisanje blizu toliko, kolikor smo sposobni v sebi zadržati tisoč in eno stvar – otroštvo, gotova dejstva, mesta, sumničenja, sanje, trenutke, fraze, starše, ljubezni –, vse te stvari, ki nam kot pesek drsijo med prsti.« Pisati pomeni živeti, sem pomislila, ko sem znova in znova prebirala te stavke veličastnega Indijca.