Osemstomilijardna garancija za prihodnost
Nafte bo nekoč zmanjkalo, a Norvežani bodo lahko še dolgo zatem uživali koristi naložb, financiranih iz prihodkov črpanja črnega zlata.
Odpri galerijo
Naftne ploščadi na Norveškem, ki polnijo največji demografski sklad na svetu. FOTO: Reuters
Višina naložb največjega demografskega sklada na svetu znaša 800 milijard evrov, kar je za večino ljudi težko predstavljiv znesek. Samo vprašamo se lahko, kaj vse bi lahko država financirala s takšno vsoto. 800 milijard evrov bi bilo dovolj denarja, da bi z njim petindvajsetkrat poplačali slovenski javni dolg. S tem zneskom bi lahko tudi pokrili izdatke pokojninske blagajne za prihodnjih 150 let.
Norveški vladni pokojninski sklad, znan tudi kot naftni sklad, je od leta 1996, ko so se na njegove račune stekli prvi naftni milijoni, postal največji državni premoženjski sklad svoje vrste, ki ima v lasti 1,4 odstotka vseh javnih podjetij na svetu. Dve tretjini sredstev, ki jih sklad obvladuje, je naloženih v delnice, malo manj kot tretjina v finančne instrumente z zagotovljenim donosom, v zadnjih letih naraščajo tudi naložbe v nepremičnine. Njegovo delovanje zaznamujejo stroga pravila transparentnosti, kar sklad dela edinstvenega v primerjavi z večino drugih podobnih pravnih entitet, na primer državnih premoženjskih skladov Katarja, Kuvajta in Savdske Arabije.
Po besedah vodje norveškega sklada Yngveja Slyngstada, ki je tudi izvršni direktor investicijskega upravljanja v norveški centralni banki, vzdrževanje visokih standardov delovanja in vlaganja v okvirih realnosti, ki jih poraja mednarodni finančni kapitalizem, še zdaleč ni lahko. Kot je nedavno povedal v intervjuju za Financial Times, je presenetljivo, da je Norveški kaj takega sploh uspelo.
Zgodba je še toliko bolj neverjetna, če se nanjo gleda skozi politično perspektivo. Ni si težko predstavljati, kako bi lahko 800 milijard evrov razpoložljivega kapitala ustvarilo najrazličnejše vrste političnih apetitov. Predno je Norveška ustanovila sklad, je morala doseči širok politični konsenz o potrebi po zagotavljanju dolgotrajne vzdržnosti norveške socialne države kot ključnemu cilju njegovega delovanja. Ta konsenz dvajset let kasneje še vedno drži. Nevarnost, da bi sklad postal sredstvo manipuliranja v politične namene, je bila od vselej prisotna in verjetno ne bo nikoli povsem minila, a norveška politika je do sedaj prikazala veliko zrelosti in razsodnosti pri upravljanju premoženja norveških državljanov.
Cilj sklada je zagotoviti finančno varnost prihodnjih generacij in omiliti demografske težave, kot je staranje prebivalstva. Nafte bo nekoč zmanjkalo, toda prebivalstvo bo lahko še dolgo zatem uživalo koristi naložb, ki so bile financirane iz prihodkov črpanja črnega zlata.
Norveška je v preteklih petdesetih letih izkoristila približno polovico vseh svojih naftnih zalog. Prvo naftno nahajališče je bilo na dnu Severnega morja odkrito v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Norveška je koncesije za črpanje nafte podelila mednarodnim energetskih podjetjem, a istočasno poskrbela za konstanten priliv sredstev v državni proračun, s katerim je sprva financirala gradnjo infrastrukture. Kmalu so norveške vlade ugotovile, da vsega denarja ne bo mogoče sproti porabiti. Edina smiselna rešitev je bilo vzpostaviti sklad, kamor se bodo presežki nalagali. Obseg naftnega sklada je po besedah številnih politikov z leti presegel vsa pričakovanja.
Kljub temu so nekateri ekonomisti prepričani, da njegov potencial ostaja neizkoriščen. Opozarjajo predvsem na nizek, 4-odstotni povprečni letni donos, ki ga po uspešnosti uvršča daleč za večino velikih svetovnih pokojninskih skladov. Povedano drugače, Norvežani bi lahko z naloženim denarjem ustvarili še veliko večje bogastvo, kot ga imajo.
Kritiki kot največji problem sklada izpostavljajo neučinkovito upravljanje in pomanjkanje pripravljenosti na vlaganje v obnovljive vire energije, ki bi lahko funkcionirali tudi kot varovalka pred nihanji cen nafte na svetovnih trgih. Hkrati bi s tem odgovorili tudi na vse večjo zaskrbljenost javnosti, da država ne stori dovolj za zaščito okolja pred negativnimi posledicami podnebnih sprememb.
Naložbene odločitve, ki jih sprejemajo ekonomisti norveške centralne banke, temeljijo na pasivnem vlaganju, kjer je ključen motiv finančni učinek. Pozivi k umiku naložb iz naftnih podjetij na etični podlagi sklad po pisanju revije Institutional Investor postavljajo pred nove izzive. Nekateri se bojijo, da bi lahko takšna sprememba povečala vlogo politike pri odločitvah o tem, kam se bo v prihodnosti nalagalo denar. Sklad je pri svojih naložbenih odločitvah v preteklosti sicer že upošteval etične pomisleke: umaknil se je, denimo, iz tobačne industrije in podjetji, ki sodelujejo pri gradnji ter razvoju jedrskega orožja. Toda popoln umik iz naftne industrije, ki je zadnjega pol stoletja temelj norveške prosperitete, bi verjetno zahteval prav poseben miselni preskok.
Norveški vladni pokojninski sklad, znan tudi kot naftni sklad, je od leta 1996, ko so se na njegove račune stekli prvi naftni milijoni, postal največji državni premoženjski sklad svoje vrste, ki ima v lasti 1,4 odstotka vseh javnih podjetij na svetu. Dve tretjini sredstev, ki jih sklad obvladuje, je naloženih v delnice, malo manj kot tretjina v finančne instrumente z zagotovljenim donosom, v zadnjih letih naraščajo tudi naložbe v nepremičnine. Njegovo delovanje zaznamujejo stroga pravila transparentnosti, kar sklad dela edinstvenega v primerjavi z večino drugih podobnih pravnih entitet, na primer državnih premoženjskih skladov Katarja, Kuvajta in Savdske Arabije.
Po besedah vodje norveškega sklada Yngveja Slyngstada, ki je tudi izvršni direktor investicijskega upravljanja v norveški centralni banki, vzdrževanje visokih standardov delovanja in vlaganja v okvirih realnosti, ki jih poraja mednarodni finančni kapitalizem, še zdaleč ni lahko. Kot je nedavno povedal v intervjuju za Financial Times, je presenetljivo, da je Norveški kaj takega sploh uspelo.
Politični konsenz kot temelj delovanja
Zgodba je še toliko bolj neverjetna, če se nanjo gleda skozi politično perspektivo. Ni si težko predstavljati, kako bi lahko 800 milijard evrov razpoložljivega kapitala ustvarilo najrazličnejše vrste političnih apetitov. Predno je Norveška ustanovila sklad, je morala doseči širok politični konsenz o potrebi po zagotavljanju dolgotrajne vzdržnosti norveške socialne države kot ključnemu cilju njegovega delovanja. Ta konsenz dvajset let kasneje še vedno drži. Nevarnost, da bi sklad postal sredstvo manipuliranja v politične namene, je bila od vselej prisotna in verjetno ne bo nikoli povsem minila, a norveška politika je do sedaj prikazala veliko zrelosti in razsodnosti pri upravljanju premoženja norveških državljanov.
Cilj sklada je zagotoviti finančno varnost prihodnjih generacij in omiliti demografske težave, kot je staranje prebivalstva. Nafte bo nekoč zmanjkalo, toda prebivalstvo bo lahko še dolgo zatem uživalo koristi naložb, ki so bile financirane iz prihodkov črpanja črnega zlata.
Norveška je v preteklih petdesetih letih izkoristila približno polovico vseh svojih naftnih zalog. Prvo naftno nahajališče je bilo na dnu Severnega morja odkrito v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Norveška je koncesije za črpanje nafte podelila mednarodnim energetskih podjetjem, a istočasno poskrbela za konstanten priliv sredstev v državni proračun, s katerim je sprva financirala gradnjo infrastrukture. Kmalu so norveške vlade ugotovile, da vsega denarja ne bo mogoče sproti porabiti. Edina smiselna rešitev je bilo vzpostaviti sklad, kamor se bodo presežki nalagali. Obseg naftnega sklada je po besedah številnih politikov z leti presegel vsa pričakovanja.
Foto
Neizkoriščeni potencial in etično vlaganje
Kljub temu so nekateri ekonomisti prepričani, da njegov potencial ostaja neizkoriščen. Opozarjajo predvsem na nizek, 4-odstotni povprečni letni donos, ki ga po uspešnosti uvršča daleč za večino velikih svetovnih pokojninskih skladov. Povedano drugače, Norvežani bi lahko z naloženim denarjem ustvarili še veliko večje bogastvo, kot ga imajo.
Kritiki kot največji problem sklada izpostavljajo neučinkovito upravljanje in pomanjkanje pripravljenosti na vlaganje v obnovljive vire energije, ki bi lahko funkcionirali tudi kot varovalka pred nihanji cen nafte na svetovnih trgih. Hkrati bi s tem odgovorili tudi na vse večjo zaskrbljenost javnosti, da država ne stori dovolj za zaščito okolja pred negativnimi posledicami podnebnih sprememb.
Naložbene odločitve, ki jih sprejemajo ekonomisti norveške centralne banke, temeljijo na pasivnem vlaganju, kjer je ključen motiv finančni učinek. Pozivi k umiku naložb iz naftnih podjetij na etični podlagi sklad po pisanju revije Institutional Investor postavljajo pred nove izzive. Nekateri se bojijo, da bi lahko takšna sprememba povečala vlogo politike pri odločitvah o tem, kam se bo v prihodnosti nalagalo denar. Sklad je pri svojih naložbenih odločitvah v preteklosti sicer že upošteval etične pomisleke: umaknil se je, denimo, iz tobačne industrije in podjetji, ki sodelujejo pri gradnji ter razvoju jedrskega orožja. Toda popoln umik iz naftne industrije, ki je zadnjega pol stoletja temelj norveške prosperitete, bi verjetno zahteval prav poseben miselni preskok.
