Paula Cecilia Qualizza iz Francije: »Ne bom med tistimi, ki bi jim jih gospod Šter z veseljem napel.«

Je magistrska študentka poznoantične zgodovine na pariški Sorboni. Rojena je bila v Argentini, v Slovenijo se je preselila pri osmih letih starosti. Dodiplomski študij je opravila iz mednarodnih odnosov na FDV, do lani je delala v evropskem parlamentu v Bruslju. Govori več jezikov, vedno bolj pa jo je vleklo iz ekonomije v kulturo, odnose med religijami in politiko, zgodovino verstev. V zadnjih mesecih, pravi, o vrnitvi domov ni razmišljala. Računica je bila preprosta. »Najvarneje je, da ostanem tu in ne prinašam virusa še v Slovenijo.«


V Franciji smo glede časovnega poteka epidemije nekje za Italijo in Španijo, a pred Slovenijo. Vrha okužb še nismo doživeli, kar potrjuje tudi statistika: na milijon prebivalcev je tu 1022 primerov, v Italiji jih je, denimo, še enkrat toliko, v Sloveniji pa 466. Vse do danes se je okužilo okoli 68.000 ljudi, umrlo pa 8000. Te dni se število umrlih na dan giblje okoli 400. Na žalost po krivuljah, ki jih vidimo po časopisih, Francija stopa po črti, ki jo je zarisala Italija. Kako hudo bo, ne vem. Danes teče 21. dan karantene.

Ko spregovori predsednik, ni več heca

Glavni dve žarišči sta pariška regija (Île de France) in vzhodna regija (Grand Est) okoli Strasbourga. Zadnjim so na pomoč priskočili nemški kolegi, ki so mnoge francoske obolele zdravili v Nemčiji. Prav tako v Luksemburgu in v Švici. Iz pariške regije so veliko pacientov odpeljali na zdravljenje v druga francoska mesta, da bi tako razbremenili bolnišnice glavnega mesta.

Resnosti širjenja virusa se tudi po slikah in vesteh iz Italije tu javnost ni zavedala vse do predsednikovega televizijskega nagovora 16. marca, čeprav se je o njem po kuloarjih šušljalo že nekaj dni prej. Ugašanje javnega življenja je potekalo postopoma: najprej zaprtje izobraževalnih ustanov, muzejev, nato restavracij in trgovin, razredčenje javnega prometa, šele potem nas je Macron prijazno povabil (tako elegantno lahko zvenijo francoski imperativi), naj ostanemo doma vsaj dva tedna.

​Retorično izpiljeni govor je zadonel po socialnih omrežjih, povzemajoč predvsem Macronov taktično nastavljen stavek, da smo v vojni. Najprej so bili ljudje glede resnosti situacije malo zmedeni, saj so se kljub »vojnemu stanju«, denimo, lokalne volitve vseeno izvedle. Pristojni so obdobje ostajanja doma podaljšali do najmanj 15. aprila, temu najverjetneje sledi nov podaljšek. Hkrati pa se že govori o potrebi po postopnem prehodu v prejšnje, normalno stanje.



Ko sem šla na še zadnji trening pred karanteno, sem druge študente povprašala, kaj mislijo o situaciji, in odziv je bil zanimiv: stvari so se zanje zresnile, ko je Macron državljane prvič nagovoril po televiziji. »Ustanove lahko opozarjajo na najhujše, a ko pri nas spregovori predsednik, veš, da ni več heca,« je rekla.

Največ eno uro na dan

V dneh, ko je vse ugašalo, je resda bilo čutiti zmanjšanje števila ljudi na javnem prevozu in manj gneče celo na turističnih točkah. Sama že od začetka omejitve gibanja nisem bila v centru, tj. v Parizu, ki ga vsi poznajo: Châtelet, Champs Elysées, bregovi Sene. Iz gole kurioznosti pa sem se previdno sprehodila okoli Eifflovega stolpa še uro prej, preden so začele veljati omejitve: res ni bilo žive duše, le kakšna, ki je zadnjo minuto skočila po bageto. Občutek, ko imaš dovolj osebnega prostora v Parizu, kjer je tako rekoč vsak vogal turistična atrakcija, je filmski – kot da si igralec in so samo za snemanje scene omejili gibanje.

Ker ljudje prvotnih napotkov niso upoštevali, zdaj velja, da so izhodi iz doma za tiste, ki nimajo opravičljivega razloga, omejeni na eno uro na dan največ en kilometer od doma. Da bi ljudje ukrepe spoštovali, je bilo mobiliziranih več kot 150.000 policistov, ki preverjajo in po potrebi pišejo kazni. Sočasno potekajo podobne razprave kot v Sloveniji – kako izvesti maturo, kako ublažiti gospodarske posledice, brezposelnost.

​Velik del diskurza se je pričakovano preselil na twitter, kjer, vsaj po mojih opažanjih, je v primerjavi s Slovenijo na primer več govora o možnih učinkovitih zdravilih in se kritike, negativizem in streljanje, ker imajo zdaj nekateri (pre)več časa, bolj porazgubijo. Vsa mala in srednja podjetja so opravičena plačila elektrike, vode in plina.

​Prijateljica, ki je medicinska sestra, mi je že na začetku omenjala, da se pripravljajo na najhujše in da je že takrat primanjkovalo zaščitnih sredstev: mask, rokavic. In res, tako osebja kot opreme primanjkuje. Ljudje se odzivajo podobno kot drugje: medtem ko so v Sloveniji prejšnji konec tedna mnogi skočili na Obalo, se je na južno železniško postajo Montparnasse zgrnilo na stotine tistih, ki so hoteli k svojim drugod po Franciji.



Živim na obrobju Pariza, v mirnejši soseski, v veliki hiši, a brez sostanovalcev. Tudi drugi tuji študentje so sami, nekateri celo na le nekaj kvadratnih metrih. Težko je, ko več tednov zapored ne srečaš ali ogovoriš človeka v živo, tudi takrat ne, ko se enkrat na teden s svojim nahrbtnikom odpravim po hrano, saj so ulice bolj ali manj prazne, vsi se držijo zase. Včasih se zdi, kot da stojimo v vrsti v preračunavanju game theory​, kdo je kužen in koliko je za nekoga potencialna grožnja.

​Vidno se je prečistil onesnažen pariški zrak. To, če lahko s svojega okna vidim ne le Eifflovega stolpa, temveč tudi Sacré-Cœur in La Défense, je postalo moje novo merilo za smog v zraku. Ni več nenehnega zvočnega onesnaženja s sirenami in letali iz dveh večjih pariških letališč. Zanimivo je, da se je od začetka ustalila navada, da vsak dan ob 20. uri z balkonov za minuto ploskamo tistim, ki nas dnevno s svojim delom rešujejo: zdravstvenim delavcem, prodajalcem, smetarjem, voznikom ipd.

Na splošno ljudje niso pretirano panični ali napeti, več jeze in nasilja je bilo v zraku čutiti decembra in januarja med doslej najdaljšim valom protestov – proti pokojninski reformi. Mislim, da smo se že malo navadili nove cone udobja in premostili tesnobo ob zaprtosti, ker vemo, da bo tako najhitreje mimo. Sosede v zadnjih dneh, ki so bili res spomladanski, slišim peči na žaru, igrati namizni tenis, se smejati, se igrati s svojimi otroki …

Vsega že vajeni

Ampak Francozi ne bi bili Francozi, če ne bi okoli vse te mineštre s koronavirusom malo pofilozofirali. Mentor nas je že v marcu in nas tudi zdaj prek elektronskih sporočil spodbuja bodisi z zdravstvenimi nasveti bodisi s članki za razmislek ali z iskrenim globljim bodrenjem v času krize, skratka očetovsko ga skrbi za nas.

​Sicer pa v splošnem pedagoškem procesu​ laissez-faire​, ki v primerjavi s Slovenijo vsakemu profesorju daje precejšnjo svobodo, se vsak docent sam odloči, kako se bo lotil nadaljnjega poučevanja in ocenjevanja. Pri nekaterih predmetih nam snov in teste tedensko naložijo na spletno platformo. Ampak nič novega pod soncem – vsega tega smo že navajeni, saj smo med že omenjenimi protesti zaradi skoraj popolne zaustavitve javnega prometa bili v podobni karanteni: predavanja in obveznosti so odpadli, ker se nismo mogli premikati, smo ostali doma.



Sama nisem niti pomislila, da bi šla v tem času v Slovenijo. Od tujih študentov, s katerimi sem v stikih, ni šel nihče v svojo državo, pravzaprav so bili francoski študentje tisti, ki so Pariz zamenjali za svoja mesta. Zame je bila računica preprosta: virus bi prej ali slej prišel tudi v Slovenijo že zaradi bližine z Italijo, obveljali bi isti ukrepi kot tu, za povrh pa bi se dodatno izpostavila okužbi na poti na letališče in na letališču samem. Poleg tega ne bi želela že tako preobremenjenega osebja na slovenskem veleposlaništvu dodatno zaposlovati s klici o evakuacijskih možnostih. Najvarneje je, da ostanem tu in ne prinašam virusa še v Slovenijo, hkrati ne bom med tistimi, ki bi jim jih gospod Šter z veseljem napel.