Portret tedna: Kim Džong Un
Ob zgodovinskem srečanju zopet objavljamo portret severnokorejskega voditelja, ki je bil objavljen decembra lani.
Odpri galerijo
FOTO: Edgar Su/Reuters
Mislim, da bo minilo veliko, veliko časa, preden se bom dotaknil tal in dojel, da nisem človek, za katerega me imajo doma. O, ne, ne, ne, jaz sem rocket man, rocket man, moj detonator gori zgoraj v osami … O, ne, ne, ne, verzi, ki jih je Elton John uglasbil leta 1972, se ne nanašajo na severnokorejskega voditelja. Pravzaprav pojejo o astronavtu, ki gre na Mars.
Pa vendar. Ko je ameriški predsednik Donald Trump letos jeseni označil Kim Džong Una za »malega rocket mana«, je v novem hladnovojnem aranžmaju oživela stara balada, ki obljublja dolgotrajno dramo, v kateri bomo morda dojeli, da on ni takšen človek, kot trmasto mislimo, da je. Morda je veliko slabši ali pa veliko boljši, kakor domnevamo, ker smo zavedeni z geopolitičnimi pastmi.
Odkar je Kim Džong Un prevzel oblast, je minilo celih šest let, a smo se zadnjih šest mesecev ukvarjali z njim več kakor kdaj prej. Ko ga je v začetku decembra ameriški Time uvrstil v ožji izbor za človeka leta, je bilo to povsem drugače kakor leta 2012, ko ga je časopis The Onion razglasil za najbolj seksapilnega moškega na svetu. Tisto je bil posmeh, to zdaj pa je resno, saj je resnično zaznamoval leto, ki mineva.
Še več, z njim bomo šli tudi v leto 2018. Poslušali bomo to, kar nam kriči z Daljnega vzhoda, in se dotikali čela, ker bomo ocenjevali, kako nas bo bolela glava, ko bo z jedrskimi zobmi ugriznil 21. stoletje za rep ter ga vrnil tja, kjer se je začela oblikovati svetovna ureditev.
Če bi gledali na Kim Džong Una kot na presežen pojav nedokončanega procesa politične racionalizacije modernega sveta, bi se nam verjetno prikazal kot godzilla z gore Paektu. Pošast iz japonskih filmov je postala grozna šele po tem, ko je preživela jedrsko eksplozijo. Nič manj močnega od jedrskega orožja je ne more uničiti. Podobno kot Kim tudi ona bljuva »jedrski dih«, ki ga njeno ogromno telo ustvarja nekje v trebuhu. Ni ji treba jesti ljudi, saj se hrani s sevanjem od znotraj. Podobnost je tudi v tem, da so japonski producenti na vprašanje, ali je godzilla podoba dobrega ali zla, navedli neko drugo raven nadmoralnosti ter jo primerjali s šintoističnim bogom uničenja, ki uniči vse, da bi zatem vzniknil nov svet.
Približno takšna bi lahko bila skica za portret Kim Džong Una, ki ni nič drugega kakor posledica ureditve, uprte v ravnotežje jedrskih groženj. Gre za politično pošast, ki je preživela geopolitični veliki pok in ga zdaj ne more uničiti nič drugega kot silovit jedrski prst velesil, ki so mu dale tolikšno moč.
Če bi na Kima gledali kot na mladega človeka, ki bo 8. januarja dopolnil šele 35 let, bi se morali vrniti v njegovo mladost, ko je za rojstni dan vztrajal pri tem, da bo oblekel posebej zanj skrojeno uniformo sovjetskega generala ter risal tanke in rakete. Služabniki so ga klicali »tovariš general«, mati Ko Jong Hi pa ga je zaljubljeno gledala. »Moj mali kralj jutranje zvezde,« mu je otroško govorila. Imela je dober občutek za to, da je njegov dve leti starejši brat Kim Džong Čul malce pesniški in preveč nežen za nadaljevanje revolucije v lastni državi. Vedela je, da je Džong Un rojen za vodjo.
Tudi ko so ga z bratoma in sestrami poslali na šolanje v Švico, je svoje skromne študentske prostore vedno nadomeščal s strastno ljubeznijo do hobijev. Še vedno je rad risal. Smučal je po švicarskih Alpah. Plaval na francoski rivieri. Toda na prvem mestu je bila košarka. Spal je s košarkarsko žogo in bil zelo vznemirjen, ko je bil poražen pod košem. Brutalno je opsoval svojo takratno punco, ko mu je v telefonskem pogovoru svetovala, naj opusti kajenje. Vse to so lastnosti, ki jih zahteva položaj voditelja.
Najstarejši brat Kim Džong Nam ni nikoli zamudil priložnosti, da pokaže, kako mu je več do dobre zabave kakor do države. Džong Čul pa je bil vse bolj nežen. Med študijem v Švici je napisal pesem Moj idealni svet. V tem svetu ne bi bilo več jedrske bombe, pa tudi ne teroristov, saj bi jih pobil z Jean-Claudom Van Dammom. Takrat je postalo jasno, da bo moral po očetovi smrti prevzeti dinastijo »tovariš general«.
Prirojene vodstvene sposobnosti so bile skupaj z brutalnostjo, strastjo in trdnostjo dovolj, da ga je oče nekaj let pred nenadno smrtjo izbral za naslednika. Kim Džong Un je prevzel krmilo majave ladje, izmučene zaradi velike lakote in upočasnjene zaradi mednarodne izolacije. Takrat so tudi najboljši poznavalci Severne Koreje napovedovali, da njegova vladavina ne bo trajala več kakor nekaj let. Bil je premlad, neizkušen ter dvojno ali celo trojno obkrožen s starimi partijskimi volkovi in strogimi generali. Zanje je bil predvsem mulec, ki ga je oče pripeljal iz Evrope nazaj domov, ker je opazil, da nanj preveč vpliva ameriška kultura.
V sedmo leto Kim Džong Unove vladavine vstopamo brez njegovega strica Džang Song Teka in načelnika generalštaba Ri Jong Hoja, ki ju je dal usmrtiti, ter njegovega polbrata Kim Džong Nama, ki ga je dal zastrupiti. Prav tako tudi brez iluzij, da bodo njegova mladost, evropska izobrazba in ljubezen do ameriške košarke pohitrile proces razpadanja enega od zadnjih primerkov totalitarnega komunizma.
Tretji Kim v dinastičnem nizu je tako kot godzilla ugriznil svet za rep, ga odvlekel na sveto goro Paektu, zibelko starodavne korejske civilizacije in sedanje revolucije, ter ga tako kakor šintoistični bog uničenja razbil na koščke. Ali bo iz teh naredil kaj novega? Ali pa nas bo prisilil, da razmislimo o življenju na Marsu?
Tisti, ki so ga imeli možnost osebno spoznati – na primer njegov košarkarski idol Dennis Rodman –, trdijo, da Kim Džong Un, če parafraziramo Eltona Johna, »ni takšen človek, za kakršnega ga imajo doma«. Četudi je zajahal raketo in je pripravljen streljati na Ameriko, ni takšen »rocket man«, za kakršnega bi ga rad imel Trump. Tako kot godzilla je tudi on veliko boljši in veliko slabši od tega. Je proizvod geopolitične tragedije in opozorilo, da bog uničenja vedno preživi uničenje. Nič drugega ga ne more obvladati kakor čisti razum.
Pri razmišljanju o tem, kaj nam bo Kim Džong Un pripravil v letu 2018, sploh ni pomembno, ali ima rad Ameriko ali jo sovraži. Treba je vedeti le to, da od prednikov ni nasledil zgolj države, ampak tudi poslanstvo, po katerem je bolj podoben »rocket manu« Eltona Johna kakor tistemu, o katerem govori Trump. To poslanstvo je nedokončano in zaradi njega ne bo mirno predal raket in bomb. O tem, ali bo prinesel uničenje ali začetek novega sveta, najbolje govori film o godzilli. Ali je dober ali slab, je odvisno od ljudi okoli njega.
Pa vendar. Ko je ameriški predsednik Donald Trump letos jeseni označil Kim Džong Una za »malega rocket mana«, je v novem hladnovojnem aranžmaju oživela stara balada, ki obljublja dolgotrajno dramo, v kateri bomo morda dojeli, da on ni takšen človek, kot trmasto mislimo, da je. Morda je veliko slabši ali pa veliko boljši, kakor domnevamo, ker smo zavedeni z geopolitičnimi pastmi.
Odkar je Kim Džong Un prevzel oblast, je minilo celih šest let, a smo se zadnjih šest mesecev ukvarjali z njim več kakor kdaj prej. Ko ga je v začetku decembra ameriški Time uvrstil v ožji izbor za človeka leta, je bilo to povsem drugače kakor leta 2012, ko ga je časopis The Onion razglasil za najbolj seksapilnega moškega na svetu. Tisto je bil posmeh, to zdaj pa je resno, saj je resnično zaznamoval leto, ki mineva.
Še več, z njim bomo šli tudi v leto 2018. Poslušali bomo to, kar nam kriči z Daljnega vzhoda, in se dotikali čela, ker bomo ocenjevali, kako nas bo bolela glava, ko bo z jedrskimi zobmi ugriznil 21. stoletje za rep ter ga vrnil tja, kjer se je začela oblikovati svetovna ureditev.
Če bi gledali na Kim Džong Una kot na presežen pojav nedokončanega procesa politične racionalizacije modernega sveta, bi se nam verjetno prikazal kot godzilla z gore Paektu. Pošast iz japonskih filmov je postala grozna šele po tem, ko je preživela jedrsko eksplozijo. Nič manj močnega od jedrskega orožja je ne more uničiti. Podobno kot Kim tudi ona bljuva »jedrski dih«, ki ga njeno ogromno telo ustvarja nekje v trebuhu. Ni ji treba jesti ljudi, saj se hrani s sevanjem od znotraj. Podobnost je tudi v tem, da so japonski producenti na vprašanje, ali je godzilla podoba dobrega ali zla, navedli neko drugo raven nadmoralnosti ter jo primerjali s šintoističnim bogom uničenja, ki uniči vse, da bi zatem vzniknil nov svet.
Približno takšna bi lahko bila skica za portret Kim Džong Una, ki ni nič drugega kakor posledica ureditve, uprte v ravnotežje jedrskih groženj. Gre za politično pošast, ki je preživela geopolitični veliki pok in ga zdaj ne more uničiti nič drugega kot silovit jedrski prst velesil, ki so mu dale tolikšno moč.
Če bi na Kima gledali kot na mladega človeka, ki bo 8. januarja dopolnil šele 35 let, bi se morali vrniti v njegovo mladost, ko je za rojstni dan vztrajal pri tem, da bo oblekel posebej zanj skrojeno uniformo sovjetskega generala ter risal tanke in rakete. Služabniki so ga klicali »tovariš general«, mati Ko Jong Hi pa ga je zaljubljeno gledala. »Moj mali kralj jutranje zvezde,« mu je otroško govorila. Imela je dober občutek za to, da je njegov dve leti starejši brat Kim Džong Čul malce pesniški in preveč nežen za nadaljevanje revolucije v lastni državi. Vedela je, da je Džong Un rojen za vodjo.
Tudi ko so ga z bratoma in sestrami poslali na šolanje v Švico, je svoje skromne študentske prostore vedno nadomeščal s strastno ljubeznijo do hobijev. Še vedno je rad risal. Smučal je po švicarskih Alpah. Plaval na francoski rivieri. Toda na prvem mestu je bila košarka. Spal je s košarkarsko žogo in bil zelo vznemirjen, ko je bil poražen pod košem. Brutalno je opsoval svojo takratno punco, ko mu je v telefonskem pogovoru svetovala, naj opusti kajenje. Vse to so lastnosti, ki jih zahteva položaj voditelja.
»Odkar je prevzel oblast, je minilo celih šest let, a smo se zadnjih šest mesecev ukvarjali z njim več kakor kdaj prej.« (Zorana Baković, 29. december 2017)
Najstarejši brat Kim Džong Nam ni nikoli zamudil priložnosti, da pokaže, kako mu je več do dobre zabave kakor do države. Džong Čul pa je bil vse bolj nežen. Med študijem v Švici je napisal pesem Moj idealni svet. V tem svetu ne bi bilo več jedrske bombe, pa tudi ne teroristov, saj bi jih pobil z Jean-Claudom Van Dammom. Takrat je postalo jasno, da bo moral po očetovi smrti prevzeti dinastijo »tovariš general«.
Prirojene vodstvene sposobnosti so bile skupaj z brutalnostjo, strastjo in trdnostjo dovolj, da ga je oče nekaj let pred nenadno smrtjo izbral za naslednika. Kim Džong Un je prevzel krmilo majave ladje, izmučene zaradi velike lakote in upočasnjene zaradi mednarodne izolacije. Takrat so tudi najboljši poznavalci Severne Koreje napovedovali, da njegova vladavina ne bo trajala več kakor nekaj let. Bil je premlad, neizkušen ter dvojno ali celo trojno obkrožen s starimi partijskimi volkovi in strogimi generali. Zanje je bil predvsem mulec, ki ga je oče pripeljal iz Evrope nazaj domov, ker je opazil, da nanj preveč vpliva ameriška kultura.
V sedmo leto Kim Džong Unove vladavine vstopamo brez njegovega strica Džang Song Teka in načelnika generalštaba Ri Jong Hoja, ki ju je dal usmrtiti, ter njegovega polbrata Kim Džong Nama, ki ga je dal zastrupiti. Prav tako tudi brez iluzij, da bodo njegova mladost, evropska izobrazba in ljubezen do ameriške košarke pohitrile proces razpadanja enega od zadnjih primerkov totalitarnega komunizma.
Tretji Kim v dinastičnem nizu je tako kot godzilla ugriznil svet za rep, ga odvlekel na sveto goro Paektu, zibelko starodavne korejske civilizacije in sedanje revolucije, ter ga tako kakor šintoistični bog uničenja razbil na koščke. Ali bo iz teh naredil kaj novega? Ali pa nas bo prisilil, da razmislimo o življenju na Marsu?
Tisti, ki so ga imeli možnost osebno spoznati – na primer njegov košarkarski idol Dennis Rodman –, trdijo, da Kim Džong Un, če parafraziramo Eltona Johna, »ni takšen človek, za kakršnega ga imajo doma«. Četudi je zajahal raketo in je pripravljen streljati na Ameriko, ni takšen »rocket man«, za kakršnega bi ga rad imel Trump. Tako kot godzilla je tudi on veliko boljši in veliko slabši od tega. Je proizvod geopolitične tragedije in opozorilo, da bog uničenja vedno preživi uničenje. Nič drugega ga ne more obvladati kakor čisti razum.
Pri razmišljanju o tem, kaj nam bo Kim Džong Un pripravil v letu 2018, sploh ni pomembno, ali ima rad Ameriko ali jo sovraži. Treba je vedeti le to, da od prednikov ni nasledil zgolj države, ampak tudi poslanstvo, po katerem je bolj podoben »rocket manu« Eltona Johna kakor tistemu, o katerem govori Trump. To poslanstvo je nedokončano in zaradi njega ne bo mirno predal raket in bomb. O tem, ali bo prinesel uničenje ali začetek novega sveta, najbolje govori film o godzilli. Ali je dober ali slab, je odvisno od ljudi okoli njega.
