Predsednik, ki je končal hladno vojno

New York – »Upam, da me bodo videli kot zanesljivega, preudarnega in sposobnega,« je na začetku predsedovanja v dnevnik zapisal George Herbert Walker Bush. Od petka, ko se je v 95. letu končala njegova življenjska pot, se njegov up uresničuje. Ameriški mediji so se družno poklonili mirni roki 41. predsednika, ki je državo – in svet – vodil skozi vihravo zgodovinsko obdobje.

Pravo vrednost državnika vedno pokaže čas, ki olušči čustva in razgali njegove resnične dosežke. Sodobniki ob odhodu pomembnih ljudi ne sledimo samo načelu »o mrtvih vse dobro«, pač pa so vatli umerjeni s trenutnimi razmerami. Zato ni presenetljivo, da so Američani ob glasnem bahaču v Beli hiši te dni čislali spodobnost, spoštljivost, vljudnost in razsodnost Busha starejšega. Patriarh teksaške politične dinastije je utelešenje rekla, da se nekateri predsedniki starajo kot vino. Ko so ga pred 26 leti volivci zavrnili z enim izmed najnižjih rezultatov za kandidata v Beli hiši, se je zdelo, da se bo razblinil v spominu naroda kot nerodna štiriletna prekinitev med dvema velikima govorcema, ki sta zaznamovala državo.
 

Udarci pod pas

Potomec bogate družine iz Nove Anglije ni občutil težav večine Američanov, očitek o nerazumevanju njihovega vsakdanjika je bil eden od mlinskih kamnov druge predsedniške kampanje. Toda to je prekrival z dobro vzgojo njegove matere, ki mu je vcepila, da »jaz« ne sodi v besednjak spodobnega človeka, ter mu nadela nekakšno plemiško ustrežljivost, ki jo je združil s šaljivo dobrodušnostjo in prisrčno nerodnostjo. Tako bo morda odšel v spomin kot zadnji predsednik, ki ga velik del javnosti ni silovito zaničeval.

Pod vljudnim površjem se je skrival trd borec, ki je znal udariti tudi pod pas. V prvi predsedniški kampanji leta 1988 je mlademu vodji kampanje Leeju Atwaterju dopustil, da je demokratskega tekmeca Michaela Dukakisa napadel z ostrim rasističnim oglasom. V njem so politiko guvernerja Massachusettsa o popustljivosti do zapornikov povezali s temnopoltim posiljevalcem in morilcem Williejem Hortonom, ki je med izhodom ob koncu tedna izza zapora napadel belopolti par in posilil soprogo. Jedkost oglasa je bila tolikšna, da je celo republikanski svetovalec Roger Stone, danes del temačnega ozvezdja Donalda Trumpa, Atwaterju dejal, da to presega vse meje, »z Bushem ga bosta nosila do groba, oglas je rasističen in ga bosta obžalovala«. Atwater se je pozneje opravičil, Bush starejši nikoli.

Ni držal obljube

Utrjeni politik se je kalil kot veleposlanik v Združenih narodih, ameriški odposlanec na Kitajskem in kot vodja nacionalnega odbora republikanske stranke, ko je to razžiral škandal Watergate. Vodil je obveščevalno službo Cia in osem let v ozadju pomagal Ronaldu Reaganu, zato je bil po prepričanju mnogih najbolje pripravljen predsednik v zgodovini države. To je pokazal, ko je z zmesjo pragmatizma, stvarnosti in zdravega razuma dosegel, da je razpad sovjetskega imperija potekal »brez enega samega strela«, kot je dejal eden od naslednikov Barack Obama.

Zadnji sovjetski voditelj Mihael Gorbačov je ob izražanju sožalij »resničnemu partnerju« vljudno zamolčal, kako mu je ameriški predsednik obljubil, da se Nato nikoli ne bo razširil »niti za inč« proti vzhodu, nato pa so na Zahodu požrli besedo in povzročili še vedno gorko jezo ruskih krogov. Bush je brez večjega prelivanja krvi – na ameriški strani – ustavil pohod Sadama Huseina v »pravični iraški vojni«, kot so nekateri v ZDA imenovali posredovanje po Huseinovem vdoru v Kuvajt. Toda tudi takrat so uporabili sporne informacije obveščevalcev in načrtno bombardirali civilne cilje, kar je pozneje zaznamovalo katastrofalno drugo iraško posredovanje sina Georgea Busha mlajšega.

Kljub sencam – v poznih letih so se morali opravičiti zaradi njegove desnice, ki je na skupnih fotografijah rada zdrsnila na ženske zadnjice – se Američani te dni od številke 41 poslavljajo z nostalgijo po starih dobrih časih. Pri tem nekateri z grozo ugotavljajo, da bo poslovilni govor imel Trump: »Kakšen gnil konec za častivrednega moža.«