Prihaja ura usodnih odločitev za Evropo

»Na Zemljo je padel komet z imenom Donald Trump,« pravi nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, »ki je spremenil vse.«
Fotografija: V ZDA se zelo dobro zavedajo, da EU bolj potrebuje zavezništvo, kot oni. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
V ZDA se zelo dobro zavedajo, da EU bolj potrebuje zavezništvo, kot oni. FOTO: Reuters

Evropa se lahko še tako spreneveda, toda stare povojne svetovne ureditve, ki je temeljila na Ameriki in čezatlantskem partnerstvu in je vzdržala skoraj 70 let, ni več. Če se EU ne bo postavila zase in na povsem nove temelje, tudi nje ne bo več, pravi nekdanju nemški zunanji minister Joschka Fischer, kajti »za Evropo je to dokončno postalo eksistenčno vprašanje«.

Dramatičen poziv nekdanjega nemškega ministra ne bi mogel priti ob bolj pravem času. Pred Evropsko unijo, ki še vedno ne ve, kako bi se odzvala na poteze ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je cela vrsta usodnih problemov, pri katerih gre tokrat resnično »za vse ali nič«, kot je med zasedanjem gospodarskih ministrov v Bruslju v začetku tedna rekel nemški minister Peter Altmeier. Pri vseh teh problemih se bo dokončno pokazalo, ali je EU zunanjepolitično sploh dorasla nalogi ali ne.
Tako rekoč vsa vprašanja, naj so teme po vsebini videti še tako različne, so v resnici povezana z enim in istim problemom, ki mu je ime Donald Trump. Že od danes naprej (petek), ko v Parizu poteka letna konferenca svetovne Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), velja, da je Trump, vsem evropskim opozorilom navkljub in prav nič v stilu OECD, uvedel dodatne ameriške carine na evropsko jeklo in aluminij. Kar je kljub opozorilom poznavalcev, da bi bil pravi mali čudež, če jih ne bi, povzročilo pravi šok.

Dodatno k vse večjim napetostim med nekoč tesnima čezatlantskima partnerjema še vedno prispeva tudi Trumpov izstop iz jedrskega sporazuma z Iranom in z njimi povezana grožnja ameriških sankcij proti tistim evropskim podjetjem, ki bi še naprej poslovala z Iranom, odnose pa zaostrujejo tudi ameriške grožnje z nekaterimi drugimi ukrepi (na primer v avtomobilski industriji).

Evropska unija je v vseh teh primerih (za zdaj celo neverjetno složno) proti odločitvam, ki jih samovoljno sprejema ameriški predsednik. Kako se bo v resnici odzvala, pa ne ve še nihče. Čeprav je vsem jasno, da bo v primeru, če bo pokleknila in dovolila Trumpu, da z njo počne, kar ga je volja, z Evropsko unijo konec. Kot pravijo analitiki, bo v tem primeru »samo še žogica v igri vseh drugih velikih sil«.
 

Se je EU zmožna upreti?
 

Do zdaj je bila Evropa, ko je šlo za različne krize v čezatlantskih odnosih, vedno močna predvsem v besedah. Spomnimo se, kako se je lani na Trumpove grožnje, da ZDA ne bodo več toliko prispevale v Nato, če evropske članice ne bodo bistveno zvišale stroškov za svojo obrambo, odzvala nemška kanclerka Angela Merkel. Evropejci moramo svojo usodo resnično vzeti v svoje roke, je rekla, a se od takrat, razen da so članice začele hitro večati delež proračunskih izdatkov za obrambo, kot je zahteval Trump, pri samostojnejši evropski obrambi še ni veliko premaknilo.

Podobno vprašanje, kako naj se EU, ki je tudi na drugih področjih in ne le pri skrbi za svojo varnost še vedno močno odvisna od ZDA, sploh upre Trumpovim izsiljevanjem, se pojavlja tudi pri iranskem jedrskem sporazumu. Evropska komisiji praktično nima vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na ekonomske odločitve evropskih koncernov, ki se bojijo ameriških sankcij. Za povrh se Evropejci, kot je za Foreign Affairs dejal Jeremy Shapiro iz Evropskega sveta za zunanje odnose, še vedeno »veliko bolj zanesejo na ZDA, kot pa drug na drugega«.

Če temu dodamo še dejstvo, da Evropejci zavezništvo z ZDA, zlasti ko gre za varnostna vprašanja, še vedno potrebujejo veliko bolj kot Američani (v Washingtonu se tega seveda zelo dobro zavedajo), in da nekaterim članicam EU prijateljevanje z ZDA v razdeljeni Evropi pogosto še vedno služi tudi kot »politična protiutež proti nekaterim drugim članicam EU«, kot pravi Shapiro, je možnosti za resničen in složen upor malo.
 

Brez nove EU ni Evrope
 

Toda tokrat, ko je na Zemljo padel »komet Trump«, kot temu pravi Joschka Fischer, so razmere vendarle bistveno drugačne. Ne gre namreč le za tak spor, kot sta ga imeli leta 2003 ob Bushevem napadu na Irak z ZDA praktično samo dve članici EU (Nemčija in Francija), ampak je v igri usoda celotne Evrope. Če je Nemčija in Francija, ki sta še vedno vodilni članici povezave, ne bosta uspeli potegniti naprej in postaviti na povsem nove temelje, ki bodo bistveno drugačni od vsega, kar smo poznali do zdaj, bo z Evropo konec, opozarja nekdanji nemški zunanji minister.

Zlasti vloga Nemčije, ki jo Fischer že kar dramatično poziva, naj se vendarle začne ukvarjati z reformnimi predlogi francoskega predsednika Emmanuela Macrona, bo pri tem izjemno pomembna. Ne le za Evropo, ampak tudi za Nemčijo samo, ki brez svoje vpetosti v EU ne more preživeti, in ki se bo končno morala sprijazniti, da jo bo taka nova EU, naj se zdaj kot gospodarsko najmočnejša članica povezave še tako brani vsakršne »transferne unije«, tudi veliko stala.

Razmere so postale dramatične, opozarja Fischer, samo obe še vedno najmočnejši in za povezavo ključni članici sta morda in edinole skupaj še dovolj močni, da bi Evropsko unijo lahko postavili na bistveno drugačne in veliko bolj samostojne temelje. Pri čemer še vedno ostaja povsem odprto vprašanje, ali bi jima to zaradi vseh evropskih razhajanj in vse bolj razmajane tretje najpomembnejše ustanovne članice Italije, ki se pogreza v vse hujše težave, res lahko uspelo.

Komentarji: