So Zaharčenka ubili Rusi ali Ukrajinci?
Uboj vodje samorazglašene Doneške republike lahko zaostri konflikt ali celo olajša njegovo rešitev.
Odpri galerijo
Ljudje stojijo v vrsti, da se poslovijo od Aleksandra Zaharčenka. FOTO: Alexander Ermochenko/Reuters
Po ugotovitvah krojilcev javnega mnenja bi lahko atentat na vodjo samorazglašene Doneške republike Aleksandra Zaharčenka privedel do zaostritve spopadov na jugovzhodu Ukrajine ali pa bi smrt »ljudskega junaka« nemara celo prispevala k mirnejši rešitvi tamkajšnje krize.
Približno 120.000 ljudi se je v Donecku udeležilo pogreba 42-letnega Aleksandra Zaharčenka, ki je avgusta 2014 postal »predsednik vlade« uporniške Doneške republike, konec prejšnjega tedna pa umrl v bombnem napadu. Med častnimi gosti na pogrebni slovesnosti so bili tudi poslanci ruskega parlamenta in premier »ruskega« Krima Sergej Aksjonov, svetovalec ruskega predsednika Vladislav Surkov pa je ubitega »iredentista« v javnem pismu razglasil za »pravega junaka«.
Za tiskovnega predstavnika Kremlja Dmitrija Peskova je bil to »izdajalski umor, katerega posledice bodo neizbežne«, prvi človek ruske diplomacije Sergej Lavrov pa je povedal, da je to bila provokacija, katere namen je bil razvrednotenje minških dogovorov, ki pa da jih oblasti v Kijevu tako ali tako ne spoštujejo. Zato po njegovih besedah nova pogajanja o rešitvi krize, kar bi si jih želele nekatere evropske države, nimajo smisla, dokler ne bo analize dogajanja v Donbasu.
Njegova tiskovna predstavnica Marija Zaharova je prepričana, da za umorom Zaharčenka stoji uradni Kijev. Tam so takoj zanikali obtožbe, predstavnik njihove obveščevalne službe SBU Igor Guskov pa je izjavil, da so uporniškega voditelja bodisi ubili njegovi »kolegi«, ki so bili z njim v sporu zaradi prerazporejanja razgrabljenega premoženja, bodisi ruske specialne službe, ki so se hotele znebiti preveč neodvisnega igralca.
»Politični atentati in poskusi atentata so nekaj običajnega v donbaških republikah, njihove žrtve pa so bile številne znane osebnosti tamkajšnje 'ruske pomladi',« je dejal Konstantin Skorkin iz moskovskega centra Carnegie. Sam ni prepričan, da so Zaharčenka res ubili ukrajinski diverzanti, saj to ne bi pričalo le o nepredstavljivih uspehih ukrajinskih specialnih služb, temveč bi s takšno verzijo dogodkov tudi preveč zlahka zamaskirali spopade znotraj elite nepriznanih republik, ki ji »njena korporativna etika dopušča likvidacijo nasprotnika kot sprejemljivo metodo političnega spopada«.
Tudi v Ukrajini so nekateri komentatorji ugotavljali, da je Zaharčenkova smrt koristila le ruskim specialnim službam, ki da so bile nezadovoljne z njegovim preveč samostojnim finančnim vodenjem Doneške republike, njegova odstranitev pa da ne bo vplivala na že doslej slabe odnose med separatisti in Kijevom.
Skorkin meni drugače. Po njegovem je lahko Zaharčenkova odstranitev tudi konec »junaško-revolucionarnega« obdobja v zgodovini Doneške narodne republike in kaže, da je Moskva pripravljena dopustiti reintegracijo Donbasa v Ukrajino s predajo oblasti v nepriznanih republikah voditeljem, ki so bolj sprejemljivi za Kijev.
V nasprotju z na Zahodu splošno sprejetim razmišljanjem je sodelavec centra Carnegie prepričan, da bi si Kremelj želel vrnitve uporniških območij pod okrilje Ukrajine, saj bi s tem omehčal vsaj sankcijske pritiske EU, hkrati bi se tako v Ukrajini, v kateri se bližajo predsedniške in parlamentarne volitve, »avtomatično povečala kritična masa proruskih volivcev«.
Približno 120.000 ljudi se je v Donecku udeležilo pogreba 42-letnega Aleksandra Zaharčenka, ki je avgusta 2014 postal »predsednik vlade« uporniške Doneške republike, konec prejšnjega tedna pa umrl v bombnem napadu. Med častnimi gosti na pogrebni slovesnosti so bili tudi poslanci ruskega parlamenta in premier »ruskega« Krima Sergej Aksjonov, svetovalec ruskega predsednika Vladislav Surkov pa je ubitega »iredentista« v javnem pismu razglasil za »pravega junaka«.
Za tiskovnega predstavnika Kremlja Dmitrija Peskova je bil to »izdajalski umor, katerega posledice bodo neizbežne«, prvi človek ruske diplomacije Sergej Lavrov pa je povedal, da je to bila provokacija, katere namen je bil razvrednotenje minških dogovorov, ki pa da jih oblasti v Kijevu tako ali tako ne spoštujejo. Zato po njegovih besedah nova pogajanja o rešitvi krize, kar bi si jih želele nekatere evropske države, nimajo smisla, dokler ne bo analize dogajanja v Donbasu.
Njegova tiskovna predstavnica Marija Zaharova je prepričana, da za umorom Zaharčenka stoji uradni Kijev. Tam so takoj zanikali obtožbe, predstavnik njihove obveščevalne službe SBU Igor Guskov pa je izjavil, da so uporniškega voditelja bodisi ubili njegovi »kolegi«, ki so bili z njim v sporu zaradi prerazporejanja razgrabljenega premoženja, bodisi ruske specialne službe, ki so se hotele znebiti preveč neodvisnega igralca.
Približno 120.000 ljudi se je v Donecku udeležilo pogreba 42-letnega Aleksandra Zaharčenka. FOTO: Aleksey Filippov/Afp
Konec »junaško-revolucionarnega« obdobja
»Politični atentati in poskusi atentata so nekaj običajnega v donbaških republikah, njihove žrtve pa so bile številne znane osebnosti tamkajšnje 'ruske pomladi',« je dejal Konstantin Skorkin iz moskovskega centra Carnegie. Sam ni prepričan, da so Zaharčenka res ubili ukrajinski diverzanti, saj to ne bi pričalo le o nepredstavljivih uspehih ukrajinskih specialnih služb, temveč bi s takšno verzijo dogodkov tudi preveč zlahka zamaskirali spopade znotraj elite nepriznanih republik, ki ji »njena korporativna etika dopušča likvidacijo nasprotnika kot sprejemljivo metodo političnega spopada«.
Tudi v Ukrajini so nekateri komentatorji ugotavljali, da je Zaharčenkova smrt koristila le ruskim specialnim službam, ki da so bile nezadovoljne z njegovim preveč samostojnim finančnim vodenjem Doneške republike, njegova odstranitev pa da ne bo vplivala na že doslej slabe odnose med separatisti in Kijevom.
Skorkin meni drugače. Po njegovem je lahko Zaharčenkova odstranitev tudi konec »junaško-revolucionarnega« obdobja v zgodovini Doneške narodne republike in kaže, da je Moskva pripravljena dopustiti reintegracijo Donbasa v Ukrajino s predajo oblasti v nepriznanih republikah voditeljem, ki so bolj sprejemljivi za Kijev.
V nasprotju z na Zahodu splošno sprejetim razmišljanjem je sodelavec centra Carnegie prepričan, da bi si Kremelj želel vrnitve uporniških območij pod okrilje Ukrajine, saj bi s tem omehčal vsaj sankcijske pritiske EU, hkrati bi se tako v Ukrajini, v kateri se bližajo predsedniške in parlamentarne volitve, »avtomatično povečala kritična masa proruskih volivcev«.
