V Dolini herojev so se spomnili na bitko vseh bitk
Po bitki na Neretvi je sledila še bolj krvava bitka na Sutjeski. Nemški okupator je imel tehniko in dobro oboroženo vojsko, toda partizanska vojska se je ponašala s srčnostjo. Okupator je po dobrem mesecu dni pete sovražnikove ofenzive imenovane Schwarz 15. junija leta 1943 prekinil operacijo. Nemški poveljnik na tem območju Rudolf Lüters je opisal upornike kot dobro organizirano vojsko z visoko bojno moralo in izkušenim vodstvom. Partizanska vojska pod vodstvom Josipa Broza Tita je izgubila okoli 7500 ljudi, oziroma tretjino bork in borcev. Danes se je več kot štiri tisoč ljudi pri spomeniku na Tjentištu v BiH spomnilo 80-obletnice bitke vseh bitk.
Bitka je postala pomemben del povojne mitologije, ki proslavlja samožrtvovanje, trpljenje in trdno moralo partizanov. In nič drugače ni bilo tudi danes, ko so se sledilci partizanske vojske množično zbrali na hribu, do katerega vodijo stopnice zgrajene v obliki kitare, ki so jih v 70-letih prejšnjega stoletja zgradili brigadirji. V Tjentištu so leta 1971 postavili spominski park in spomenik padlim borcem na Sutjeski, delo srbskega kiparja Miodraga Živkovića. Štiri leta zatem so odprli še spominski muzej. Območje pod vršaci Zelengore je postalo kulten jugoslovanski kraj, dolina reke Sutjeske pa je bila razglašena za Dolino herojev.
V 70. letih prejšnjega stoletja so na območju Sutjeske posneli film Bitka na Sutjeski, ki po filmu Bitka na Neretvi velja za drugi najdražji film, posnet na območju nekdanje skupne domovine. Tito je pri tem projektu aktivno sodeloval in tudi vztrajal, da njega uprizori uveljavljeni britanski gledališki in filmski igralec Richard Burton. V filmu sta vidni vlogi odigrala tudi legenda partizanskih filmov Bata Živojinović in slovenski igralec Bert Sotlar.
Fašisti in nacisti dvigujejo glave
Številne delegacije so danes h kostnici, v kateri počivajo posmrtni ostanki 3301 borke in borca, položili cvetje in vence in se tako skušali oddolžiti ljudem, ki so padli za domovino in socialno pravično družbo. V tej bitki sta življenje izgubila tudi legendarni komandant Sava Kovačević ter pesnik in književnik Goran Kovačić. Med navzočimi borci sta bila tudi dva slovenska partizana Valerija Skrinjar Tvrs in Albin Pibernik ter udeleženec bitke na Neretvi in bitke na Sutjeski Ivo Karamatić iz Ploč. Slednji se je s komaj štirinajstimi leti pridružil partizanom leta 1942 in potem okusil vso gorje vojne, ki ni izbirala žrtev. Mnogi njegovi tovariši so padli, sam pa niti ne ve, kako mu je uspelo ostati živ. Najhuje je bilo, po njegovem pripovedovanju, med Zelengoro in Durmitorjem, kjer se je odvijala bitka na Sutjeski in kjer so kot po tekočem traku letele glave domoljubov.
»Bilo je težko in ne vem, po kakšnem čudežu smo sploh ostali živi,« je danes pod spomenikom v Tjentištu povedal 95-letni Titov partizan Karamatić. Z današnjim časom, ko glave spet dvigujejo proustaši in pročetniki, ki delijo ljudi po nacionalnosti, širijo laži o partizanih, v šolah pa učence pitajo z lažno zgodovino, ni zadovoljen. »In to je žalostno in skrb vzbujajoče,« je zaskrbljen partizanski bojevnik, ki je v Dolino herojev prišel v spremstvu vnuka Damirja Živkovića, ki je na dedka zelo ponosen.
Slavnostni govornik je bil v imenu vseh antifašističnih društev z območja bivše Jugoslavije predsednik hrvaške borčevske organizacije Franjo Habulin, ki je opozoril na pomen NOB in ostro obračunal z revizionisti zgodovine. Predsednik borčevske organizacije BiH Sead Đulić pa je opozoril na vnovično rojevanje fašizma in nacizma. Tisti, ki se izrekajo za zaprisežene antifašiste, te ljudi postavljajo na odgovorna delovna mesta v državah nekdanje Jugoslavije.
Neizprosna zgodovina
Po besedah zgodovinarja dr. Boža Repeta je leta 1943 celotno partizansko vodstvo napačno presodilo, da jih na težko prehodnem terenu, kamor so se zatekli, Nemci ne bodo več preganjali. Vendar je razbesnjeni Hitler zaradi Neretve ukazal, naj jih uničijo. Obroč se je ponovil, le da so bili partizani še šibkejši, sovražnik pa okrepljen še z bolgarskimi enotami, tako da je bilo sovražnih vojakov blizu 130.000.
Tito ni izdal ukaza za umik, ker je čakal prvo britansko misijo z Williamom Deakinom, kar je bilo za partizane, pravi Repe, tako pomembno, da je bil pripravljen tvegati. Četnike je do takrat namreč obiskalo kar devet zavezniških misij. Mednarodno priznanje je odtehtalo žrtve, ki bi se jim morda lahko izognili, zavezniško orožje in pomoč pa sta pozneje rešila neprimerljivo več življenj. To so bile daljnosežne državniške odločitve, ki jih zgolj »navaden« vojaški poveljnik nikoli ne bi zmogel. Podobno kot marčevska pogajanja z Nemci o zamenjavi ujetnikov ali drugo zasedanje Avnoja novembra 1943, ki so bili v nasprotju s Stalinovimi usmeritvami in so že tedaj povzročili resen konflikt in hladne odnose s Kominterno.
Tito je vedel, da pomoči iz Moskve še dolgo ne bo, zato je potreboval zahodne zaveznike, oni pa njega. Pritisk sovražnika je bil nepopisen. Partizani niso imeli hrane, borci so žvečili celo opanke, od lakote se jim je bledlo, razsajal je pegasti tifus, padlo je tudi več članov britanske misije. Tito je bil na čelu bitke tudi ranjen in je edini poveljnik kakšne vojske med drugo svetovno vojno, ki je poprijel za orožje.
Legenda o psu Luksu
Glavnina partizanskih sil se je prebila čez Tjentište in Zelengoro, manjše enote so se prebijale potem še dneve posamično. V nekem trenutku je Tito ostal le z dvema spremljevalcema. Kakor priča Deakin, so bile nemške enote le nekaj sto metrov stran, obroč pa se je popolnoma zaprl. Preboj je samoiniciativno izvedel Koča Popović s 1. proletarsko brigado. Tito je z ukazom za preboj okleval zaradi ranjencev v osrednji bolnišnici. Po preboju je glavnina partizanske vojske sledila Popoviću, da se obroč ne bi spet zaprl. Poznejše polemike so bile zlasti o tem, ali je Popović ravnal samovoljno, sebično in ali je hotel reševati le sebe in svojo enoto, zato se je tudi sprl s Titom.
A dejstvo je, da se brez tega preboja niti glavnina vojske niti Tito ne bi mogli rešiti, je prepričan Repe. Večino ranjencev, okrog 1200 so jih sovražniki zajeli in pobili, prav tako večino medicinskega osebja in nekaj tisoč civilistov ter požgali na desetine vasi. Tito se je med ofenzivo obnašal zelo hrabro, skrbel je za ranjence in vedno ohranil hladno kri, je povedal zgodovinar dr. Jože Pirjevec. Dodaja, da je pes Luks Titu res rešil življenje. Bomba, ki je eksplodirala, je s svojimi drobci ranila člana zavezniške misije Deakina, ubila njegovega tovariša Stuarta in psa Luksa. In legenda o partizanski epopeji in tovarišu Tito je bila rojena.
