Včeraj strokovnjaki za medicino, danes za mednarodne odnose
Pandemija koronavirusa je na svetovnem spletu oziroma na družbenih omrežjih razgalila nezaupanje v medije. Tisti, ki so pred meseci besneli nad pisanjem o cepljenju in okužbah, so zdaj dobili krila z vojno v Ukrajini. Velika večina priznanih medijev sicer vseskozi poroča o tem, da divja vzporedno z vojno na bojiščih tudi informacijska vojna in da obe strani objavljata informacije, ki jih je težko neodvisno preveriti, a hkrati je predvsem na spletnih omrežjih močno razširjeno prepričanje, da mediji preprosto lažejo. Tako zanikajo vse po vrsti, tudi verodostojnost fotografij priznanih svetovnih medijskih hiš.
Spodkopavanje zaupanja v medije ni pravzaprav nič novega, niti se ni začelo s pandemijo. Veliko so k temu prispevali mediji sami s populističnimi prijemi, ko je bolj kot posredovanje resnice pomembno pridobivanje pozornosti – s pridevniki, kot so šokantno, neverjetno, so poskušali pridobiti čim večji krog bralstva, a hkrati izgubljali verodostojnost. Nizko zaupanje v medije tudi zaradi omenjenih vzrokov javnomnenjske raziskave zaznavajo že desetletje. Danes do bralcev težko pride nekaj, kar ne pritegne njihove takojšnje pozornosti.
A na vprašanje, zakaj ljudje ne zaupajo več medijem in zakaj je tako razširjeno prepričanje, da vsi lažejo, antropolog Dan Podjed odgovarja, da domneva o nezaupanju ne drži povsem. »Posameznik se je v tem nenavadnem času s pomočjo spletnih omrežij preobrazil v medij, ki lahko novice pripravlja in širi, njegovi sledilci ali 'prijatelji' pa mu potem verjamejo in širijo vesti naprej, čeprav so nepreverjene in izmišljene. Medijem torej še vedno verjamemo, le da jih je danes skorajda toliko, kot je ljudi, ki imajo lastne profile na omrežjih – in toliko je tudi resnic.« Marsikdo je v poplavi informacij zmeden in ne ve, komu lahko zaupa, še posebej, ko zavajajoče ali celo neresnične informacije širijo predstavniki domačih in tujih oblasti.
Pomoč pri »branju med vrsticami«
Zanimivo je, da veliko tistih, ki so prej nasprotovali cepljenju in zanikali obstoj koronavirusa, danes dvomi o verodostojnosti medijskih objav o vojni med Rusijo in Ukrajino. Po mnenju Podjeda se je »infodemija«, torej širjenje lažnih novic in teorij zarot, razpasla skupaj s pandemijo, in podobno se dogaja z vojno. V to »infodemijo« se je ujel isti krog ljudi.
»Možni sta dve razlagi. Po prvi so mnogi ljudje preprosto izgubili zaupanje v medije zaradi, po njihovem prepričanju, napačnega obveščanja o ukrepih za zajezitev pandemije in še vedno menijo, da je vse, kar izrečejo mediji, laž. Druga razlaga, ki se mi zdi verjetnejša, je, da zasledimo pri nekaterih ljudeh poseben način razmišljanja, zaradi katerega se prej ujamejo v pasti teorij zarote in lažnih novic. V preobilju informacij začnejo tudi prej kot nekateri verjeti, da je preprosta razlaga, ki jo podajo mediji, zgolj privid ali slepilo, dejanska slika pa je po njihovem kompleksnejša,« poudarja Dan Podjed.
Kot primer navaja Marka Potrča, ki mu na facebooku sledi več kot 70.000 sledilcev – v svojih objavah se je najprej osredotočil na nasprotovanje ukrepom za zajezitev koronavirusa, danes pa je postal zunanjepolitični »strokovnjak«. Svoje sledilce prepričuje, da jim poskuša kot poznavalec medijev pomagati brati med vrsticami in jih ozaveščati, kdaj jih mediji izkoriščajo za svoj lastni interes oziroma manipulirajo z njimi.
Naveličani kričavih objav in poceni populizma
Pred dnevi se je na družbenem omrežju razvila burna debata ob fotografiji dečka, ki sedi na gugalnici v porušenem Kijevu. Mnogi so pisali, da je fotografija stara in da mediji, ki so jo objavili, zavajajo. Fotografijo je drugi dan vojne v Kijevu posnel fotograf ene največjih tiskovnih agencij na svetu, a komentatorjev, ki so drug drugemu potrjevali, da so fotografijo tudi sami videli že pred leti, verjetno ne bi prepričalo prav nič.
Kakšna je v tej realnosti prihodnost novinarstva oziroma medijev? Po mnenju Dana Podjeda so se ljudje v zadnjih letih nekoliko naveličali kričavih objav in poceni populizma in začeli bolj ceniti tiste, ki iščejo resnico med ljudmi in na kraju dogodka. Za Delo so z meje z Ukrajino in iz napadene države poročali Aljaž Vrabec, Lucijan Zalokar, Boštjan Videmšek ter fotografa Voranc Vogel in Jure Eržen, svoje sodelavce so tja poslale tudi druge večje medijske hiše pri nas. Nekateri so še vedno tam, tudi v središču bojev. Prvi tuji novinar je življenje izgubil 18. dan vojne v Ukrajini.
»Mislim, da smo se precej naveličali tudi kulta amaterizma, torej vseznalcev, ki po urici guglanja postanejo mojstri za cepilne ali vojaške strategije. Pa tudi poplave informacij, ki nas nenehno zalivajo in so ravno med vojno v Ukrajini presegle vsako razumno mero. Biti ves čas, od jutra do večera, priklopljen na informacijske pipice, postaja uničujoče, drsanje v pogubo (angl. doomscrolling) pa je v dneh, ko po omrežjih beremo celo o možnostih jedrske vojne in širitvi spopadov po Evropi, dobilo povsem nov zagon.«
Antropolog pričakuje, da se bodo ljudje naveličali zavajanja in začeli novice o vojni iskati bolj selektivno, obenem pa bodo bolj zaupali novinarjem in medijem, ki jim te podatke posredujejo. Odgovornost je zato po besedah sogovornika predvsem na strani medijskih hiš – še bolj kot doslej bodo morale biti ne le prenašalci informacij, temveč tudi njihovi kuratorji, torej tisti, ki pomagajo oblikovati širšo in jasnejšo podobo sveta.
