Vmesna generacija vzbuja novo upanje za spremembe

Ljubljana – »Bolj ko se stvar spreminja, bolj ostaja enaka,« je pred približno dvesto leti dejal modri Francoz. Ko gre za Severno Korejo, pa je pravzaprav prav obratno: bolj ko vse ostaja enako, bolj se vse skupaj spreminja. In morda se to ne dogaja zato, ker ima nekdo v Pjongjangu v glavi politične reforme. Morda je tako samo zato, ker prihaja nova generacija.

Medtem ko se priprave na tretje korejsko vrhunsko srečanje, ki bo prihodnji petek, pomikajo v sklepno fazo, se skoraj vsak dan pojavljajo novi vzroki za optimizem in tudi novi vzroki za bojazen. V petek so, denimo, vzpostavili prvo neposredno telefonsko zvezo med obema voditeljema. Njuni sodelavci so jo nato preizkusili v štiriminutnem pogovoru, v katerem naj bi se pokazalo predvsem to, ali stvari po tehnični plati brezhibno delujejo.

»V Seulu je danes čudovito vreme. Kako je na severu,« so vprašali Južni Korejci. »Enako,« so odgovorili Severni Korejci. Eni in drugi so izrazili upanje, da bodo pogovori med predsednikom Mun Dže Inom in voditeljem Kim Džong Unom plodni, nato pa so vročo linijo razglasili za operativno.

Kim odstranil oviro

Že dan pred tem je Mun sporočil, da je Kim odstranil največjo oviro, ki bi utegnila ogroziti uspeh tistega drugega vrhunskega srečanja, sestanka med severnokorejskim voditeljem in ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ki bo konec maja ali na začetku junija. Kim Džong Un namreč ne bo zahteval, naj se – kot pogoj za začetek denuklearizacije – ameriške čete umaknejo iz Južne Koreje, bo pa še vedno vztrajal, da ZDA »ustavijo sovražnost« in Pjongjangu ponudijo varnostna jamstva.

Številni analitiki in poznavalci Koreje z vseh mogočih zornih kotov preverjajo, kaj bi v resnici lahko pomenilo vsako tovrstno sporočilo iz Pjongjanga, med dobrimi poznavalci Severne Koreje pa je še vedno bistveno več tistih, ki so bolj skeptični ali celo pesimistični.

Andrej Lankov, profesor na Univerzi Kukmin v Seulu, na primer, meni, da bo najboljši izid srečanja med Kimom in Trumpom »delni sporazum«, ker je popolna denuklearizacije še vedno zelo daleč od stvarnosti.

Izkušeni novinar Bertil Lintner pa celo trdi, da so pogajanja a priori obsojena na propad, in to že zato, ker je edini obrazec iz zgodovine denuklearizacije za Kima strah vzbujajoč, zato prav gotovo ne bo privolil, da bi se samo na podlagi papirnatih obljub – kakršne so Američani že dajali njegovemu očetu Kim Džong Ilu in tudi drugim voditeljem, ki so razvijali jedrski program – odrekel jedrski bombi.

Predstavnik nove generacije

Res je, da se je prejšnji voditelj Severne Koreje dvakrat sestal s predsednikom Južne Koreje, res pa je tudi, da ta srečanja niso pripomogla k spremembi odnosov na Korejskem polotoku. Povsem točno je tudi to, da so med Pjongjangom in Washingtonom potihoma potekala pogajanja, ki nikoli niso bila uspešna. Pa vendar je zdaj vse nekoliko drugače: Kim Džong Un je star 35 let; povabilo Mun Dže Inu je februarja poslal po svoji sestri Kim Jo Džong, ki je stara 30 let; v Peking je prejšnji mesec pripotoval z ženo Ri Sol Džu, ki s svojimi 29 leti prvič v zgodovini te države nastopa v vlogi sodobne, vidne in spoštovane prve dame.

Kim je torej predstavnik nove generacije Severnih Korejcev, ki ne le, da je bila rojena dolga leta po korejski vojni, ampak si prizadeva tudi za povsem drugačne vrednote. Iz pričevanj mladih beguncev iz Severne Koreje, ki se podajajo čez mejo, kot da se spuščajo v življenjsko avanturo, je mogoče razbrati, da zdaj beži vse več posameznikov, ki so doma zelo spodobno živeli, a so želeli videti, kakšna je prava blaginja, o kateri so slišali, da obstaja na Kitajskem, ali kako se živi v popolni svobodi, o kateri so bili prepričani, da vlada v Južni Koreji.

Proučevalci Severne Koreje so že pred nekaj leti opozarjali na tako imenovano »vmesno generacijo«, ki bi utegnila v enaki meri postati tako problem kot nova moč Kimovega režima. Njeni pripadniki so stari od 20 do 40 let in so tako po letih kot po izkušnjah nekje med tako imenovano »džangmadang« oziroma »generacijo črnega trga« in tistimi, ki šele prihajajo, in to najverjetneje z višjimi pričakovanji, kar zadeva življenjsko raven in pravico do svobodnejših odnosov z zunanjim svetom.

Razred kapitalistov

»Generacija džangmadang« je dozorevala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Severni Koreji vladala lakota, ko so preživeli samo tisti, ki jim je na črnem trgu uspelo dobiti osnovna živila. Tisti, ki se ne spominjajo lakote ali je sploh niso doživeli, so se po drugi strani pogosto srečevali z uvoženimi izdelki in tujo kulturo, skrivaj so poslušali južnokorejsko pop glasbo in v rokah držali kitajske juane, pa imajo zdaj mobilne telefone in so pogosto veliko bolj pod vplivom tako imenovanega »dondžu« razreda (kapitalistov) kot pod vplivom puritanskih ideologov. Ti posamezniki vedo, kaj je trg in koliko na trgu stane, na primer, stanovanje ali avtomobil. In prav ti bodo prvi, ki bodo zaradi gospodarskih reform in zvišanja življenjske ravni podprli odpiranje proti zunanjemu svetu.

Tudi sam Kim Džong Un je dal na številne načine vedeti, da ga veliko bolj kot revolucija zanima gospodarstvo. Odkar je utrdil oblast – kar je občasno počel tudi na klasično krut način – se je gospodarska rast okrepila, po vsej državi se je razširil trg, na katerem poslujejo kvazi zasebni gospodarstveniki, in čeprav je svojo politično doktrino formuliral kot »biungdžin« – vzporedno razvijanje jedrskega programa in gospodarstva – se pravzaprav zaveda, da za preživetje nujno potrebuje enega in drugega. Z jedrskimi bombami je do zdaj preprečeval, da ga niso uničili zunanji sovražniki, z gospodarskimi premiki pa je utišal notranje nezadovoljstvo. Dolgoročno mu je povsem jasno, da je njegovim vrstnikom gospodarstvo pomembnejše od bomb.

A vse to še ne pomeni, da je s tem zagotovljen uspeh Kimovega srečanja s Trumpom. Gospodarske reforme so v vsakem diktatorskem režimu najnevarnejša past za tistega, ki jih sproži, tako da v nobenem primeru ne bi smeli podcenjevati moči konservativnega bloka v Pjongjangu, ki je sicer malce utišan, gotovo pa ne dokončno odstranjen. Pa vendar je treba upati, da Trumpovi svetovalci vedo, kaj pomeni generacija 30-letnikov in kakšna so lahko njena pričakovanja. Tem ljudem v nobenem primeru ne bi smeli dajati lažnih obljub. To bi gotovo bila pot v katastrofo.