Začelo se je leto »divjega volka«
Ob 160-letnici Huga Wolfa je kulturni minister Zoran Poznič položil venec na dunajski grob največjega slovenskega »pesemskega lirika«
Odpri galerijo
Hugo Wolf bi letos dopolnil 160 let. Foto Ministrstvo za kulturo RS
Četrtkov koncert v dunajskem Mozarthausu v počastitev slovenskega kulturnega praznika in ministrov obisk v avstrijski prestolnici sta bila uvertura v celoletno proslavljanje, ki se uradno začenja danes v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu s slavnostno akademijo in otvoritvenim koncertom jubilejnega leta skladatelja Huga Wolfa.
Zoran Poznič v dunajsko prestolnico ni prišel le zato, da bi počastil spomin na v Slovenj Gradcu rojenega »avstrijskega« skladatelja, kakor enciklopedije opisujejo Huga »Vouka«, ki bi letos dopolnil 160 let, če ne bi na današnji dan leta 1903 le malo pred 43. rojstnim dnevom umrl v Nižjeavstrijski državni umobolnici na Dunaju. S kolegico Ulrike Lunacek, novo avstrijsko državno sekretarko za kulturo, ki prihaja iz stranke Zeleni, se je Poznič pogovarjal tudi o letu sosedskega dialoga med državama, v okviru katerega je slovensko kulturno ministrstvo leto 2020 razglasilo za jubilejno leto velikega »slovenskega« skladatelja Wolfa. Ulrike Lunacek, ki je bila dolgo poslanka evropskega parlamenta, so zelo zanimale tudi slovenske izkušnje s financiranjem samozaposlenih v kulturi, svojevrstno državno pomočjo »zunajinstitucijskim« umetnikom, ki je v severni sosedi v takšni obliki ne poznajo.
»Rdeča nit« Pozničevega obiska je bil vsekakor sloviti mojster samospevov, čigar dela je bilo slišati že v četrtek na koncertu v Mozarthausu, na katerem so nastopili sopranistka Jerica Steklasa, violinist Rok Zaletel Černoš ter pianista Urban Stanič in Daniel Strahilevitz. Včeraj je minister položil venec na njegov grob na osrednjem dunajskem pokopališču, danes pa se v Wolfovem rojstnem kraju tudi uradno začenja njegovo leto. O tem, kakšen je v slovenskem, avstrijskem in evropskem prostoru pomen njegovega ustvarjanja, bo govoril Matjaž Barbo, ob spremljavi pianistke Maje Kastratovik bosta koncertni program izvedla Mešani komorni zbor Carinthia Cantat in Komorni zbor Hugo Wolf, ki je bil ustanovljen pred desetimi leti na pobudo Društva nemško govorečih žena Mostovi iz Maribora.
Še veliko dogodkov bo posvečenih temu Slovenjgrajčanu, ki so ga na vrhuncu ustvarjalnosti razglasili za »Wagnerja pesmi«. Posvetili so mu poštno znamko, »prislužil« si je čokolado, Banka Slovenije pa bo izdala kovanec z njegovo podobo. Poleg Koroškega pokrajinskega muzeja, ki je bil gonilna sila pri tem projektu, se bodo pridružili praznovanju Slovenska filharmonija, RTV Slovenija, SNG opera in balet Maribor in Festival Ljubljana, osrednja prireditev pa bo 30. maja pred cerkvijo svete Elizabete v Wolfovem rojstnem mestu, na kateri bo nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija. Tega dogodka ne bodo neposredno prenašali le v Sloveniji, na kulturnem ministrstvu pravijo, da je veliko zanimanja za prenos po vsem svetu. Pri projektu sodelujeta tudi slovenski veleposlaništvi na Dunaju in v Berlinu, ki imata svoja kulturna centra, dogodki pa bodo povezani tudi z drugim velikim letošnjim praznovanjem: Beethovnovim letom.
V njegovi »uradni biografiji« so zapisali, da je Wolf živel v dvojezičnem, a večinoma nemškem okolju starega srednjeveškega mesta Slovenj Gradec, v katerem je njegova družina že davno pozabila slovenske rodbinske korenine. Bil je glasbeno nadarjen čudežni deček z absolutnim posluhom, a le za glasbo. Zaradi nezanimanja za druge predmete in »umetniške nediscipline« je dokončal samo štiri razrede osnovne šole. Z dunajskega konservatorija so ga izključili, bivališča pa je menjaval celo hitreje od Beethovna, ki je v 35 letih bivanja na Dunaju živel v najmanj 80 stanovanjih; Wolf je samo v dveh letih in pol zamenjal kar 21 najemniških sob. Sprva je bil zagrizen wagnerjanec, nad Wagnerjem in Brucknerjem sta se navduševala s prijateljem in sošolcem s konservatorija Gustavom Mahlerjem. Na Dunaju so ga poznali tudi kot ostrojezičnega glasbenega kritika, ki se je izvajalcem tako zameril, da nekateri kasneje niso hoteli izvajati del tega »divjega volka«.
Preživljal je ustvarjalne vzpone in padce, njegovi samospevi so doživeli uspeh šele, ko jih ni bil več sposoben pisati, njegove velike opere Corregidor na Dunaju niso hoteli uprizoriti, v Mannheimu, kjer je premiera doživela velik uspeh, pa je niso hoteli uvrstiti v program naslednje sezone. Kasneje sta se zaradi tega s prijateljem Mahlerjem, ki je prevzel vodenje Dunajske državne opere, na smrt sprla, Wolf, ki je že prej bolehal za paralizo, pa se je pogreznil v duševne motnje. Ko je poskusil narediti samomor, so ga zaprli v umobolnico, kjer je preživel zadnjih pet let življenja.
Zoran Poznič v dunajsko prestolnico ni prišel le zato, da bi počastil spomin na v Slovenj Gradcu rojenega »avstrijskega« skladatelja, kakor enciklopedije opisujejo Huga »Vouka«, ki bi letos dopolnil 160 let, če ne bi na današnji dan leta 1903 le malo pred 43. rojstnim dnevom umrl v Nižjeavstrijski državni umobolnici na Dunaju. S kolegico Ulrike Lunacek, novo avstrijsko državno sekretarko za kulturo, ki prihaja iz stranke Zeleni, se je Poznič pogovarjal tudi o letu sosedskega dialoga med državama, v okviru katerega je slovensko kulturno ministrstvo leto 2020 razglasilo za jubilejno leto velikega »slovenskega« skladatelja Wolfa. Ulrike Lunacek, ki je bila dolgo poslanka evropskega parlamenta, so zelo zanimale tudi slovenske izkušnje s financiranjem samozaposlenih v kulturi, svojevrstno državno pomočjo »zunajinstitucijskim« umetnikom, ki je v severni sosedi v takšni obliki ne poznajo.
Poštna znamka
»Rdeča nit« Pozničevega obiska je bil vsekakor sloviti mojster samospevov, čigar dela je bilo slišati že v četrtek na koncertu v Mozarthausu, na katerem so nastopili sopranistka Jerica Steklasa, violinist Rok Zaletel Černoš ter pianista Urban Stanič in Daniel Strahilevitz. Včeraj je minister položil venec na njegov grob na osrednjem dunajskem pokopališču, danes pa se v Wolfovem rojstnem kraju tudi uradno začenja njegovo leto. O tem, kakšen je v slovenskem, avstrijskem in evropskem prostoru pomen njegovega ustvarjanja, bo govoril Matjaž Barbo, ob spremljavi pianistke Maje Kastratovik bosta koncertni program izvedla Mešani komorni zbor Carinthia Cantat in Komorni zbor Hugo Wolf, ki je bil ustanovljen pred desetimi leti na pobudo Društva nemško govorečih žena Mostovi iz Maribora.
Minister Zoran Poznič se je skupaj z avstrijsko državno sekretarko za kulturo Ulriko Lunacek priklonil velikemu skladatelju iz Slovenj Gradca. FOTO: Deni Sebastian Eferl
Še veliko dogodkov bo posvečenih temu Slovenjgrajčanu, ki so ga na vrhuncu ustvarjalnosti razglasili za »Wagnerja pesmi«. Posvetili so mu poštno znamko, »prislužil« si je čokolado, Banka Slovenije pa bo izdala kovanec z njegovo podobo. Poleg Koroškega pokrajinskega muzeja, ki je bil gonilna sila pri tem projektu, se bodo pridružili praznovanju Slovenska filharmonija, RTV Slovenija, SNG opera in balet Maribor in Festival Ljubljana, osrednja prireditev pa bo 30. maja pred cerkvijo svete Elizabete v Wolfovem rojstnem mestu, na kateri bo nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija. Tega dogodka ne bodo neposredno prenašali le v Sloveniji, na kulturnem ministrstvu pravijo, da je veliko zanimanja za prenos po vsem svetu. Pri projektu sodelujeta tudi slovenski veleposlaništvi na Dunaju in v Berlinu, ki imata svoja kulturna centra, dogodki pa bodo povezani tudi z drugim velikim letošnjim praznovanjem: Beethovnovim letom.
Bil je glasbeno nadarjen čudežni deček z absolutnim posluhom, a le za glasbo. Zaradi nezanimanja za druge predmete in »umetniške nediscipline« je dokončal samo štiri razrede osnovne šole.
Vzponi in padci
V njegovi »uradni biografiji« so zapisali, da je Wolf živel v dvojezičnem, a večinoma nemškem okolju starega srednjeveškega mesta Slovenj Gradec, v katerem je njegova družina že davno pozabila slovenske rodbinske korenine. Bil je glasbeno nadarjen čudežni deček z absolutnim posluhom, a le za glasbo. Zaradi nezanimanja za druge predmete in »umetniške nediscipline« je dokončal samo štiri razrede osnovne šole. Z dunajskega konservatorija so ga izključili, bivališča pa je menjaval celo hitreje od Beethovna, ki je v 35 letih bivanja na Dunaju živel v najmanj 80 stanovanjih; Wolf je samo v dveh letih in pol zamenjal kar 21 najemniških sob. Sprva je bil zagrizen wagnerjanec, nad Wagnerjem in Brucknerjem sta se navduševala s prijateljem in sošolcem s konservatorija Gustavom Mahlerjem. Na Dunaju so ga poznali tudi kot ostrojezičnega glasbenega kritika, ki se je izvajalcem tako zameril, da nekateri kasneje niso hoteli izvajati del tega »divjega volka«.
Preživljal je ustvarjalne vzpone in padce, njegovi samospevi so doživeli uspeh šele, ko jih ni bil več sposoben pisati, njegove velike opere Corregidor na Dunaju niso hoteli uprizoriti, v Mannheimu, kjer je premiera doživela velik uspeh, pa je niso hoteli uvrstiti v program naslednje sezone. Kasneje sta se zaradi tega s prijateljem Mahlerjem, ki je prevzel vodenje Dunajske državne opere, na smrt sprla, Wolf, ki je že prej bolehal za paralizo, pa se je pogreznil v duševne motnje. Ko je poskusil narediti samomor, so ga zaprli v umobolnico, kjer je preživel zadnjih pet let življenja.
