Zakaj Evropa voli desno in skrajno desno

Volilni trendi: uspevajo »suverenisti«, velik problem je odsotnost skupne priseljenske politike EU.
 
Fotografija: Evropi sta prevladujoča volilna izbira konservativizem in desni populizem. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Evropi sta prevladujoča volilna izbira konservativizem in desni populizem. FOTO: Jure Eržen

Levosredinske stranke so fragmentirane, v Evropi sta prevladujoča volilna izbira konservativizem in desni populizem. Na nedavnih volitvah na Madžarskem je slavila desnica, Italija je dobila heterogeno vlado z močno skrajno desnico, v Sloveniji je največ glasov zbrala desnosredinska stranka.

Socialdemokratske in levosredinske stranke so se večinoma sesule same vase in so na obrobju, levica je odpovedala, večinoma zmore samo še defenzivno obrambo. To velja za italijanske Demokrate, za francoske socialiste – nekdaj največjo stranko, ki je doživela uničujoč poraz, je na psu, prisiljena je bila prodati celo svoje strankarske prostore v bližini muzeja d’Orsay – in za socialdemokracijo v Nemčiji, četudi je nazadnje vstopila v vladno koalicijo. Leva sredina tone, evropski volilvci vse bolj in bolj izbirajo stranke desne sredine, tudi skrajne desnice. To je politični trend, ki zaznamuje velik del celine in ni več omejen samo na postkomunistično vzhodno Evropo.
 

Kompakten blok


Pogled na evropski zemljevid kaže prevlado desne sredine. Širok, kompakten blok evropskega vzhoda predstavljajo desnosredinske vlade, vladajo Poljski, Češki, Madžarski, Avstriji, tudi na Hrvaškem. Ta isti politični spekter obvladuje Estonijo in Finsko, desno vlado imata Bolgarija in Ciper termed zahodnimi članicami EU Nizozemska, Belgija, Velika Britanija in Irska. Dve vladi na severu, na Danskem in Latviji, je mogoče razvrstiti celo bolj desno od desne sredine.

Liberalno sredinsko vlado ima Francija, do zdaj so v to kategorijo umeščali tudi Slovenijo, medtem ko je Italija po volitvah marca dobila dvobarvno koalicijsko vlado. Gibanje 5 zvezd je težko razvrstiti v katero koli politično kategorijo, nekatera njegova stališča so leva, druga ne, Liga je skrajno desna stranka.

Levosredinske stranke so na celini postale precejšnja redkost: takšna je nova vlada v Španiji, pa tista na Švedskem, Slovaškem, v Romuniji in Grčiji, povsem levo vlado ima kot edina na kontinentu Portugalska.

Evropa gre v desno.
Evropa gre v desno.


Tudi Avstrija krenila desno


Vzroke za zasuk v desno politični analitiki pripisujejo vse bolj nezadovoljnemu, jeznemu volilnemu telesu. Ponekod je gnev izrazito povezan z ekonomskimi razmerami, na primer v Italiji, kjer je volilni izid, posebno zmago Gibanja 5 zvezd, v mnogočem določila revščina, del italijanskega prebivalstva je v preteklih letih postal opazno siromašnejši. Drugod razlogi niso gospodarski, Avstrija je recimo uspešna država, večini prebivalcev gre dobro, in vendar je na volitvah konec preteklega leta krenila desno, celo zelo desno, predvsem na protipriseljenskem, ksenofobnem valu.

Opažamo, da tudi obdobja ekonomske rasti ne okrepijo tradicionalnih strank, blagostanje ni tisto, ki bi omejilo protestna gibanja, to je med drugim pokazal lanskoletni volilni rezultat v Nemčiji in vzpon skrajno desne AfD. Z novo veliko koalicijo, ne glede na udeležbo poražene socialdemokratske stranke, smer nemške gospodarske politike ostaja konservativna. Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je v intervjuju za enega od italijanskih dnevnikov komentiral, da je novi socialdemokratski finančni minister Olaf Scholz celo bolj rigiden in manj kreativen od svojega bolj znanega predhodnika, Wolfganga Schäubleja. Kanclerki Angeli Merkel prostor politično močno zožujejo tako Alternativa za Nemčijo na eni strani, kakor na drugi strani minister njene lastne koalicije Horst Seehofer. Bavarski politik iz vrst sestrske Krščanske socialne unije je postal notranji minister, z restriktivno priseljensko politiko poskuša odvzeti zagon skrajni desnici.
 

Varljiva sredina


In celo Francija, ki jo je glede na standardne politične klasifikacije razvrščajo liberalno-sredinsko, komaj kaj odstopa od zgoraj opisanih trendov. Čeprav je bilo novoustanovljeno družbeno gibanje predsednika Emmanuela Macrona po sami formi populistično, nastopal je proti političnemu mainstreamu obeh političnih spektrov, se je navsezadnje izkazalo za establišment. Aktualna francoska vlada in njena politika, z vsemi reformami vred, je desnosredinska, značilen kazalnik tega je med drugim zaostritev priseljenske in azilne politike.

Najbolj mnogopomemben je zdajšnji primer Italije. Zmaga populistov in skrajne desnice je bila pričakovana, pa vendar je močno vznemirila Evropo. Vprašanje ostaja, ali je prinesla razmislek in zavedanje, kaj se je zgodilo. Zakaj je namreč v preteklosti izrazito proevropska Italija postala tako poudarjeno evroskeptična. Težko je pričakovati, da bo nenavadna koalicija Mattea Salvinija in Luigija Di Maia zdržala dolgo, mogoče do konca leta, mogoče do začetka prihodnjega leta. Sledile bodo nove volitve. Pri vsem skupaj je razplet odvisen tudi od tega, kako bo vmes ravnala Evropska unija.

Izjave, kakršne dajejo visoki evropski uradniki, denimo nedavno komisar EU Günther Oettinger, so škodljive, negotovo je, ali Bruselj dojema vse razsežnosti tega. Hkrati je italijanski evroskepticizem v veliki meri posledica evropske politike, predvsem prevelikega bremena Italije zaradi priseljencev in beguncev.

Komentarji: