Bennu in Rjugu sta morda brata
Znanstveniki domnevajo, da sta bila asteroida Bennu in Rjugu nekoč del istega nebesnega telesa.
Odpri galerijo
Bennu in Rjugu imata podobno obliko in sestavo, prvi pa je pol manjši od drugega. FOTO: Nasa, Jaxa
Asteroida Bennu in Rjugu imata to skupno lastnost, da sta oba obiskali raziskovalni sondi. Zdaj so znanstveniki nepričakovano morda našli še eno skupno točko: vesoljska kamna bi bila lahko del skupnega večjega asteroida.
Bennu in Rjugu spadata med asteroide, oblikovane kot vrtavka – ob ekvatorju imata izrazito izboklino v primerjavi z ožjima poloma. Znanstveniki takšno obliko pripisujejo pojavu Jarkovski-O’Keefe-Radzijevski-Paddack (JORP), ko se vrtenje asteroida v milijonih let zaradi sevanja termičnih fotonov pospešuje, zaradi česar se material s polov sipa proti ekvatorju.
A ekipi, ki proučujeta vesoljska kamna – z Bennuja bo vzorce oktobra pobral Nasin Osiris Rex, z Rjuguja jih je že lani Jaxina sonda Hajabusa 2 – v študiji, objavljeni v reviji Nature Communications, pišeta, da ta razlaga tokrat morda ne drži. Na ekvatorjih obeh asteroidov so namreč odkrili velike kraterje, velikost pa vsaj na Bennuju namiguje, da gre za eno najstarejših značilnosti na površju.
Z računalniškimi modeli so prikazali, da se je 525-metrski Bennu oblikoval že ob trku in razpadu matičnega telesa, je pojasnil soavtor študije Ronald Ballouz z univerze v Arizoni. Če bi obliko razložili s pojavom JORP, teh kraterjev ne bi bilo. Znanstveniki menijo, da bi kamna lahko nastala ob razpadu istega matičnega telesa, čeprav se razlikujeta po vsebnosti vode. Na obeh je ta ujeta v glinenih mineralih, a slab kilometer široki Rjugu je z njo manj bogat kot Bennu.
Zaradi tega sicer teorija o skupnem izvoru ni nujno ogrožena, znanstveniki dopuščajo možnost, da se je Rjugu v svoji zgodovini nekoč bolj segrel kot Bennu. Po drugi razlagi je Bennu nastal iz materiala, ki je bil na matičnem telesu bližje površju, Rjugu pa iz materiala v notranjosti. Do odstopanj v vsebnosti vode bi lahko prišli tudi, če bi se Rjugu oblikoval iz materiala v bližini trka, kjer so bile temperature višje.
»Oblika in vsebnost vode lahko povesta veliko o zgodovini teh kamnov,« je komentiral soavtor študije, astrofizik, a tudi kitarist skupine Queen, Brian May, ki je sodeloval pri izdelavi 3D-modelov. Znanstveniki so v simulaciji predvideli, da bi lahko Bennu in Rjugu nastala ob trku od sedem do 13 kilometrov velikega kamna z matičnim telesom s premerom sto kilometrov. Ali hipoteza o skupnem izvoru drži, bo razkrila analiza vzorcev, ki jih bosta na Zemljo prinesli omenjeni sondi. Hajabusa je že na poti in bo predvidoma pristala konec leta, ko bo Nasina sonda ravno jemala vzorce z Bennuja.
Bennu in Rjugu spadata med asteroide, oblikovane kot vrtavka – ob ekvatorju imata izrazito izboklino v primerjavi z ožjima poloma. Znanstveniki takšno obliko pripisujejo pojavu Jarkovski-O’Keefe-Radzijevski-Paddack (JORP), ko se vrtenje asteroida v milijonih let zaradi sevanja termičnih fotonov pospešuje, zaradi česar se material s polov sipa proti ekvatorju.
A ekipi, ki proučujeta vesoljska kamna – z Bennuja bo vzorce oktobra pobral Nasin Osiris Rex, z Rjuguja jih je že lani Jaxina sonda Hajabusa 2 – v študiji, objavljeni v reviji Nature Communications, pišeta, da ta razlaga tokrat morda ne drži. Na ekvatorjih obeh asteroidov so namreč odkrili velike kraterje, velikost pa vsaj na Bennuju namiguje, da gre za eno najstarejših značilnosti na površju.
Z računalniškimi modeli so prikazali, da se je 525-metrski Bennu oblikoval že ob trku in razpadu matičnega telesa, je pojasnil soavtor študije Ronald Ballouz z univerze v Arizoni. Če bi obliko razložili s pojavom JORP, teh kraterjev ne bi bilo. Znanstveniki menijo, da bi kamna lahko nastala ob razpadu istega matičnega telesa, čeprav se razlikujeta po vsebnosti vode. Na obeh je ta ujeta v glinenih mineralih, a slab kilometer široki Rjugu je z njo manj bogat kot Bennu.
Zaradi tega sicer teorija o skupnem izvoru ni nujno ogrožena, znanstveniki dopuščajo možnost, da se je Rjugu v svoji zgodovini nekoč bolj segrel kot Bennu. Po drugi razlagi je Bennu nastal iz materiala, ki je bil na matičnem telesu bližje površju, Rjugu pa iz materiala v notranjosti. Do odstopanj v vsebnosti vode bi lahko prišli tudi, če bi se Rjugu oblikoval iz materiala v bližini trka, kjer so bile temperature višje.
»Oblika in vsebnost vode lahko povesta veliko o zgodovini teh kamnov,« je komentiral soavtor študije, astrofizik, a tudi kitarist skupine Queen, Brian May, ki je sodeloval pri izdelavi 3D-modelov. Znanstveniki so v simulaciji predvideli, da bi lahko Bennu in Rjugu nastala ob trku od sedem do 13 kilometrov velikega kamna z matičnim telesom s premerom sto kilometrov. Ali hipoteza o skupnem izvoru drži, bo razkrila analiza vzorcev, ki jih bosta na Zemljo prinesli omenjeni sondi. Hajabusa je že na poti in bo predvidoma pristala konec leta, ko bo Nasina sonda ravno jemala vzorce z Bennuja.
