Ko je surovina predraga, najdemo zamenjavo
Evropska komisija želi podatke o surovinah, ki so nujne za gospodarstvo, za raziskave premoga pa javnega denarja ni več.
Odpri galerijo
Zdaj premoga nihče več ne potrebuje in bo ostal v zemlji, pojasnjuje dr. Slavko Šolar. FOTO: Shutterstock
Naloga dr. Slavka Šolarja, generalnega sekretarja združenja evropskih geoloških zavodov, je povezovanje evropske komisije z zavodi, ki se trudijo vplivati na politike na evropski ravni. V pogovoru razkriva, katere surovine so iskane in katere v zatonu. Prepričan je, da surovin ne bo zmanjkalo, saj bodo zaradi majhnih količin postale predrage za izkopavanje.
Glede na velikost geološkega zavoda, ki ima sto zaposlenih, smo zavidljivo dobri. Seveda se ne moremo primerjati s francoskim zavodom z več kot tisoč zaposlenimi ali finskim in angleškim, ki jih imata po štiristo ali petsto. Načeloma naj bi zavodi delali za države in za podporo predpisov, marsikateri, med njimi slovenski, pa delajo tudi na trgu. V Sloveniji je bila povezava z gospodarstvom nekoč močnejša. Poleg tega od osamosvojitve naš zavod svojega dela, v nasprotju z večino evropskih, nima zakonsko urejenega.
Vključevanje v Evropo se je začelo pred nekaj več kot desetimi leti. To je ena od uspešnih zgodb Geološkega zavoda Slovenije, kjer se je zbrala dovolj velika kritična masa ljudi, zbrali so različne vsebine, ne zgolj surovine, pač pa tudi energetiko, vode, okolje, geokemijo ... Kot sekretar evropskega združenja vidim, da je prispevek slovenskih geologov nadpovprečen, tako kot je Slovenija zelo uspešna v celotnem raziskovalnem programu Obzorje 2020 in Sedmem okvirnem programu za raziskave in tehnološki razvoj. Tudi v Bruslju velja za uspešno državo z odličnimi raziskovalci.
V programu Obzorje 2020 je del, kjer niso le aplikativne raziskave, temveč tudi podporno-koordinacijske, katerih cilj je izdelava mrež po vsej Evropi; z njimi analizirajo stanje in skušajo oblikovati priporočila za naprej. Druga stvar je sodelovanje, pri katerem je pomembno, kako oblikujemo raziskovalno politiko. Evropske ustanove imajo nepregledno množico forumov in delovnih skupin, kjer lahko sodelujejo različni deležniki. S tem sem se dobro spoznal, ko sem hodil v Bruselj kot predstavnik zavoda ali države. Potem sem bil štiri leta na drugi strani mize, kot napoten nacionalni strokovnjak pri evropski komisiji. Vem, da komisija najbolj podrobno pregleda pripombe držav članic. Na politike se da vplivati!
Politika za mineralne surovine je postavljena že deset let, potem se je oblikoval dežnik aktivnosti – evropsko inovacijsko partnerstvo, v katerem sodelujejo vlade, industrija, evropska komisija in raziskovalna sfera. Operativni načrt so sestavili leta 2013, iz tega je izšel program Obzorje 2020. Med letoma 2014 in 2018 so začele prihajati raziskovalne naloge, ki jih evropska komisija uporablja za pripravo nove politike. Večje države imajo več zmogljivosti za spremljanje postopkov, torej več možnosti vplivanja.
Na čelu inovacijskega partnerstva so komisarji in ministri velikih držav, spodaj je še 150 strokovnjakov za različna področja. Politika se prilagaja in spreminja. Poudaril bi pripravo liste kritičnih surovin, katerih dobava je tvegana in so pomembne za gospodarstvo. Listo dopolnjujejo vsaka tri leta in se daljša, ker se tudi število snovi v uporabi povečuje. Z liste črpajo raziskovalne prioritete, upoštevajo jo pri trgovinskih sporazumih in podobnem. Spet se je zgodila integracija, prej se je o surovinah govorilo kot o rudarstvu, zdaj so našle pot v vse politike. Celi programi so bili namenjeni surovinam, ki jih uporabljajo za pridobivanje energije, denimo za vetrne in sončne elektrarne. Vsebujejo namreč tudi redke zemlje in druge kritične surovine.
Zdaj se je vse usmerilo v baterije. V Evropi se prednostno raziskujejo zgolj štiri surovine: litij, kobalt, naravni grafit in nikelj. Mobilnost je hit, tu potrebujemo baterije in zanje te štiri surovine. Imamo evropsko zvezo za baterije in akcijski načrt, mobilnost je med Junckerjevimi desetimi prioritetami. To je spet navezava na celotno družbo. Ogljikovodiki so že pred časom povsem izpadli. Že precej let ni mogoče dobiti denarja za raziskave premoga, dobite pa ga za razvoj novih tehnologij v elektroenergetiki. Upoštevati moramo tudi načela krožnega gospodarstva, kar pa bo težava; dosegljive stopnje recikliranja pločevink presegajo 80 odstotkov, pri redkih zemljah so te stopnje od dva do tri odstotke.
Surovine so. Da bi surovin zmanjkalo, ker imamo zgolj en planet, tega ne verjamem. Ko bo nekaj predrago, se bo našla zamenjava. Na Zemlji imamo še dovolj virov.
Zdaj premoga nihče več ne potrebuje in bo ostal v zemlji. Ko bo sod nafte dosegel ceno 140 dolarjev, nihče več ne bo potreboval nafte. Razvoj, ki so ga omogočila ta goriva, pa je pripeljal do novih tehnologij, ki lahko nadomestijo premog in nafto. Neka uravnoteženost je v vsem tem. Človeška družba je s tehnologijo prilagodljiva.
Nikakor ne gre vse gladko. Zavedati pa se je treba, da se naša občutljivost za okolje povečuje. Vedno je treba živeti skromno in porabiti manj, velikokrat se vedemo precej razuzdano.
Kar zadeva kovine, je Slovenija precej raziskana. Manjkajo pa analize o elementih, ki prej niso bili v uporabi, danes pa so pomembni. Poleg tega so bila raziskana le plitva nahajališča, o globljih ne vemo skoraj nič. Prvi pogoj je, da ugotovimo, da nekaj obstaja, drugi pogoj pa je dostop. Tu trčimo na družbeno sprejemljivost, rudarjenja nihče noče. Slovenija bo zato težko taka rudarska država, kot je bila nekoč, pa že nekoč ni izstopala. Pomembna je bila Idrija, ki je še vedno geološki fenomen. Mežica je del pasu, bogatega s svincem in cinkom, ki seže tudi v Avstrijo in malo v Italijo. Sloveniji se je težko vriniti med velike igralce, med regionalne, denimo z glino ali mineralnimi surovinami, ki ne prenesejo stroškov dolgega prevoza, pa bi se lahko.
Iz evropske komisije prihaja želja po močni geološki službi. Ta se že oblikuje. Slovenski geološki zavod je najmanjši v skupini, ki je zgradila informacijsko infrastrukturo, portal evropskih geoloških podatkov. Tu bi se zbirali podatki končanih projektov, izhodišče pa je, da se evropski podatki zbirajo harmonizirano. Tretja zgodba je prenos znanja, med evropskimi zavodi in tudi navzven. Tak je denimo projekt, v katerem evropski geologi dopolnjujejo znanje afriških kolegov.
Tema je zelo aktualna, Britanci imajo o tem različne ideje. Večina, vsaj v stroki, sicer živi v nekem zanikanju, da se ne bo nič zgodilo. V to jih prepričujejo nekateri znaki, tudi to, da se Velika Britanija še vedno pridružuje nekaterim pobudam, še vedno sodeluje pri velikih infrastrukturnih projektih, kot je Evropski oblak odprte znanosti, še vedno je videti, kot da so povsem zraven. Tudi v združenju se pogovarjamo, kaj storiti. Britanci ne bodo mogli biti polnopravni člani, lahko so pridruženi.
Kam se slovenski geologi uvrščate v Evropi?
Glede na velikost geološkega zavoda, ki ima sto zaposlenih, smo zavidljivo dobri. Seveda se ne moremo primerjati s francoskim zavodom z več kot tisoč zaposlenimi ali finskim in angleškim, ki jih imata po štiristo ali petsto. Načeloma naj bi zavodi delali za države in za podporo predpisov, marsikateri, med njimi slovenski, pa delajo tudi na trgu. V Sloveniji je bila povezava z gospodarstvom nekoč močnejša. Poleg tega od osamosvojitve naš zavod svojega dela, v nasprotju z večino evropskih, nima zakonsko urejenega.
Zdaj je težnja k združevanju in sodelovanju, izmenjavi znanja.
Vključevanje v Evropo se je začelo pred nekaj več kot desetimi leti. To je ena od uspešnih zgodb Geološkega zavoda Slovenije, kjer se je zbrala dovolj velika kritična masa ljudi, zbrali so različne vsebine, ne zgolj surovine, pač pa tudi energetiko, vode, okolje, geokemijo ... Kot sekretar evropskega združenja vidim, da je prispevek slovenskih geologov nadpovprečen, tako kot je Slovenija zelo uspešna v celotnem raziskovalnem programu Obzorje 2020 in Sedmem okvirnem programu za raziskave in tehnološki razvoj. Tudi v Bruslju velja za uspešno državo z odličnimi raziskovalci.
Koliko je to pomembno za oblikovanje evropskih politik?
V programu Obzorje 2020 je del, kjer niso le aplikativne raziskave, temveč tudi podporno-koordinacijske, katerih cilj je izdelava mrež po vsej Evropi; z njimi analizirajo stanje in skušajo oblikovati priporočila za naprej. Druga stvar je sodelovanje, pri katerem je pomembno, kako oblikujemo raziskovalno politiko. Evropske ustanove imajo nepregledno množico forumov in delovnih skupin, kjer lahko sodelujejo različni deležniki. S tem sem se dobro spoznal, ko sem hodil v Bruselj kot predstavnik zavoda ali države. Potem sem bil štiri leta na drugi strani mize, kot napoten nacionalni strokovnjak pri evropski komisiji. Vem, da komisija najbolj podrobno pregleda pripombe držav članic. Na politike se da vplivati!
Kaj mislite s tem?
Politika za mineralne surovine je postavljena že deset let, potem se je oblikoval dežnik aktivnosti – evropsko inovacijsko partnerstvo, v katerem sodelujejo vlade, industrija, evropska komisija in raziskovalna sfera. Operativni načrt so sestavili leta 2013, iz tega je izšel program Obzorje 2020. Med letoma 2014 in 2018 so začele prihajati raziskovalne naloge, ki jih evropska komisija uporablja za pripravo nove politike. Večje države imajo več zmogljivosti za spremljanje postopkov, torej več možnosti vplivanja.
»Slovenija v Bruslju velja za uspešno državo z odličnimi raziskovalci,« pravi generalni sekretar združenja evropskih geoloških zavodov Slavko Šolar. FOTO: Osebni arhiv
Na čelu inovacijskega partnerstva so komisarji in ministri velikih držav, spodaj je še 150 strokovnjakov za različna področja. Politika se prilagaja in spreminja. Poudaril bi pripravo liste kritičnih surovin, katerih dobava je tvegana in so pomembne za gospodarstvo. Listo dopolnjujejo vsaka tri leta in se daljša, ker se tudi število snovi v uporabi povečuje. Z liste črpajo raziskovalne prioritete, upoštevajo jo pri trgovinskih sporazumih in podobnem. Spet se je zgodila integracija, prej se je o surovinah govorilo kot o rudarstvu, zdaj so našle pot v vse politike. Celi programi so bili namenjeni surovinam, ki jih uporabljajo za pridobivanje energije, denimo za vetrne in sončne elektrarne. Vsebujejo namreč tudi redke zemlje in druge kritične surovine.
Zdaj se, kot kaže, raziskave usmerjajo v baterije?
Zdaj se je vse usmerilo v baterije. V Evropi se prednostno raziskujejo zgolj štiri surovine: litij, kobalt, naravni grafit in nikelj. Mobilnost je hit, tu potrebujemo baterije in zanje te štiri surovine. Imamo evropsko zvezo za baterije in akcijski načrt, mobilnost je med Junckerjevimi desetimi prioritetami. To je spet navezava na celotno družbo. Ogljikovodiki so že pred časom povsem izpadli. Že precej let ni mogoče dobiti denarja za raziskave premoga, dobite pa ga za razvoj novih tehnologij v elektroenergetiki. Upoštevati moramo tudi načela krožnega gospodarstva, kar pa bo težava; dosegljive stopnje recikliranja pločevink presegajo 80 odstotkov, pri redkih zemljah so te stopnje od dva do tri odstotke.
Katerih surovin bo najprej zmanjkalo?
Surovine so. Da bi surovin zmanjkalo, ker imamo zgolj en planet, tega ne verjamem. Ko bo nekaj predrago, se bo našla zamenjava. Na Zemlji imamo še dovolj virov.
V Evropi se prednostno raziskujejo štiri surovine, litij, kobalt, naravni grafit in nikelj.
Za zdaj, kaj pa za prihodnje generacije?
Zdaj premoga nihče več ne potrebuje in bo ostal v zemlji. Ko bo sod nafte dosegel ceno 140 dolarjev, nihče več ne bo potreboval nafte. Razvoj, ki so ga omogočila ta goriva, pa je pripeljal do novih tehnologij, ki lahko nadomestijo premog in nafto. Neka uravnoteženost je v vsem tem. Človeška družba je s tehnologijo prilagodljiva.
Vse ni tako uravnoteženo. Imamo velike ekstreme, kot so plastika v morjih, maske na obrazih ljudi v azijskih mestih, kupi odpadkov tudi pri nas.
Nikakor ne gre vse gladko. Zavedati pa se je treba, da se naša občutljivost za okolje povečuje. Vedno je treba živeti skromno in porabiti manj, velikokrat se vedemo precej razuzdano.
Ima Slovenija katerega od kritičnih elementov?
Kar zadeva kovine, je Slovenija precej raziskana. Manjkajo pa analize o elementih, ki prej niso bili v uporabi, danes pa so pomembni. Poleg tega so bila raziskana le plitva nahajališča, o globljih ne vemo skoraj nič. Prvi pogoj je, da ugotovimo, da nekaj obstaja, drugi pogoj pa je dostop. Tu trčimo na družbeno sprejemljivost, rudarjenja nihče noče. Slovenija bo zato težko taka rudarska država, kot je bila nekoč, pa že nekoč ni izstopala. Pomembna je bila Idrija, ki je še vedno geološki fenomen. Mežica je del pasu, bogatega s svincem in cinkom, ki seže tudi v Avstrijo in malo v Italijo. Sloveniji se je težko vriniti med velike igralce, med regionalne, denimo z glino ali mineralnimi surovinami, ki ne prenesejo stroškov dolgega prevoza, pa bi se lahko.
Slavko Šolar je prepričan, da surovin ne bo zmanjkalo, zamenjali jih bomo. FOTO: Osebni Arhiv
Evropsko združenje geoloških zavodov se spreminja. Kaj bo nastalo?
Iz evropske komisije prihaja želja po močni geološki službi. Ta se že oblikuje. Slovenski geološki zavod je najmanjši v skupini, ki je zgradila informacijsko infrastrukturo, portal evropskih geoloških podatkov. Tu bi se zbirali podatki končanih projektov, izhodišče pa je, da se evropski podatki zbirajo harmonizirano. Tretja zgodba je prenos znanja, med evropskimi zavodi in tudi navzven. Tak je denimo projekt, v katerem evropski geologi dopolnjujejo znanje afriških kolegov.
Kaj pa nadvse uspešni Britanci, ki so pred izstopom iz EU?
Tema je zelo aktualna, Britanci imajo o tem različne ideje. Večina, vsaj v stroki, sicer živi v nekem zanikanju, da se ne bo nič zgodilo. V to jih prepričujejo nekateri znaki, tudi to, da se Velika Britanija še vedno pridružuje nekaterim pobudam, še vedno sodeluje pri velikih infrastrukturnih projektih, kot je Evropski oblak odprte znanosti, še vedno je videti, kot da so povsem zraven. Tudi v združenju se pogovarjamo, kaj storiti. Britanci ne bodo mogli biti polnopravni člani, lahko so pridruženi.
