Mikroskopske solze izčrpanosti, a tudi upanja

So kot planeti daleč stran, a čisto od blizu so solze. Posnete so z vrhunskim elektronskim mikroskopom na Kemijskem inštitutu v Ljubljani na pobudo slovenske umetnice Jasmine Cibic, ki živi in ustvarja v Londonu.

»Ko sem prvič videla posnetke solz pod mikroskopom, sem bila presunjena nad podobnostjo z geološkimi ali planetarnimi reliefi. S tem, ko sem jih prenesla v obliko planetov, sem želela vzpostaviti prostor, kjer so bolečina, odpornost in kolektivna skrb osnova za zamišljanje drugega sveta – sveta, kjer je emocionalno delo prepoznano kot temelj nove kartografije. Fotografije sem natisnila na medenino, vsaka solza nosi na svojem okvirju citat o solzi – povzet iz poezije pesnikov uničenih teritorijev sodobnosti,« je povedala Jasmina Cibic, ki je združila moči z Mojco Opresnik, operaterko na vrstičnem elektronskem mikroskopu (FE-SEM, Supra 35 VP, Carl Zeiss) na Kemijskem inštitutu.

Lepota, ki jo razkrije šele mikroskop

Nastale so fantazijske podobe, ki znova dokazujejo, da je znanost lahko umetnost in da je umetnost lahko znanost. Posnetki so del širše razstave Jasmine Cibic The Gift Ecology, na kateri nadaljuje raziskovanje antropološkega koncepta darila in z njim povezanih obveznosti kroženja in vzajemnosti, kot jih je opisal Marcel Mauss v knjigi Darilo. Na razstavi v umetniškem središču Void na Irskem se slovenska umetnica osredotoča na izkoriščanje narave in kulture v zgodovini političnega darovanja.

Solze, ki so jih podarili člani Združenih narodov za človekove pravice, so del zgodbe Kartografije žalosti. Gre za tisk na medenini. Mikroskopska fotografija Mojca Opresnik, KI FOTO: Pete Moss, z dovoljenjem Jasmine Cibic

»Pri raziskovanju solz kot materiala sem želela preseči metaforo, ki jo ustvari mikroskopska podoba, kajti strukture so zelo podobne satelitskim posnetkom pokrajin. Zame je bilo bistvo projekta v performativni akciji izmenjave solz s člani komiteja za pravice otrok pri Združenih narodih za umetniško delo, ki sem jim ga ponudila v zameno. Znašli smo se v času absurda – ko Združeni narodi in mednarodna sodišča izgubljajo vso moč,« je poudarila Jasmina Cibic. »Edina pot, ki lahko ponovno vzpostavi občutek skupne odgovornosti, so presečišča med področji, ki jih moramo očitno zasnovati znova – s svežimi metodološkimi pristopi,« je še dodala.

Solze na bronu so del zgodbe Breme skrbi, podarili pa so jih člani Združenih narodov za človekove pravice. Mikroskopska fotografija Mojca Opresnik, KI 3D podpora Henrik Bach Christensen FOTO: Brotherton-Lock, z dovoljenjem Jasmine Cibic

Kristalizacija solz

»Solze predstavljajo zanimiv biološki material z zapleteno kemijsko sestavo, a se hkrati izkazujejo kot precej zahtevne za pripravo in zajem z elektronskim mikroskopom,« je pojasnila Mojca Opresnik, ki z mikroskopom ustvarja nanoposnetke najrazličnejših materialov, kar raziskovalcem odpira vpogled v zgradbe materialov, fizikalno-kemijske in druge lastnosti. »Kljub več poskusom priprave vzorcev, ki niso dali zadovoljivih rezultatov, mi je po metodi preizkušanja uspelo razviti ustrezen protokol za slikanje solz.« Količina prejetih solz je bila majhna, le okoli 10–20 µl. »Dokler sem se igrala s svojimi solzami in jih je bilo mogoče nadomestiti za poskuse in analize, sem se še zabavala, ko pa je prišel paketek iz Švice, z uradnimi vzorci, označenimi z imeni, pa sem te vzorce imela za čisto zlato,« je dodala.

Solze, ki so jih podarili člani Združenih narodov za človekove pravice, so del zgodbe Kartografije žalosti. Gre za tisk na medenini. Mikroskopska fotografija Mojca Opresnik, KI FOTO: Pete Moss, z dovoljenjem Jasmine Cibic

Postopek priprave vzorcev je vseboval nanos posamezne kapljice solz na čisto krovno stekelce, kjer se je nato pri sobni temperaturi popolnoma posušila. »Med procesom sušenja so solze kristalizirale, kar je vodilo do nastanka značilnih morfoloških struktur, ki sem jih zajela s SEM-posnetki na vrstičnem elektronskem mikroskopu,« je opisala Mojca Opresnik.

»Za delo z vrstičnim elektronskim mikroskopom je za zajem kvalitetnih slik ključna prevodnost materiala. Prvi problem pri mikroskopiranju solz se je pojavil, ker snov sama po sebi ni kaj dosti prevodna in jih je treba pripraviti tako, da se prepreči nabiranje naboja, ki povzroči artefakte in slabo resolucijo,« je razložila. Problem je rešila »s posebnim trakom iz ogljika, ki je vzorec fiksiral in prevajal električni naboj stran od vzorca«.

»Kristalizacija solz ni naključna, temveč je odvisna od več dejavnikov, ki vplivajo na njihovo kemijsko sestavo in koncentracijo, fizikalne lastnosti in dinamiko sušenja,« je še dodala sodelavka Kemijskega inštituta. »Osnovni kristal solz je natrijev klorid (NaCl) in ti kristali so kockasti, v mešanici z drugimi snovmi pa je njihova rast pogosto spremenjena. Kristali se povežejo med sabo in tvorijo različne oblike, ki jih potem vidimo pod mikroskopom. Med sušenjem so solze najpogosteje tvorile dendritične, kristalne strukture s suličastimi, radialno razvejanimi vzorci, ki so spominjali na smrekove veje,« je opisala Mojca Opresnik, ki je bila, kot je dejala, počaščena, da lahko sodeluje pri takem umetniškem projektu. Zadovoljstvo je bilo vzajemno.

Solze na bronu so del zgodbe Breme skrbi, podarili pa so jih člani Združenih narodov za človekove pravice. Mikroskopska fotografija Mojca Opresnik, KI 3D podpora Henrik Bach Christensen FOTO: Brotherton-Lock, z dovoljenjem Jasmine Cibic

»Ko sem se obrnila na Kemijski inštitut in Mojco Opresnik, sem bila presrečna – kajti Mojca je takoj razumela bistvo projekta in testirala veliko načinov, kako posneti fotografijo, da bo uporabna za procesiranje,« je poudarila Jasmina Cibic. »Med drugim smo namreč morali transportirati dvodimenzionalno fotografijo v tridimenzionalno formo površine krogle – in vse mikroskopske strukture se niso prenesle na pravi način. Mojca je neumorno iskala smiselne vzorce posameznih solz – nekaj, za kar bi marsikdo rekel, da je popoln absurd in da ne služi ničemur. A prav to je tisto, kar sem želela s projektom poudariti: kje in kako lahko skupaj najdemo in evidentiramo humanizem sveta, v katerih vzorcih preteklosti in sedanjosti.«

Različne solze, različni vzorci

Solze iz oči polzijo zaradi različnih vzrokov: verjetno imamo vsi najraje solze sreče, ganjenosti ali smeha. To so čustvene solze, v njih je več stresnih hormonov, oči se nam zasolzijo refleksno, kot odziv na različne dražljaje, kot so dim, prah, različni delci, bazalne solze pa nenehno vlažijo oko in skrbijo, da se nam očesna površina ne izsuši, in pomagajo pri odpravljanju drobnih delcev. Solze se razlikujejo po sestavi, glede na vzrok, in da ena solza od druge pod mikroskopom ni videti enako, so odgovorne še druge spremenljivke.

Solze, ki so jih podarili člani Združenih narodov za človekove pravice, so del zgodbe Kartografije žalosti. Gre za tisk na medenini. Mikroskopska fotografija Mojca Opresnik, KI FOTO: Pete Moss, z dovoljenjem Jasmine Cibic

»Zbrani vzorci so bili rezultat različnih čustvenih odzivov. Ker gre za eno najbolj napetih obdobij pri vprašanju človekovih pravic od druge svetovne vojne, so odbori ZN, tako kot mednarodna sodišča, pod neznosnim pritiskom – in zanimalo me je evidentirati napetost, ki nastane ob stiku z nasiljem, nevidnostjo, brezbrižnostjo. Pogosto gre za solze utrujenosti, izčrpanosti, a tudi upanja. Zanima me, kako afekt postane arhiv – ne kot dokument zasebnega, temveč kot prostor kolektivne politične resnice,« je izpostavila Jasmina Cibic. »Mene je bolj kot klasifikacija solz zanimalo vprašanje vidnosti. Katera čustva smejo biti javna? Katera se označijo kot pretirana? In kako lahko solza postane uporniška forma – s tem, da jo razstavimo, povečamo in izpostavimo kot dokaz sistemske erozije skrbi?«

»Tu gre za več kot zgolj znanstveno opazovanje, gre za osebne zgodbe, čustva in človekovo dostojanstvo. Čeprav elektronski mikroskop razkriva le njihovo fizično strukturo, vemo, da vsaka kapljica nosi zgodbo, ki presega biokemijo,« je poudarila Mojca Opresnik.

Jasmina Cibic FOTO: Simon Mills, z dovoljenjem Void Arts Centre in umetnice

Jasmina Cibic, umetnica performansa, instalacije in filma, je še pojasnila, da je njena razstava zasnovana kot večplastna študija darila: kot geste, kot političnega orodja in kot sredstva za oblikovanje ideoloških zavezništev. »Vsak del se osredotoča na drugačen vidik kulturne diplomacije in izčrpavanja – tako narave kot umetnosti – v službi državotvornosti in geopolitičnih ambicij. Skozi arhive gibanja neuvrščenih, solz zagovornikov človekovih pravic ter diplomatske izmenjave živali in rastlin vzpostavljam prostor, kjer so nekoč bleščeče oblike mehke moči postavljene v stanje razpada, a hkrati tudi možnosti za vzpostavitev novih svetov odpornosti in aktivne medčloveške povezanosti.«

Zanjo je, kot je poudarila, bistveno vprašanje, kako sta narava in kultura v zgodovini pogosto rabili kot surovini v projektih patriarhalne moči. »Na razstavi raziskujem, kaj se zgodi, ko te oblike reprezentacije izgubijo diplomatsko funkcijo – ko umetniško delo, rastlina ali žival postane zapuščen simbol propadlih zavezništev. Hkrati pa v ospredje postavljam, kako lahko prav čustvo, skrb in ranljivost postanejo osnova za novo politično domišljijo: povezanost, skupno delovanje in obnovo.«

Jasmina Cibic pri umetniškem delovanju povezuje različne tehnologije, »ki pa imajo skupni imenovalec v tem, da so vse uporabljene (tudi kot) tehnike arhiviranja in opisovanja stanja umetniških predmetov, njihove restavracije, konzervacije in digitaliziranja: fotogrametrija, mikroskopska fotografija, 3D-tisk idr. Skozi to prizmo želim nagovoriti obsesijo sodobnega gledalca z razpokami, fragmentacijo in uničenjem – tako v artefaktih geopolitičnih eksotičnih kultur kot na naših ekranih.«