V nadaljevanju preberite:

Letos spomladi se je na časopis New York Times obrnilo več ljudi, ki so trdili, da jim je pogovorni bot chatgpt razkril pomembne doslej neznane resnice, kot so galaktična spiritualna razsvetljenja in teorije, da nameravajo bogataši iztrebiti človeštvo, zato da bi imeli ves planet zase. Časopis so pozvali, naj javnost pouči o teh »spoznanjih«.

V vseh primerih se je izkazalo, da je chatgpt uporabnikom natvezel bedarije, ti pa so mu naivno nasedli, ker so z računalniškim sogovornikom stkali pretesne vezi. Ali drugače: pogovornemu botu so zaupali, čeprav mu niti slučajno ne bi smeli, saj je znano, da si rad izmišljuje. Članek New York Timesa je zgolj eden od mnogih, ki zarisujejo širšo, vse bolj perečo problematiko, ki jo je prineslo eksplozivno širjenje rabe velikih jezikovnih modelov, torej algoritmov, ki so podlaga modernih chatbotov. Medtem ko jih večina uporabnikov resda izkorišča za iskanje podatkov, plonkanje pri šolskih spisih in programiranje, pa se nekateri z njimi tudi resno pogovarjajo. Privlačita jih širina znanja in vehemenca, s katero jo ti algoritmi podajajo, predvsem pa občutek, da imajo nekoga, ki jim prisluhne – če jim že resnični ljudje ne.